Tegucigalpa

Na poti v Tegucigalpo sem naredil kratek postanek v San Pedro Suli - drugem najvecjem mestu Hondurasa. Samo mesto me zaradi industrijske koncentracije ni prevec navdusilo, zato sem raje nadaljeval pot proti Tegucigalpi. Na postaji v San Pedro Suli sem spoznal odvetnika Miguel-a iz Tegucigalpe, tako da mi je 5-urna voznja v prestolnico kar hitro minila. Tegucigalpa me zelo spominja na La Paz iz Bolivije, saj je milijonsko mesto v nekaksni kotanji oziroma kraterju, vendar mi je osebno bil La Paz veliko bolj vsec. Druzbo mi dela Kriss iz Avstralije, ki trenutno dela v New York-u in potuje v Costa Rico. Po koncertu v Tegucigalpi sva ujela zadnji avtobus proti Choluteci, od koder sva hitela proti Nikaragvi, saj mejo ob 5. popoldan zapirajo.

Water Cay

Ze zgodaj zjutraj sem imel sreco, da me je lokalni ribic iz Utile zapeljal v Pigeon Cay, kjer sem srecal Dean-a iz Avstralije, ki je bil pravtako namenjen v Water Cay. Pigeon Cay je prav smesno majhen koralni otok, ki je z mostom povezan z Jewel Cay-em tako, da oba skupaj predstavljata izhodisce za obisk ostalih koralnih otokov. Za 50 lempir, priblizno 2 US$, sva dobila prevoz do Water Cay-a, koralnega otoka velikega priblizno 1500 kvadratnih metrov, nekje med Bay Island-om ter severnim Hondurasom. V stirih urah, kolikor sva jih prezivela na majhnem koralnem otoku, nisva srecala nobenega, zgolj obcasno barko, ki je priplula mimo. Na sreco je bila ena izmed njih tudi najina, da sva se lahko vrnila nazaj v Pigeon Cay, znanem po najboljsih Fish-burgerjih v Hondurasu.

Rock Harbour

Potem ko je vso noc mocno dezevalo, me je jutro pricakalo brez oblaka, kar je bilo idealno za izlet v Rock Harbour. Da sem prisel do nedotaknjenih rajskih plaz je bilo potrebno kar nekaj truda. Uro in pol veslanja pri temperaturi 30 stopinj, v ozkem recnem kanalu obdanim z velikimi mangrovami je bil kar napor, ki se je opravicil z razgledom nad rajskimi plazami zaliva Rock Harbour. Tam se je zacel boj za prezivetje z nabiranjem svezih kokosov ter iskanje neokrnjenih predelov tega karibskega zaliva. Zagotovo eden lepsih trenutkov na moji poti, ko zacutis svobodo ter dobis obcutek, da je vse do koder seze pogled tvoje.

Bay Island - Utila

Utila, eden izmed treh otokov zraven Roatan-a in Guanaje na karibski strani Honduras-a, je eden cenejsih in boljsih potapljaskih rajev. Topla, kristalna ter cista voda drugega najvecjega koralnega grebena na svetu, je kraj cudovitega zivalskega in rastlinskega sveta. Utila je majhen otok, dolg priblizno 13 km in sirok 5 km, vendar mi ga zaradi slabih cestnih povezav ni uspelo obkroziti. Ze prvi dan sem na poti v Rock Harbour obupal na sredi poti, saj so najlepsi predeli otoka res zelo tezko dostopni. Ostane mi se samo opcija s kajakom, tako da bom z Matjazem in Tino poskusal skupaj prebiti recni kanal do rajskih plaz. Zivljenje na Utili je res poceni, za 2 US$ sem dobil udobno sobo z kuhinjo, pod pogojem, da z njimi vzamem paket snorkljanja ali potaplanja. Svet pod vodo je res cudovit, zlasti v blizini koralnega grebena, kjer lahko plavas med zelvami ter preostalim cudovitim podvodnim svetom. Je zagotovo odlicna destinacija predno se odpravim v glavno mesto Hondurasa - Tegucigalpo, ter v najrevnejso drzavo Centralne Amerike - Nikaragvo.

Tela

Dobrih 5 ur sem potreboval, da sem preko San Pedro Sule prisel v Telo, majhno karibsko mesto na severu Honduras-a, od koder bom lazje dosegel La Ceibo in z njo trajekt na Utilo. Tela je cenovno kar ugodna in manj turisticna, saj sem danes tukaj srecal samo 2 backpackerja in se ta sta jutri namenjena na Utilo. Prezivel sem cudovit dan na karibski strani Honduras-a in v viseci mrezi ves dan planiral moje nadaljno potovanje. Honduras je druga najvecja drzava v Centralni Ameriki in prvi vtisi so sledeci :

- varno (razen glavnega mesta - Tegucigalpa in obalnega predela)
- ceste so zanič
- pokrajina zelo lepa, zlasti hribi in gore z gozdovi
- skoraj brez tujcev - turistov ali "backpackerjev"
- turizem v povojih
- ljudje večinoma še vedno nimajo pojma, kaj govorijo ( danes mi je nekdo povedal, da smo nekje blizu Turcije in zelo visoko).

Zanimivo! Sicer se mi res malo smešno zdi, da sem v Hondurasu, ker si prej niti približno nisem mogel predstavljati, kako to izgleda... je pa polno dogodivščin.. recimo normalen transport je v zadnjem delu pick-upa....in to po prasni makadamski cesti, kar pomeni, da te pošteno pretrese na vse strani. Jutri odhajam na Utilo, znano po tem, da je tam mogoce najceneje na svetu opraviti potapljaski izpit. Priznam, da me zelo mika, vendar sem malo v casovni stiski glede plana potovanja. To je zaenkrat vse iz vrocega Honduras-a.

Copan Ruinas

Na dan slovesa sva z Matjazem delila pot do Salvadorsko-Honduraske meje, kjer sem nato jaz zaradi bliznjice v Copan Ruinas, potoval raje preko Guatemale. Ko sem na honduraski meji opazil ostale popotnike, ki pridno cakajo pred zaprto mejo, sem takoj vedel, da sem izbral slabso pot in da bo se dolga pot do Copana. Zaradi dolge poti nama ni preostalo nic drugega kot, da sva ilegalno zapustila hondurasko mejo in s prvim taksijem poskusala sreco na guatemalski meji. Ko naju je carinik zacel sprasevati od kod prihajava in kam greva sva se naredila neumnega, da ne razumeva in da zeliva samo iti v Livingston. Vcasih tudi to deluje, saj pri nama je uspelo in to brez kaksnih dodatnih quetzalov. Koncno sva prisla v kraj Esquipulas od koder sem dobil prevoz za El Florido - drug Guatemalsko-Honduraski mejni prehod. Na guatemalski strani je carinik hotel nekaj za sebe, bilo je samo 10 quetzalov, a ko sem mu razlozil, da ne rabim ne vize niti mi ni potrebno placati namisljene takse, mi je z jezo vrnil potni list. 10 quetzalov je 1 euro, ampak gre se za princip. Na honduraski strani pa sem moral ze drugic v samem dnevu placati 3 US$ vstopne takse, saj druge izbire nisem imel. Copan Ruinas me je tako stal kar nekaj zivcev, ampak mu oprostim, ker je prijetno umirjeno mesto zraven najvecjega majevskega sredisca v Hondurasu. Danes sem prezivel kar lep dan znotraj nacionalnega parka, jutri pa odhajam v karibsko mesto Tela, malo na morje.