ponedeljek, 29. december 2014

Ephesus

Ephesus je bilo zgodovinsko grško mesto, katerega ostanki se še danes nahajajo približno 3 kilometre izven mesta Selcuk, zato je Selcuk odlično izhodišče za obisk ostankov grškega mesta Ephesus. Za tri turške lire me je majhni avtobus pripeljal do mogočnega antičnega mesta, ki je danes najbolj oblegana arheološka znamenitost v  Turčiji. Vhod v nekdanje mesto je širok in veličasten, saj današnja podoba Ephesusa obiskovalca popelje v zlato obdobje rimskega vladanja, zlasti cesarja Augustusa, ko je mesto štelo okrog 300.000 prebivalcev in je po vsem Sredozemlju slovelo po razkošju. Ephesus ponuja številne atrakcije, z znanstveni dokazi in nekaj domišljije pa so arheologi rekonstruirali tudi način življenja v mestu. Mesto je imelo številne urbane elemente in je zadovoljevalo vrsto potreb prebivalcev in obiskovalcev. Utrip zgodovinskega mesta Ephesus je bil živahen, mesto je bilo trgovsko in kulturno središče, kraj čaščenja in ena od prestolnic znanja takratnega sveta, saj je od tukaj izviral tudi predsokratski filozof Heraklit. Ena od treh dominantnih ulic v Ephesu vodi od Heraklitovih vrat do Celzusove knjižnice. Ob tej ulici so bila gostišča, trgovine, lepo ohranjen Hadrijanov tempelj, nekoliko nižje javna stranišča, na eno stran terasaste patricijske hiše, na koncu ulice pa dominantna Celzusova knjižnica, ki je bila v svojem času tretja največja knjižnica na svetu. Nedaleč od knjižnice na marmorni cesti, ki vodi do nje, je kakor so prepričani arheologi prvi oglas v zgodovini. Z njim - gre za odtis noge s prstoma, usmerjenima na dva konca in z različnimi simboli na njih - so vabili v Celzusovo knjižnico in v bordel nasproti nje. Da je bila hiša z dvema vhodoma nekoč bordel potrjujejo najdbe v njej in njena struktura, saj je hiša imela v pritličju sprejemnico z mozaično zgodbo o štirih letnih časih, v nadstropju pa številne majhne sobe, v katerih so antične prostitutke zadovoljevale svoje stranke. Preživel sem lep dan v antičnem grškem mestu, sedaj pa me čaka še nočna vožnja nazaj v Istanbul, od koder se počasi vračam domov.

sobota, 27. december 2014

Selçuk

Dobre štiri ure sem potreboval, da sem z avtobusom iz mesta Denizli prispel v mesto Selcuk, ki je glavno mesto v provinci Izmir in je oddaljeno zgolj slaba 2 kilometra od zgodovinskega mesta Ephesus. Avtobusni sistem je v Turčiji zelo dobro razvit, cene vozovnic glede na prevoženo razdaljo in ponudbo na avtobusu (prigrizek, kava, sok, osebni LCD zaslon in steward) pa niti niso tako pretirano drage. V bližini avtobusne postaje se namestim v cenovno ugodnem hotelu z imenom ''Paris hotel'', saj samo mesto Selcuk, razen trdnjave, ki bdi nad mestom, popotniku ne ponuja razloga, da bi se v tem mestu zadržal dalj časa, zato sem dan izkoristil tako, da sem se odpravil v višjeležečo vas z imenom Sirince, ki je od mesta Selcuk oddaljena 8 kilometrov. Sirince je majhna vasica v okoliških hribih, kjer so vse hiše med ozkimi ulicami zgrajene v grškem stilu. Na vsakem vogalu je mogoče poizkušati kvalitetno vino v prijetnih vinskih barih, čez dan pa lepo zaživi tudi glavni mestni trg s tržnico, na kateri prodajajo ''grmade'' domačih sladic. Baklava iz pistacij in orehov, ploščice s sezamom in medom, turški med in puding s sladkim sirom so bili tu še veliko slajši. Zvečer, ko se je stemnilo in so temperature že nekoliko padle, sem se z lokalnim avtobusom vrnil v mesto Selcuk, kjer sem se sprehodil po starem mestnem jedru in za večerjo poizkušal še eno izmed turških specialitet - domates civesi (polnjene paradižnike). Po vrnitvi v hotel sem tako dan zaključil s posedanjem na terasi hotel, kjer sem se ogrel z domačim jabolčnim čajem ob hkratnem spoznanju, da ti Turčija lahko ponudi veliko več kot le sonce, plaže in morje, saj je v Turčiji mogoče najti osupljive naravne lepote, zanimiva mesta, impresivne stavbe in kulturne ter zgodovinske znamenitosti, kakršna je tudi Ephesus, kamor se odpravljam jutri zjutraj.

sreda, 17. december 2014

Pamukkale

Po celonočni vožnji iz mesta Goreme v jutranjih urah prispem v mesto Denizli. Brez vnaprejšnje rezervacije z lahkoto pridobim prenočišče, saj je mesto Denizli izhodišče za vse obiskovalce, ki si želijo ogledati svetovno naravno čudo imenovano Pamukkale, ki ga letno obišče ogromno turistov. Z lokalnim avtobusom sem se tako iz Denizlija odpeljal proti kraju Pamukkale. Ko sem se peljal po cesti proti temu "bombažnemu gradu", sem opazil maso turistov, ki so kot čreda tavali po osrednji poti terasastih apnenčastih tvorb. Izgledali so kot mravlje, ki so napadle razstresen sladkor. Pamukkale so svetovno naravno čudo, kjer je narava tisočletja nalagala bele apnenčaste nanose v znamenite kaskade, ki merijo v dolžino okrog 2000 metrov, v širino 600 metrov in v višino 160 metrov. Tektonsko premikanje tal je v dolini reke Menderes povzročalo številne potrese in dvigovanje izvirov tople vode. Pamukkale ima tako kar 17 izvirov tople vode, voda v njih pa ima temperaturo od 35 pa vse do 100 stopinj. Iz njih se voda, ki je izjemno bogata z minerali preliva čez previse in pri tem odlaga minerale, ki so neobičajnih oblik v plitve terasaste bazene. Pamukkale so atraktiven naraven kompleks, saj se v bazenih napolnjenih z vodo ustvarjajo kamniti zidovi, ki v obliki stalaktitov, kot nekakšni zmrznjeni slapovi visijo iz sten. Namakanje v tej vodi naj bi imelo mnoge blagodejne učinke na zdravje, zato so tukaj že v drugem stoletju pred našim štetjem zgradili mesto Hierapolis, na katerega dan danes opominjajo še dobro ohranjene ruševine mestnih vrat, bazilike, gledališča, Apolonovega templja, rimskih term in ene največjih nekropol na svetu z več kot 2.000 grobnicami. Pamukkale so leta 1988 prišle pod zaščito UNESCA-a in so tako umeščene na Unescov seznam svetovne dediščine, legenda pa govori o tem, da je dovolj le deset minut kopanja v tej vodi, da se pomladite za pet let. Pri meni očitno ni delovalo.

torek, 9. december 2014

Uchisar

Zadnji dan v Kapadokiji posedim nekoliko dalj časa pri zajtrku, ki je bil tipično turški – črne olive, več vrst različnega sira, sveže pečene žemljice, paradižnik, maslo in marmelada – in načrtujem, še pot, ki jo želim prevoziti z motorjem. Sedel sem tik ob peči, v kateri so gorela drva, saj ob zgodnji jutranji uri temperatura zunaj ni bila nič kaj prijetna, najbrž samo kakšno stopinjo nad ničlo. Je namreč jesenski čas in za centralno Anatolijo je v tem času značilna gosta jutranja megla, ki vztraja tja do poldneva, in dokler ne posije sonce, se tudi ozračje bistveno ne otopli. V mestu Göreme sem najel motor, ki mi je takoj omogočil veliko več svobode pri raziskovanju ''mesečeve pokrajine'', kot Kapadokijo poimenujejo  številne turistične agencije. Na poti sem se najprej ustavil v manjšem mestu Uchisar, kjer se nahaja tudi istoimenska trdnjava na vrh katere sem se povzpel do razgledne točke, od koder se mi je odprl pogled na pravljično Kapadokijo. V prijetnem, nekoliko že toplejšem vremenu, sem pot nadaljeval proti kanijonu Ihlara, ki se nahaja v bližini mesta Aksaray. Kanijon Ihlara je prava oaza zelenja in vodnega življenja v tem suhem delu Kapadokije, ki v svojih zelenih barvah polepša celotno dolino Ihlara. Po osvežitvi na bližnji tržnici sem pot nadaljeval do mesta Kaymakli, ki je znano po podzemnem mestu, ki je služilo kot zatočišče kristjanov pred osvajalci. Podzemno mesto leži 100 metrov pod zemeljskim površjem. Gre za nenavaden kompleks prepletenih podzemnih hodnikov v osmih nadstropjih, ob katerih so si ljudje ustvarili bivališča, shrambe, cerkve, samostane, pokopališča in vodnjake. Proti večeru, tik pred sončnim zahodom, sem si ob povratku v mesto Göreme privoščil še testi kebap v najstarejši restavraciji v mestu. Gre za jed, značilno za centralno Anatolijo, njena priprava pa je zelo posebna. Zelenjavo in meso v krušni peči kuhajo v zapečateni lončeni posodi, preden jo postrežejo, pa s kladivom prelomijo posodo in jed servirajo skupaj z rižem in svežo zelenjavo.

torek, 2. december 2014

Cappadocia from the sky

Ob pol petih zjutraj, deloma še zaspan, sem v recepciji hotela, kjer mi je prijazen turk, ki se je dolgočasil za receptorsko mizo ponudil turško kavo, čakal, da me organizator poleta z balonom razveseli z novico, da polet bo. Zaradi slabega vremena zjutraj so poleti čez pokrajino Kapadokije namreč večkrat tudi odpovedani. Od hotela do hotela smo se vozili in pobirali posamezne udeležence poleta z balonom, nato pa smo prišli do vzletišča balona, kjer je balonarska ekipa pripravljala že vse potrebno za vzlet balona. Z jutranjim svitom so se v okolici našega balona pričeli pojavljati tudi ognjeni zublji ostalih balonarskih ekip in zvoki plinskih jeklenk in šele zjutraj, ko se je zdanilo sem ostal brez besed ob pogledu na število balonom, ki so se pripravljali na hkratni skupni vzlet. Pilot balona nam je pojasnil osnovna varnostna navodila in že smo bili v zraku eden izmed številnih balonov, po besedah pilota balona naj bi jih bilo to jutro več kot sto, ki je tiho lebdel nad čudovito pokrajino Kapadokije. Kapadokija je visoka planota v vzhodni Anatoliji z nadmorsko višino preko 1000 m, nad katero se dvigujejo številni ognjeniki, najvišji med njimi Erciyes Dağı z višino 3916 metrov pri mestu Kayseri, je bil lepo viden tudi med poletom z balonom, prav tako lepo vidna pa so bila tudi najzanimivejša in najpogosteje obiskana mesta Ürgüp, Göreme, Selime, Güzelyurt, Uçhisar, Avanos in Zelve. Z jutranjim vremenom smo imeli kar srečo, zato je bil najvišja višina do katere smo lahko poleteli z balonom 600 metrov nadmorske višine, od koder je bilo moč pridobiti pravo predstavo o razsežnosti in podobi pokrajine Kapadokije. Čeprav nisem prvič poletel z balonom, ju bil polet z balonom ob zori in čakanje na sončni vzhod, kljub nekoliko dražji ceni, nepozabno doživetje.