Ephesus

Ephesus je bilo zgodovinsko grško mesto, katerega ostanki se še danes nahajajo približno 3 kilometre izven mesta Selcuk, zato je Selcuk odlično izhodišče za obisk ostankov grškega mesta Ephesus. Za tri turške lire me je majhni avtobus pripeljal do mogočnega antičnega mesta, ki je danes najbolj oblegana arheološka znamenitost v  Turčiji. Vhod v nekdanje mesto je širok in veličasten, saj današnja podoba Ephesusa obiskovalca popelje v zlato obdobje rimskega vladanja, zlasti cesarja Augustusa, ko je mesto štelo okrog 300.000 prebivalcev in je po vsem Sredozemlju slovelo po razkošju. Ephesus ponuja številne atrakcije, z znanstveni dokazi in nekaj domišljije pa so arheologi rekonstruirali tudi način življenja v mestu. Mesto je imelo številne urbane elemente in je zadovoljevalo vrsto potreb prebivalcev in obiskovalcev. Utrip zgodovinskega mesta Ephesus je bil živahen, mesto je bilo trgovsko in kulturno središče, kraj čaščenja in ena od prestolnic znanja takratnega sveta, saj je od tukaj izviral tudi predsokratski filozof Heraklit. Ena od treh dominantnih ulic v Ephesu vodi od Heraklitovih vrat do Celzusove knjižnice. Ob tej ulici so bila gostišča, trgovine, lepo ohranjen Hadrijanov tempelj, nekoliko nižje javna stranišča, na eno stran terasaste patricijske hiše, na koncu ulice pa dominantna Celzusova knjižnica, ki je bila v svojem času tretja največja knjižnica na svetu. Nedaleč od knjižnice na marmorni cesti, ki vodi do nje, je kakor so prepričani arheologi prvi oglas v zgodovini. Z njim - gre za odtis noge s prstoma, usmerjenima na dva konca in z različnimi simboli na njih - so vabili v Celzusovo knjižnico in v bordel nasproti nje. Da je bila hiša z dvema vhodoma nekoč bordel potrjujejo najdbe v njej in njena struktura, saj je hiša imela v pritličju sprejemnico z mozaično zgodbo o štirih letnih časih, v nadstropju pa številne majhne sobe, v katerih so antične prostitutke zadovoljevale svoje stranke. Preživel sem lep dan v antičnem grškem mestu, sedaj pa me čaka še nočna vožnja nazaj v Istanbul, od koder se počasi vračam domov.

Selçuk

Dobre štiri ure sem potreboval, da sem z avtobusom iz mesta Denizli prispel v mesto Selcuk, ki je glavno mesto v provinci Izmir in je oddaljeno zgolj slaba 2 kilometra od zgodovinskega mesta Ephesus. Avtobusni sistem je v Turčiji zelo dobro razvit, cene vozovnic glede na prevoženo razdaljo in ponudbo na avtobusu (prigrizek, kava, sok, osebni LCD zaslon in steward) pa niti niso tako pretirano drage. V bližini avtobusne postaje se namestim v cenovno ugodnem hotelu z imenom ''Paris hotel'', saj samo mesto Selcuk, razen trdnjave, ki bdi nad mestom, popotniku ne ponuja razloga, da bi se v tem mestu zadržal dalj časa, zato sem dan izkoristil tako, da sem se odpravil v višjeležečo vas z imenom Sirince, ki je od mesta Selcuk oddaljena 8 kilometrov. Sirince je majhna vasica v okoliških hribih, kjer so vse hiše med ozkimi ulicami zgrajene v grškem stilu. Na vsakem vogalu je mogoče poizkušati kvalitetno vino v prijetnih vinskih barih, čez dan pa lepo zaživi tudi glavni mestni trg s tržnico, na kateri prodajajo ''grmade'' domačih sladic. Baklava iz pistacij in orehov, ploščice s sezamom in medom, turški med in puding s sladkim sirom so bili tu še veliko slajši. Zvečer, ko se je stemnilo in so temperature že nekoliko padle, sem se z lokalnim avtobusom vrnil v mesto Selcuk, kjer sem se sprehodil po starem mestnem jedru in za večerjo poizkušal še eno izmed turških specialitet - domates civesi (polnjene paradižnike). Po vrnitvi v hotel sem tako dan zaključil s posedanjem na terasi hotel, kjer sem se ogrel z domačim jabolčnim čajem ob hkratnem spoznanju, da ti Turčija lahko ponudi veliko več kot le sonce, plaže in morje, saj je v Turčiji mogoče najti osupljive naravne lepote, zanimiva mesta, impresivne stavbe in kulturne ter zgodovinske znamenitosti, kakršna je tudi Ephesus, kamor se odpravljam jutri zjutraj.

Pamukkale

Po celonočni vožnji iz mesta Goreme v jutranjih urah prispem v mesto Denizli. Brez vnaprejšnje rezervacije z lahkoto pridobim prenočišče, saj je mesto Denizli izhodišče za vse obiskovalce, ki si želijo ogledati svetovno naravno čudo imenovano Pamukkale, ki ga letno obišče ogromno turistov. Z lokalnim avtobusom sem se tako iz Denizlija odpeljal proti kraju Pamukkale. Ko sem se peljal po cesti proti temu "bombažnemu gradu", sem opazil maso turistov, ki so kot čreda tavali po osrednji poti terasastih apnenčastih tvorb. Izgledali so kot mravlje, ki so napadle razstresen sladkor. Pamukkale so svetovno naravno čudo, kjer je narava tisočletja nalagala bele apnenčaste nanose v znamenite kaskade, ki merijo v dolžino okrog 2000 metrov, v širino 600 metrov in v višino 160 metrov. Tektonsko premikanje tal je v dolini reke Menderes povzročalo številne potrese in dvigovanje izvirov tople vode. Pamukkale ima tako kar 17 izvirov tople vode, voda v njih pa ima temperaturo od 35 pa vse do 100 stopinj. Iz njih se voda, ki je izjemno bogata z minerali preliva čez previse in pri tem odlaga minerale, ki so neobičajnih oblik v plitve terasaste bazene. Pamukkale so atraktiven naraven kompleks, saj se v bazenih napolnjenih z vodo ustvarjajo kamniti zidovi, ki v obliki stalaktitov, kot nekakšni zmrznjeni slapovi visijo iz sten. Namakanje v tej vodi naj bi imelo mnoge blagodejne učinke na zdravje, zato so tukaj že v drugem stoletju pred našim štetjem zgradili mesto Hierapolis, na katerega dan danes opominjajo še dobro ohranjene ruševine mestnih vrat, bazilike, gledališča, Apolonovega templja, rimskih term in ene največjih nekropol na svetu z več kot 2.000 grobnicami. Pamukkale so leta 1988 prišle pod zaščito UNESCA-a in so tako umeščene na Unescov seznam svetovne dediščine, legenda pa govori o tem, da je dovolj le deset minut kopanja v tej vodi, da se pomladite za pet let. Pri meni očitno ni delovalo.

Uchisar

Zadnji dan v Kapadokiji posedim nekoliko dalj časa pri zajtrku, ki je bil tipično turški – črne olive, več vrst različnega sira, sveže pečene žemljice, paradižnik, maslo in marmelada – in načrtujem, še pot, ki jo želim prevoziti z motorjem. Sedel sem tik ob peči, v kateri so gorela drva, saj ob zgodnji jutranji uri temperatura zunaj ni bila nič kaj prijetna, najbrž samo kakšno stopinjo nad ničlo. Je namreč jesenski čas in za centralno Anatolijo je v tem času značilna gosta jutranja megla, ki vztraja tja do poldneva, in dokler ne posije sonce, se tudi ozračje bistveno ne otopli. V mestu Göreme sem najel motor, ki mi je takoj omogočil veliko več svobode pri raziskovanju ''mesečeve pokrajine'', kot Kapadokijo poimenujejo  številne turistične agencije. Na poti sem se najprej ustavil v manjšem mestu Uchisar, kjer se nahaja tudi istoimenska trdnjava na vrh katere sem se povzpel do razgledne točke, od koder se mi je odprl pogled na pravljično Kapadokijo. V prijetnem, nekoliko že toplejšem vremenu, sem pot nadaljeval proti kanijonu Ihlara, ki se nahaja v bližini mesta Aksaray. Kanijon Ihlara je prava oaza zelenja in vodnega življenja v tem suhem delu Kapadokije, ki v svojih zelenih barvah polepša celotno dolino Ihlara. Po osvežitvi na bližnji tržnici sem pot nadaljeval do mesta Kaymakli, ki je znano po podzemnem mestu, ki je služilo kot zatočišče kristjanov pred osvajalci. Podzemno mesto leži 100 metrov pod zemeljskim površjem. Gre za nenavaden kompleks prepletenih podzemnih hodnikov v osmih nadstropjih, ob katerih so si ljudje ustvarili bivališča, shrambe, cerkve, samostane, pokopališča in vodnjake. Proti večeru, tik pred sončnim zahodom, sem si ob povratku v mesto Göreme privoščil še testi kebap v najstarejši restavraciji v mestu. Gre za jed, značilno za centralno Anatolijo, njena priprava pa je zelo posebna. Zelenjavo in meso v krušni peči kuhajo v zapečateni lončeni posodi, preden jo postrežejo, pa s kladivom prelomijo posodo in jed servirajo skupaj z rižem in svežo zelenjavo.

Cappadocia from the sky

Ob pol petih zjutraj, deloma še zaspan, sem v recepciji hotela, kjer mi je prijazen turk, ki se je dolgočasil za receptorsko mizo ponudil turško kavo, čakal, da me organizator poleta z balonom razveseli z novico, da polet bo. Zaradi slabega vremena zjutraj so poleti čez pokrajino Kapadokije namreč večkrat tudi odpovedani. Od hotela do hotela smo se vozili in pobirali posamezne udeležence poleta z balonom, nato pa smo prišli do vzletišča balona, kjer je balonarska ekipa pripravljala že vse potrebno za vzlet balona. Z jutranjim svitom so se v okolici našega balona pričeli pojavljati tudi ognjeni zublji ostalih balonarskih ekip in zvoki plinskih jeklenk in šele zjutraj, ko se je zdanilo sem ostal brez besed ob pogledu na število balonom, ki so se pripravljali na hkratni skupni vzlet. Pilot balona nam je pojasnil osnovna varnostna navodila in že smo bili v zraku eden izmed številnih balonov, po besedah pilota balona naj bi jih bilo to jutro več kot sto, ki je tiho lebdel nad čudovito pokrajino Kapadokije. Kapadokija je visoka planota v vzhodni Anatoliji z nadmorsko višino preko 1000 m, nad katero se dvigujejo številni ognjeniki, najvišji med njimi Erciyes Dağı z višino 3916 metrov pri mestu Kayseri, je bil lepo viden tudi med poletom z balonom, prav tako lepo vidna pa so bila tudi najzanimivejša in najpogosteje obiskana mesta Ürgüp, Göreme, Selime, Güzelyurt, Uçhisar, Avanos in Zelve. Z jutranjim vremenom smo imeli kar srečo, zato je bil najvišja višina do katere smo lahko poleteli z balonom 600 metrov nadmorske višine, od koder je bilo moč pridobiti pravo predstavo o razsežnosti in podobi pokrajine Kapadokije. Čeprav nisem prvič poletel z balonom, ju bil polet z balonom ob zori in čakanje na sončni vzhod, kljub nekoliko dražji ceni, nepozabno doživetje.

Göreme

V Göreme - muzej na prostem, ki je hkrati tudi mesto sem prispel z lokalnim avtobusom iz bližnjega mesta Nevsehir, kamor sem v zgodnjih jutranjih urah priletel iz Istanbula. Göreme je izhodišče za raziskovanje Kapadokije, ki jo je Unesco kot enega najpomembnejših spomenikov človeštva uvrstil na listo zaščitene svetovne dediščine. Pokrajina Kapadokija slovi po fantastičnih tvorbah stožčaste oblike. Pravljične oblike dimnikov, stebričkov in klobukov v različnih barvah so nastale iz snovi, ki so jih pred milijoni let izbruhnili vulkani, nato pa so jih vremenske sile skozi čas preoblikovale. V te stožce so si nekoč prebivalci pokrajine Kapadokija izdolbli slikovita bivališča, trgovine in cerkve in še danes nekatere družine prebivajo v njih. Pokrajina je zares neverjetna, saj so prebivališča izklesana tudi v skale in pobočja hribov. V stilu pokrajine sem se namestil v enem izmed »jamskih hotelov«, ki so vklesani v pečine pobočja hribov, ki obdajajo mesto Göreme, nato pa sem se peš podal v neverjetne doline Kapadokije, kjer je površje pokrajine tako zelo drugačno, da se z misli zlahka preseliš na drug planet. Prehodil sem dolino Devrent s kamnitimi dimniki, dolino Cavusin z opuščenimi trigloditskimi hišami, dolino Pasabagi z gobam podobnimi skalnimi formacijami, ki se dvigajo med vinogradi in dolino Pigeon, kjer kraljujejo golobi. Večer sem utrujen od celodnevne hoje, ob prijetni turški glasbi in odprtem toplem kaminu turške restavracije skoraj zadremal. Hrana je bila odlična, večer pa sem zaključil s turško kavo in baklavo v lokalni slaščičarni. Noč bo kratka, saj se jutri odpravljam na polet z balonom, čez to čudovito pokrajino. 

Istanbul

V Istanbulu ali Carigradu, ki se razprostira na dveh kontinentih in sicer stičišču Evrope in Azije, pristanem ravno ob sončnem zahodu, ki je Bosporsko ožino med Marmarskim in Črnim morjem obarval v prečudovite barve. Z metrojem krenem proti trgu Sultana Ahmeda, kjer se osvetljena v nočni svetlobi na eni strani bohoti Modra mošeja s šestimi minareti, na drugi strani pa Hagija Sofija. Številne trgovine s turškimi sladicami, ulične restavracije, vonjave turških dobrot in bleščeča se cesta v soju svetlobnih napisov na restavracijah, trgovinah in hotelih so mi obudile že dobro poznani vtis bližnjega vzhoda, zato si takoj v mislih poizkušam priklicati fotografije hotela, ki se jih videl na spletu in razvozlati iz katere smeri so bili posneti v temi bleščeče se minoreti. Po obilno sladkani in močni turški kavi sem si naslednje jutro najprej ogledal veličastno Modro mošejo in Hagijo Sofijo, nato pa še Topkapi Saray, ki je velik kompleks s palačami in vrtovi in je bil nekdaj sedež vlade in rezidenca osmanskih vladarjev. Dan sem zaključil v bazarju Kapali Carsi, ki je bazar z 18 vrati, kjer v labirintu ozkih ulic in majhnih trgov ob številnih trgovinah doživiš pravi kulturni in potrošniški spektakel. Naslednje jutro sem z ladjo zaplul po Bosporski ožini mimo poletnih dvorcev  in palač otomanskega imperija, veličastne palače Dolmabahče, pod obema mostovoma nad Bosporjem in mimo razkošnih vil turške elite, sončni zahod pa sem ujel na mostu Galata, kjer ribiči stojijo tesno drug ob drugem, se naslanjajo na ograjo in čakajo na sardele, pogled z azijske strani mostu čez ribiče in silhueto, ki ji pečat dajejo mošeje in minareti pa je izjemen. Danes zapuščam Istanbul in se z nočnim poletom odpravljam proti jugu Turčije v Kapadokijo.  

Mingun

Iz Mandalaya sem se z ladjo po reki Ayeyarwady zapeljal proti severu v obrečno mesto Mingun, ki leži v regiji Sagaing in slovi po nedokončanem templju Pahtodawgyi, ki ga je začel graditi že kralj Bodawpaya leta 1790. Že na poti do Minguna te od daleč v vsej svoji podobi vidno vabi tempelj Pahtodawgyi. Če bi gradnja templja bila dokončana bi tempelj Pahtodawgyi veljal za najvišji tempelj na svetu, saj bi v višino meril kar 150 metrov. Danes je ostanke templja že do dobra načel zob časa, na ostankih gradnje templja pa so jasno vidne tudi posledice silovitega potresa iz marca 1839. V bližini templja  je viden tudi še ne vgrajen ogromen zvon imenovan Mingun bell, ki je težak kar 90 ton in velja danes za največji zvon na svetu, katerega je kralj Bodawpaya nameraval vgraditi v navedeni tempelj. Domačini so znamenitost kraja Mingun dobro izkoristili in ogled nedokončanega templja Pahtodawgyi omogočili turistom, ki lahko iz Mandalaya v Mingun pridejo na dnevni izlet, zgolj streljaj stran od templja Pahtodawgyi pa se nahaja tudi čudovita bela pagoda Hsinbyume. Po vklesanih stopnicah sem se povzpel na vrh te ogromne kamnite tvorbe, od koder je bil viden čudovit razgled na reko Ayeyarwady, bližnjo čudovito belo pagodo Hsinbyume ter na oddaljeni mandalayski grič, nato pa sem si v senci pagode Hsinbyume v družbi lokalnih domačinov privoščil počitek ob preizkušanju bambosovega napitka z mislimi, da sem na potovanju po Myanmaru spoznal delček te čudovite dežele, da sem spoznal veliko ljudi, se ponovno srečal z priljubljenim budizmom ter doživel prijaznost in odprtost burmanskega človeka.

Amarapura

Slabe pol ure vožnje na pickup-u sem potreboval, da sem iz zaprašenega stare dela mesta Mandalay prišel do obrobja mesta Mandalay, v kraj Amarapura, znan predvsem po svojem 1,2 kilometra dolgem lesenem mostu imenovanem U Bein Bridge čez jezero Taungthaman. Most, ki velja za enega najdaljših lesenih mostov na svetu v vsej svoji lepoti zaživi šele ob sončnem vzhodu in sončnem zahodu ob katerem nastajajo najbolj znane podobe tega mostu, okolica mostu pa je tudi popularno zbirališče zaljubljencev in romantikov. Most je prvenstveno služil kot prehod čez navedeno jezero, s časoma pa je zaradi svoje unikatnosti postal tudi znamenita turistična atrakcija.  Sprehodil sem se čez znameniti most v družbi menihov, ki so ravno pobirali darove vernikov, na poti nazaj pa v družbi dveh študentk, kateri je zanimalo od kod prihajam in kaj študiram. Vesel sem bil njunega komplimenta, da me smatrata za študenta, dekleti pa sta mi tudi pojasnili, zakaj imajo predvsem dekleta v Myanmaru lica namazana z zlato-rumeno barvo. Izvem, da se mazilo imenuje thanaka, ki je rumenkasto-bela kozmetična pasta, narejena iz lubja večjega števila dreves z prav posebnim dišečim vonjem. Kremasto pasto nanesejo na obraz v atraktivnih vzorcih, najpogosteje krožno po licih, njena uporaba pa služi predvsem zaščiti pred soncem in ustvarja prijetno hlajenje obraza. Na koncu tako vendar-le ugotovim, da dekleta tukaj v Myanmaru niso  obremenjena z mednarodnimi kozmetičnimi pravili, zato do izraza prihaja njihova prava nekoliko zagorela naravna lepota.

Mandalay

Po naporni nočni vožnji sem zgodaj zjutraj ponovno prispel v Mandalay, ki je bil kraljevska prestolnica še pred Baganom. Lokalni avtobus me je odložil kar pred glavno železniško postaja v Mandalayu, zato sem se z taksistem na motorju z lahkoto dogovoril, da me je zapeljal v stari del mesta, v bližino glavne palače, ki je obdana z mogočnim obzidjem, kjer je do leta 1885 živel kralj Thibav. Nastanil sem se v lokalnem hoteli za dobrih 10 USD $ v bližini znamenitega trga z uro, nato pa si na tržnici privoščil tradicionalno myanmarsko ribjo juho. Odpravil sem se proti kraljevi palači, kjer sem kar dobre štiri ure potreboval, da sem obhodil mogočno obzidje, nato pa sem si v notranjosti palače ogledal zanimiv muzej v katerem je največja znamenitost sedeči Buda. Verniki verjamejo, da je 16 metrov visoki kip star 2000 let, zato sem dnevno prihajajo številni romarji, ki klečijo pred Budovim kipom in meditirajo. Obiskal sem tudi svetišče Kuthodaw Paya v katerem je največja knjiga na svetu. Okrog dveh pagod je postavljenih 1774 majhnih stup, v katerih so kamnite plošče z budističnimi besedili. Ko je kralj Myindon sklical peto budistično sinodo je 2400 menihov kar šest mesecev bralo tekste, da so prišli do konca knjige. Še pred sončnim zahodom sem se še povzpel na bližnji mandalayski grič, na katerega se je v preteklosti povzpel tudi sam Buda, zato je to pomemben romarski kraj z velikim svetiščem in stoječim Budovim kipom, od koder sam v družbi Myanmara občudoval čudovit sončni zahod.

Inle Lake

Iz Bagana sem pot nadaljeval do vasice Nyaung-Shwe, ki je najboljša iztočnica za raziskovanje lepot jezera vseh jezer - Inle Lake. Vas Nyaung-Shwe ima dolgo osrednjo cesto z gostišči, manjšimi trgovinami in hoteli, ki vodi do glavnega kanala, kjer že čakajo vozniki čolnov, da te popeljejo po jezeru, ki je dolgo 22 in široko 13 kilometrov z mnogimi rokavi in kanali, tako, da pravzaprav ne veš, kje se začenjajo in končujejo. Že na začetku, takoj za glavnim kanalom so me pričakali znameniti ribiči, ki na edinstven način  lovijo ribe. Lokalni ribiči so znani po svojem značilnem veslaškem slogu, ki vključuje stojo na kanuju na eni nogi, medtem ko z drugo zavijejo okoli vesla. Ta, samo tukaj viden edinstven slog se je razvil iz posebnega razloga, saj je jezero prekrito s številnimi plavajočimi rastlinami, zaradi česar je pri sedenju težko videti med njimi in stoja zagotavlja veslaču pogled onkraj trstičja. Nožno veslanje izvajajo samo moški, ženske pa veslo držijo z rokami, medtem ko sedijo na čolnu praviloma s prekrižanimi nogami. Okoli 70.000 prebivalcev ob jezeru Inle živi v štirih mestih, ki mejijo na jezero, v številnih manjših vaseh vzdolž obale in na samem jezeru. Jezero Inle je prepredeno s hišami ljudstva Inta in plavajočimi vrtovi ter prodajalci vrtnin in sadja. V vaseh si lahko obiskovalci v večjih hišah na kolih ogledajo domačine pri opravljanju različnih obrti od tkanja do kovaštva, zanimanje obiskovalcev pa še posebej vzbuja tradicionalno izdelovanje in barvanje sončnikov. Mene osebno je bolj navdušilo dirkanje ribičov z čolni po jezeru Inle ter opazovanje ribičov pri delu ob sončnem zahodu.

Bagan

Po večurni neudobni vožnji z lokalnim avtobusom končno prispem v Bagan - v starodavno mesto z več kot dva tisoč pagodami in templji. Na postajališču nas pričakajo domačini s kočijami, ki so v pričakovanju nekaj turistov za dolar ali dva pripravljeni čakati ves dan. Prijetno se namestim v kočiji in se odpravljam iskat prenočišče. V bližini lokalne tržnice se mi je uspelo pogoditi za ugodno ceno glede prenočišča, nato pa sem se z izposojenim motorjem izgubil med več kot 2200 templji, ki so še danes razsejani na več kot 40 kvadratnih kilometrih suhe in vroče ravnine imenovane Bagan, ki je danes starodavno mesto v osrednji regiji države, v zlatem obdobju kraljevine, med 11. in 13. stoletjem, pa je tukaj bilo zgrajenih več kot 10.000 budističnih templjev, pagod in samostanov. Reka Iravadi je skozi čas odnesla skoraj tretjino prvotnega mestnega območja, številne templje pa so v času zgodovine oskrunili tudi številni tatovi v želji iskanja zakladov, številni potresi in zob časa pa sta povzročila, da so se številni budistični templji, pagode in samostani spremenili v kupe razpadlih kamnov, ki zraven še preživelih templjev krasijo Bagan. Dva dni sem Bagan, ki ga je Unesco leta 1996 razglasil za svetovno dediščino raziskoval na motorju, užival v labirintu templjev in si pri tem ogledal znamenita tri svetišča Ananda Phato, That-byin-nyu in Dhamma-yan-qyi, po vzponu na tempelj Shwesandaw pa ob večeru občudoval tudi čudovit sončni zahod te najprivlačnejše točke zlate dežele, ki je med konicami templjev nekaj izjemnega. Očarale so me tudi vasice med templji in mirno življenje brez mestnega vrveža, saj je v tem času v Baganu ravno nizka turistična sezona. Bilo je fajn in vredno obiska, saj sem začutil, da potrebujem ravno to doživetje in z enim stavkom tako lahko zaključim le, da je Bagan prvovrstni mix Azije, Tibeta in Indije.

Monywa

Z nočnim avtobusom sem se iz Yangona odpravil na 9-urno vožnjo proti drugemu največjemu mestu v državi in tudi nekdanji kraljevski prestolnici Mandalay, kjer sem z lokalnim avtobusom takoj nadaljeval pot proti mestu Monywa, ki je mesto v regiji Sagaing oddaljeno 136 kilometrov od Mandalaya, na vzhodni strani reke Chindwin. Za pot do tja sem z lokalnim avtobusom potreboval kar dobre štiri ure, pri tem pa kot edini tujec bil dobro sprejet v družbi domačinov, ki so se vračali nazaj v mesto Monywa. Da je Monywa mesto, ki ga letno obišče zelo malo turistov sem ugotovil takoj, ko sem naletel na težave pri iskanju prenočišča, saj sem s težavo našel prenočišče v hotelu, ki je bil namenjen zgolj domačinom. V Burmi namreč hoteli, ki želijo gostiti tujce potrebujejo posebno licenco, ki jo pridobijo s strani državnih organov. Po namestitvi in mohingi - tradicionalni jedi, sem se z najetim motorjem odpravil raziskovati čudovite predele te regije. Obiskal sem Mohnyin Thambuddhei Payo, budistični tempelj z visoko stupo, ki me je močno spominjal na Borobudurom v Indoneziji. Mohnyin Thambuddhei Payo naj bi po besedah lokalnega oskrbovalca tega templja krasilo več kot 500.000 slik Bude. Med polji in po prašni cesti sem z motorjem pot nadaljeval proti stoječi Budi imenovani Bodhi Tataung, ki velja za največji stoječi kip Bude na svetu, saj meri v višino kar 129 metrov, pod njim pa se nahaja tudi ležeči Buda, ki meri v dolžino kar 95 metrov. Vožnja proti temu čudovitemu budističnemu kompleksu ustvarja neverjetno lep prizor budizma, ko te stoječi in sedeči Buda s svojim pogledom kar vabita k sebi. Povzpel sem se na vrh 129 metrov visoke stoječe Bude, od koder sem imel prelep pogled na regijo Sagaing, nato pa z motorjem nadaljeval pot med lokalnimi vasicami in pri tem spoznaval, da Burma brez dvoma daje zadovoljstvo vsakemu, ki je pripravljen zamenjati udobje domačega okolja za odkrivanje topline in gostoljubja ljudi, ostankov tisočih templjev, razsejanih po celi državi, ter skromnosti in prijaznosti tako meščanskega kot ruralnega prebivalstva te, še razmeroma nerazkrite azijske dežele.

Shwedagon Paya

Pagoda Shwedagon kraljuje nad mestom Yangon. To sem opazil v trenutku, ko sem se ji približal, saj se mi je zdela kot zlat ognjenik, ki se med zelenjem v tropskem podnebju dviga v nebo. Pagoda stoji na vrhu griča od koder je viden čudovit razgled nad mestom, njen težki, zvonu podoben trup pa je posut z dragimi kamni in zlatom ter z krhkim zvonikom na vrhu, od koder vrata Bude odpirajo pot v nebesa. Lokalne govorice pripovedujejo, da sedaj vsakih šest let na novo pozlatijo zgornji del pagode oziroma njen koničasti vrh in za to porabijo 30 tisoč kilogramov zlata. Svetišče Shwedagon sem obiskal v popoldanskih urah in tam ostal vse do večera, ko se molitve vernikov in menihov ob svečah (oljenkah) na zlati ploščadi ob zvokih budistične glasbe združijo v očarljiv prizor. Ob vstopu v svetišče sem se moral sezuti, olajšali so me za 5 ameriških $, nato pa sem pot nadaljeval skozi majhen tempelj, ki stoji ob vsakem vhodu, vse do osrednje pagode, kjer verniki polivajo kipe z vodo na mestih, ki označujejo dan njihovega rojstva, na tak način pa poskušajo priklicati srečo in izkazujejo svojo predanost veri. Njim in vsem drugim vernikom pomeni pagoda Shwedagon zgodovino budizma in s tem verovanja, saj še danes v Burmi živi okrog 400 tisoč menihov, ki so čaščeni in pomembni tako, kot nekoč v času kraljevin, še dan danes pa so v Burmi budistični menihi uglednejši od milijonarjev. V največjem in najpomembnejšem svetišču budizma v Burmi sem tako preživel čudovit in spokojen dan, ob tem pa ponovno ugotavljal, kako blizu mi je budistična vera. Budizem, ki je prišel v Burmo pred dobrima dvema tisočletjema, se je v tej deželi namreč najbolj zakoreninil v veji budizma imenovani mahayana, slednja oblika budizma pa je prisotna tudi v Kambodži, Laosu, Šrilanki in na Tajskem. Zadovoljen in duhovno čist tako nadaljujem svojo pot proti severu Burme.

Yangon

Myanmar, znan tudi pod imenom Burma, je država z 60 milijoni prebivalcev, ki se je po 50-ih letih vojaške diktature postopoma znebila zunanjega slabega vtisa in tako postaja zanimiva ter odprta država za popotnike. V državo, ki zajema dva svetova, od Iphonov do starodavnih templjev iz 12. stoletja, je mogoče vstopiti le z zračnim prometom. V jutranji uri, ko se je termometer počasi pomikal že proti 30-im stopinjam, sem pristal na relativno zapuščenem mednarodnem letališču v Yangon-u, nekdanjem glavnem mestu države, ki zaradi svoje goste poseljenosti in lokacije ostaja najpomembnejše trgovsko središče v državi. Prvi vtis mesta je bil enak drugim velikim azijskim mestom, nato pa sem ob sprehodu skozi mesto, kjer sem komaj zaznal nekaj evropskih in ameriških popotnikov, spoznaval prijetnost domačinov, ki te sprejmejo z odrtimi rokami in velikodušno, pri tem pa ostajajo pošteni in skromni. Večina moških na ulicah dneve preživlja v čajnicah ob gledanju evropskega nogometa in srkanju čaja, ženske pa trgujejo na tržnicah in v lokalnih manjših trgovinah, ki so ponavadi specializirane za posamičen izdelek. Na tržnicah se najde skoraj vse, na svoj račun pa pridejo predvsem ljubitelji eksotičnih mjanmarskih jedi. Moški in ženske nosijo krila, imenovana longyi - kos blaga, ki ga zavijejo okrog pasu tako, da jim pade do gležnjev. Po obisku čajnice sem si ogledal znameniti trg Bandula, kjer se na eni strani dviga veličastna mesta hiša, na drugi strani pa so velika poslopja, v katerih so bili sedeži britanskih ter tujih bank ter trgovskih družb. Med obema deloma se dviga pagoda Sule Paya, kjer meščani ob vznožju pozlačenega stožca častijo pisane kipe Bude, v bližini pa je tudi veliki mestni park z visokim in vitkim stebrom, ki slavi sklep britanske laburistične vlade, po kateri je Burma spet dobila neodvisnot, še danes pa je park ponekod obdan z bodečo žico, ob kateri patruljirajo vojaki.  

Mekong river

S pomočjo lokalnega ribiča, ki me je za slab euro s svojo ladjo prepeljal na drugo stran rečne struge reke Mekong mesta Laung Prabang,  me je na drugi strani reke Mekong čakalo popolno nasprotje mestu. Porasli hribi so zapirali pokrajino, bogata vegetacija je rasla na vseh straneh, prebivališč ni bilo nikjer na obzorju in le vsakih nekaj kilometrov sem srečal skupine mladih menihov, ki so eden za drugim spokojno hodili proti templjem. Po nekaj kilometrih hoje sem prečkal manjšo reko in prispel v vasico, kjer sem najprej zagledal sramežljive otroke med igro, medtem ko so starši pripravljali hrano, ki so jo nato prodali na mestnih tržnicah. V največji leseni kolibi v vasi, ki je predstavljala vaško gostilno sem naročil Larb, nato pa po kosilu počakal na prvo ladjo, ki me je po reki Mekong zapeljala do znamenite Pak Ou Cave - jame ob reki Mekong v kateri je več kot tisoč skulptur Bude, na poti nazaj proti mestu Luang Prabang pa sem se še ustavil v vasici whisky village, kraju kjer pridelujejo odlični lokalni viski. Reka Mekong je 12. najdaljša reka na svetu in 10. največja po pretoku, teče pa po ozemlju Tibeta, Kitajske, Mjanmarja, Tajske, Laosa, Kambodže in Vietnama. Med potjo so se mi z obeh strani odpirali pogledi na hribovje poraščeno z goščavjem subtropskega gozda, saj si reka Mekong utira pot skozi šest azijskih držav in od nje je odvisnih približno 100 milijonov ljudi iz skoraj 100 domorodnih in etničnih skupin, ki živijo zlasti v neposredni bližini rečne struge. Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Upam, da jih kdaj v prihodnosti lahko še preštejem !

Luang Prabang

Luang Prabang je eno izmed najlepše ohranjenih kolonialnih mest v jugovzhodni Aziji, polno znamenitih budističnih templjev, spominov na stare dni kraljevine in odlične hrane. V mesto Luang Prabang sem prispel v poznih večernih urah in takoj ugotovil, kdo kraljuje ponoči v tem prelepem konialnem mestu - nočna tržnica Talat Meo, ki je pravi raj za nakupovanje, svilenih rut in šalov, ki na tržnici ustvarjajo mozaik vseh barv, ročno izdelanih predmetov, skulptur, tradicionalnih laoških oblačil, dišečih palčk, čajev in začimb. Mene so raje kot nakupovanje pritegnili okusni eksotični prehrambeni izdelki, ki so ob tržnici ustvarjali slikovito mešanico barv, vonjev in okusov. Naslednje jutro sem se s kolesom odpravil do 30 km oddaljenih turkiznih kaskadnih jezerc in visokih slapov, ki ponujajo tudi skok v kristalno čisto vodo, preostanek dneva pa s kolesom raziskal stari del kolonialnega mesta in se med ogledom templjev tudi pogovoril z menihi, ki so na moje presenečenje bili zelo odprti in dostopni za pogovor. Zvečer sem obiskal še znameniti Phu Si - hrib, ki ti vzame sapo in ki je dostopen po 328 strmih stopnicah. Na poti do vrha so bili vidni tudi manjši templji, na samem vrhu pa me je pričakala lepa nagrada - nepopisno lep pogled na mesto, ravno v trenutku sončnega zahoda. Na vrhu sem obiskal tudi That Chomsi, 24 metrov visok budistični tempelj, ki je znan po lotosovih cvetovih, vklesanih v vsakega izmed štirih vogalov. Drugi dan sem obiskal Tigertrail, kamp s 26 sloni in naravni rezervat, ki je od mesta Luang Prabang oddaljen 15 km v bujni tropski vegetaciji v bližini slapov. Treking skozi ta rezervat je bila izjemna izkušnja, saj je bila pokrajina z vrha slonovega hrbta še toliko lepša.

Tham Xang

Najbolj pristni trenutki potovanja se seveda zgodijo takrat, ko potuješ brez cilja, zato sem se naslednji dan opravil na pot z motorjem brez končnega cilja. Užival sem v vožnji, čeprav cesta ni dosegala niti standardov slabe ceste pri nas, saj v tem predelu Laosa ni gostega prometa, niti ni večjih mest, so zgolj vasice kot je Tham Xang, še bolj skrite in bolj pristne, domačini pa veseli vsakega novega obraza. Prah rdeče zaprešene ceste, ki ga je dvignilo mimo mene se vozeče vozilo in me je v celoti objel, je potovanju v neznano dodal še dodatni šarm. Vsake toliko časa, ko sem prišel v majno vasico, sem lahko opazoval barvitost in tradicionalne značilnosti posameznih etičnih manjšin, kot so manjšine Tai Dam, Khmu in Hmong. Zares me je presenetila oprtost in preprostost teh ljudi - čeprav so zelo revni, so izjemno srečni, odprti in pripavljeni pomagati, tudi meni, ko sem za hip izgubil orentacijo na majhnem zemljevidu. Laos v tem predelu države deluje na prvi pogled zaspano, a dežela se počasi prebuja iz dolgoletnega dremeža in opazite je, da domačini posamezne naravne lepote kot so jezero Nong Tang in slapovi Tad Ka in Tad Lang že poizkušajo izkoristiti, kot naravne znamenitosti, s katerimi bi v ta predel Laosa privabili popotnike iz bližnjega Vang Vienga in oddaljenega Vientiana. A kljub temu je Laos komunistična država, prežeta z budizmom, ki se je potrošništvo in globalizacija še nista dotaknila. To sem spoznal tudi sam, saj sem zaradi pomanjkanja obcestni črpalk bil primoran voziti dodatno gorivo v steklenicah kar v nahrbtniku, vse z željo odkrito to iskreno in od potrošništva  nedotaknjeno državo.

Phonsavan

Iz južnega dela Laosa sem odpotoval še globlje v notranjost Laosa proti mestu Phonsavan. Preko številnih gorskih prelazov in dolin me je rahlo zjahani lokalni avtobus po 10-ih urah naporne vožnje pripeljal v provinco Xieng Khouang v mesto Phonsavan. Na poti proti mestu Phonsavan me je spremljala čudovita pokrajina polna zelenih gričev in borovega gozda, številne vasi v okolici predmestja pa so bile sestavljene iz pisanih lesenih hiš pred katerimi so v prvem mraku že začeli kuriti prve kresove okrog katerih so se domačini pogreli. Noči zaradi nekoliko višje lege so namreč v tem predelu hladnejše. Vzreja govedi je ena izmed glavnih kmetijskih dejavnosti v tem predelu, zaradi česar je v samem mestu Phonsavan moč videti številne Hmong kavboje z rjavimi in vijoličnimi kavbojskimi klobuki. Med Hmongi so za časa novega leta v mestu zelo popularne tudi bikoborbe. Phonsavan je razmeroma mlado mesto, katerega začetki segajo v leto 1970, ko je nadomestil glavno mesto province Xieng Khoung z istim imenom, ki je bilo v času vojne uničeno. Z izposojenim motorjem za slabih 5,00 eurov, sem se odpravil na ogled znamenite atrakcije Plain of Jars, ki je danes tudi pod zaščito Unescove svetovne dediščine. Plain of Jars je megalitska arheološka krajina v provinci Xieng Khouang, katero tvorijo na stotine megalitskih kozarcev, ki segajo vse od gorskih dolin do osrednjega višavja. Obstajajo različne teorije nastanka teh megalitskih kozarcev in sicer vse od teorije, da naj bi bili megalitski kozarci povezani s prazgodovinsko pogrebno prakso in naj bi služili kot pokopališče oziroma krematorij, do tega, da naj bi jih takrat živeča ljudstva v železni dobi uporabljala za shranjevanje oziroma fermentacijo riža. Ogledal sem si tri najbolj znamenite predele Plain of Jars, ki so varni za ogled zgolj v področju t.i. bele cone, kjer ni min in na področju katerih so še danes vidni številni kraterji min, saj Laos še danes velja za eno izmed držav z največjim odstotkom deaktiviranih min.
 

Vang Vieng

Po štirih urah vožnje, ki me je stala zgolj slabih 4,0 eure, sem po napornem vijuganju med loaškimi hribi prispel v mesto Vang Vieng, ki leži še zmeraj v provinci Vientiane. Mesto, ki ga obdaja prečudovita kraška pokrajina in me močno spominja na Yangshoo na Kitajskem, leži ob reki Nam Song in zastarelem, zapuščenem letališču. Vang Vieng je danes backpackerska meka za popotnike in turiste, saj tako reka Nam Song, kakor tudi številne apnenčaste gore z prelepo kraško pokrajino, zraven oddiha popotniku ponujata tudi dobršno mero adrenalina. Po namestitvi pri američanu Pan-u, ki ga je tako prevzela ta laoška pokrajina, sem se z izposojenim kolesom podal na vožnjo med riževimi terasami, ki so jih v ozadju krasile številne apnenčaste gore. Ogledal sem si jame Ring, Padeng in Xang, se zapeljal do močno opevane modre lagune, nato pa dan zaključil z vzponom na edini dostopen kraški osamelec, z vrha katerega sem občudoval lepote te laoške pokrajine. Naslednji dan sem z izposojenim motorjem odpravil raziskovat bližnje vasice v ozadju kraških osamelcev, kjer živijo etična ljudtsva, kot so Lao, Kmou in Hmong. Domačini so znali obdržati nasmeh na obrazu in so me sprejeli odprtih rok, zato sem se počutil izjemno dobrodošel in sem tudi prenočil pri družini v njihovi bambusovi hiški, kjer v enem prostoru bivajo vse tri generacije. Za življenje mi je zadostovalo ognjišče v kotu, blazina  na tleh, mreža proti komarjem ter zbor petelinov in cmokanje pujskov pod kolibo - recept  za idilično spokojno noč nekje daleč stran od doma, v laoškem hribovju pri zadovoljnjih ljudeh. Ob povratku nazaj v mesto Vang Vieng sem si ogledal še dva templja, nato pa večer preživel na ulici, kjer se zvečer prikažejo številne stojnice s sveže pripravljenimi specialitetami laoške kuhinje, ob spoznanju, da prisegam na slastno ribo na žaru obogateno z limonino travo.

Buddha Park

Z lokalnim avtobusom sem se odpeljal nazaj proti meji z Tajsko z namenom, da si ogledam Buddha Park, znan tudi kot Xieng Khuan, ki je park skulptur posvečenih Budi in se nahaja 25 km jugovzhodno od Vientiana, na travniku ob reki Mekong. Čeprav ni tempelj (Wat), lahko park imenujejo Wat Xieng Khuan, saj vsebuje številne religiozne podobe in velja za enega če ne najlepših, pa zagotovo najslikovitejših budističnih parkov. Sam sem jih videl že ogromno in čeprav se v budističnih templjih počutim, kar domače, me je ta budistični park v Laosu zelo navdušil. Xieng Khuan, ki v prevodu pomeni mesto duha je park, ki obsega preko 200 hindujskih in budističnih kipov različnih oblik in dimenzij. Park je leta 1958 začel razvijati in nadgrajevati Luang Pu Bunleua ​​Sulilat (častitljivi stari oče), ki je bil duhovnik in šaman in je v svojem verovanju poudarjal tako hinduizem, kakor tudi budizem. Park se nahaja tik ob meji s Tajsko, najvišje strukture parka pa so vidne prav tako iz Tajske strani reke Mekong. Park je v celoti izdelan iz armiranega betona in je bogato okrašen, ponekod tudi nekoliko bizarno, saj obstajajo tako skulpture bogov, živali in demonov. Ena izmed pomembnejših skulptur, ki je ni mogoče spregledati že zaradi njene velikosti spominja na bučo velikanko in ima tri zgodbe, ki predstavljajo tri ravni - hudiča, zemljo in nebesa, obiskovalci pa lahko vstopijo skozi odprtino ust demonove glavo in se povzpejo po stopnišču iz pekla do nebes, kjer je na vrhu razgledna točka s pogledom na celoten park in ogromno 120-metrov dolgo pokončno skulpturo Bude, ki je tudi največja atrakcija parka.

Vientiane

Konec prejšnjega leta sem pogosto premišljeval o tem, da potrebujem premor od zahodnjaškega življenjskega sloga. Monotoni vsakdan in pospešen življenjski ritem tako doma kot v službi mi nista dopuščala dovolj časa za delo na sebi - bil sem nezadovoljen in duhovno prazen, zato sem si zaželel notranjega miru in drugačne življenjske filozofije. Našel sem jo v vogalu skritih dolin in nedotaknjene narave, kjer se skriva morda največja skrivnost jugovzhodne Azije - Laos, komunistična država, prežeta z budističnim duhom. Po dolgotrajnem poletu iz Dunaja preko Bangkoka sem prispel v Laos. Moj prvi stik s to državo je bilo mesto Vientiane, glavno in največje mesto Laosa, ki leži ob obali reke Mekong. Vientine je nekdanja francoska kolonija z 700.000 prebivalci in čeprav je mesto majhno v primerjavi z preostalimi azijskimi prestolnicami, je vredno ogleda, saj ga krasijo številni budistični templji, med katerimi zagotovo v svoji svetlikajoči se zlatorumeni barvi izstopa tempelj Pha That Luang - eden najbolj znamenitih templjev v Laosu, ki je hkrati tudi pomemben nacionalni kulturni spomenik. Pha That Luang je bil zgrajen leta 1566 s strani kralja Setthathirat-a in obnovljen  leta 1953 ter sega 45 metrov v višino, v neposredni bližini pa se nahaja tudi tempelj Wat Si Muang, ki je bil zgrajen na ostankih Kmerskega svetišča in ki ga po verovanju lokalnega prebivalstva varuje duh lokalnega dekleta z imenom ˝Si˝. Oba predstavljata temelj budistične religije v Laosu ter dopolnjujeta bogato budistično dediščino templjev v Luang Prabangu. V osrednjem delu mesta je od daleč viden tudi spomenik Patuxai, ki je nedvomno največja znamenitost mesta Vientiane in močno spominja na znameniti pariški Triomphe, posvečen pa je padlim vojakom, ki so se borili za neodvisnost od Francije. Povzpel sem se na vrh spomenika, od koder je bil viden najlepši razgled nad mestom, nato pa dan zaključil v eni izmed največjih tržnic - Talat Sao, kjer sem poizkusil tudi tradicionalno jed Larb.