sobota, 30. november 2019

Beijing

Po več kot 40-ih urah vožnje z vlakom, ki je prečkal tudi višino več kot 5.000 metrov visoko in se je preko čudovite tibetanske planote počasi približeval Pekingu sem ob zvokih prijetne kitajske glasbe začutil, da je Tibet že zelo daleč za menoj. Z nasmehom na obrazu ter občutkom zadovoljstva in sreče dojemam, da sem eden izmed tistih srečnežev, ki mu je uspelo prepotovati celotno pot od Kathmanduja preko Tibeta v Peking. Za mano je fantastična pustolovščina z vlakom, ki me je popeljala skozi fascinante pokrajine tibetanske planote. Dva dni sem užival v lepih pogledih, ki se jih nikakor nisem mogel naveličati, udobju vlaka in pogovorih z prijaznimi Kitajci s katerim sem bil primoran deliti kupe na vlaku. Na to potovanje z vlakom sem čakal več kot sedem let, da sem lahko telesu, čustvom in umu skozi odrekanje kot že ne vem kolikokrat sporočil, da je potovanje nekaj čisto drugega kot udobno življenje doma. Kljub temu sem še vedno navdušen nad srečo, da imam zdravje, čas in denar ter da sem božji izbranec, da to lahko počnem. Potovanja v druge dežele so vedno tudi potovanja vase in tudi tokrat nisem spoznaval samo Tibeta, ampak tudi sebe in svoj odnos do Tibeta, ki je bil dolgoleten sen, ki sem ga tokrat vendar uresničil. Tibet je krasna dežela, polna nasprotij, pokrajina je sanjska – širne planjave, čudovita modra jezera, gore, snežni vrhovi, nad vsem pa modro nebo in sem in tja bel oblak. Dežela me je prevzela, popolnoma sem se predal lepotam narave. Kora okrog Potale je bila enkratna ! Izjemno potovanje, ki me bo še dolgo spremljalo, saj je težko opisati, kaj je bilo najlepše. Ko se ozrem sam vase, vidim, da zna biti vsak trenutek najlepši, le zaznati ga moraš. Na glavni železniški postaji v Pekingu, se je tako za mene končalo iskanje šambale na poti od Kathmanduja do Pekinga. Lepšega darila si za svoj 37-ti rojstni dan ne bi mogel kupiti. Tokrat sem že tretjič v Pekingu - velemestu Ljudske republike Kitajske. Peking je z dobrimi 14 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na Kitajskem, gledano po številu prebivalcev, takoj za Šanghajem. Ponovno sem stopil na Trg nebeškega miru, ki lahko sprejme do milijon ljudi. Zgrajen je bil po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske z namenom, da bi na njemu prirejali veličastne parade in ljudske shode. Ponovno sem si ogledal tudi Nebeški tempelj -  simbol mesta Peking, nato pa sem si v Hutongu privoščil še eno pravo pekinško raco, pred povratkom v Evropo.

četrtek, 28. november 2019

Qinghai –Tibet railway (Lhasa - Beijing)

Sedim na glavni železniški postaji v Lhasi in v roki držim karto za vlak št. Z22. Potovanje z vlakom po najvišje ležeči železniški progi na svetu od Lhase do Pekinga po čudoviti tibetanski planoti je zagotovo skrita želja vsakega pravega popotnika. S pogledi iščem morebitnega sopotnika v veliki čakalnici v tipični kitajski arhitekturi, pri čemer opazim zgolj dva popotnika, ki nista kazala prevelikega zanimanja zame in številne tibetanske obraze s katerimi sem si izmenjaval prijazne poglede. Z navdušenostjo sem se vkrcal na vlak s številnimi vagoni, kjer sem si v majhnem kupeju delil posteljo s preostalimi Tibetanci in Kitajci. Čeprav se nismo razumeli, smo se eden drugemu prijazno nasmihali in s tem ustvarili prijetno vzdušje v našem kupeju. Ko se je vlak ob 16:30 uri premaknil in je na vlaku zaigrala prijetna kitajska glasba me je preplavil občutek neskončne hvaležnosti, da imam privilegij, da lahko potujem po najvišje ležeči železniški progi na svetu od Lhase do Pekinga po čudoviti tibetanski planoti, kar je bila moja večna želja. Železnica Qinghai – Tibet poteka najprej proti severu do Gulmuda, nato pa proti vzhodu do Xininga. Odsek proge od Lhase do Golmuda poteka po Tibetanski visoki planoti. Ta odsek se ponaša z zapisi, kot najvišja železnica na svetu zaradi prečkanja prelaza Tanggula na višini 5.072 metrov in prečkanja najvišjega železniškega predora na svetu Fenghuoshan na višini 4.905 metrov. Vlak vozi mimo slanega jezera Chaerhan, preko prelaza Kunlun in prečka reko Tuotuo, travnato pokrajino Changtang in severno tibetansko planoto, mimo slanega jezera Nam in vročih vrelcev Yambajan, skozi dramatično gorsko pokrajino. Potovanje ves čas spremljajo prazne slikovite vasi ob progi in črede ovac in jakov, kar mi je nenehno ustvarjalo vtis, da potujem po enem izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Več kot 80 % železniške proge namreč poteka na nadmorski višini nad 3.962 metrov, polovica proge pa je zgrajena na permafrostu, kar je predstavljajo prvovrsten tehnični problem, ki so ga Kitajci ob gradnji proge rešili brez večjih težav. Na vlaku sem preživel dve noči, vožnjo po prečudoviti pokrajini tibetanske planote mimo zasneženih vrhov Himalaje pa je zaradi njene lepote težko opisati. Je kraj za sanjanje, če si le dovolite. Železniška proga, ki je dolga 4064 kilometrov je zagotovo pravi tehnološki čudež. Vožnja iz Lhase do Pekinga traja 40 ur, kar 960 kilometrov železnice pa je speljanih preko 4.000 metrov nadmorske višine, kjer je zrak precej redkejši in primanjkuje kisika, zato so v kupejih na voljo tudi kisikove maske, stene vagonov so obložene s posebnim materialom, odpornim proti nizkim temperaturam, tirnice pa so izdelane tako, da preprečujejo zmrzovanje in drsenje. Ob prihodu v Peking ugotovim, da je bilo potovanje po čudoviti tibetanski planoti zame neustavljivo privlačno, saj bi to spreminjajočo se pokrajino od Lhase do Pekinga lahko opazoval v neskončnost, brez da bi se je naveličal, saj za Tibet pravijo, da je toliko daleč, kolikor si dovolite iti in je izven časa in prostora ter tudi krut in surov, vse kar sem tudi doživel na moji več kot 5.000 kilometrov dolgi poti od Kathmanduja preko Lhase do Pekinga.

nedelja, 24. november 2019

Lhasa

Med vožnjo po serpentinasti cesti se prepustim panoramskim razgledom čudovite pokrajine na poti proti Lhasi, ki jo na eni strani obkroža himalajsko gorovje, na drugi strani pa transhimalajsko pogorje. Razgled iz zaprašenega terenca je pravi balzam za oči. Pred samim vstopom v območje Lhase nas ponovno, kot že velikokrat na tej poti ustavi policijsko-vojaška kontrola, ki preveri prav vsakega, tudi tibetance, ki želijo vstopiti v Lhaso. Nadzor nad mestom je zelo kontroliran, zato vojaku v kitajski uniformi namenim prijazen pozdrav. Nekoliko z zanimanjem si ogleduje vse moje vstopne in izstopne žige tujih držav, nato pa mi brez besed vrne potni list in dovoli vstop v Lhaso, ki leži na nadmorski višini 3.490 metrov in je eno najvišje ležečih mest na svetu ter pomembno kulturno in versko središče. Prva misel ob prečkanju policijsko-vojaške točke je bila namenjena pogledu, na katerega čakam že sedem let. Potala - visoko nebeško kraljestvo, danes te bom končno videl v živo. V bližini glavne tržnice se namestim v majhnem, skoraj da praznem hotelu, primernem za počitek po prevoženih 1000 kilometrih dolge poti iz Kathmanduja. Srečen in utrujen takoj zaspim, kar oblečen, saj je bila soba mrzla in slabo ogrevana. Naslednje jutro se mi čez obraz razleze nasmešek, ko se zavem, kje sem. Prvo jutro v Lhasi, kraju skrajne čistosti in duhovnosti, namenim eni največjih arhitekturnih čudes tako na Tibetu, kot tudi na svetu - Potali, nekdanjemu političnemu in duhovnemu središču dalajlam. Peš se sprehodim preko trga Barkhor v starem delu mesta do velikega trga pred najvišje ležečo starodavno palačo na svetu. Palača Potala spada pod Unescovo zaščito in njen najvišji del se dviga kar 300 metrov nad mestom. Zajamem jo s pogledom in jo skeniram po koščkih, saj si jo želim za vedno vtisniti v spomin preden vstopim vanjo. Že vstop za obzidje je veličasten, če odmislim strogi vojaški režim, ki vlada za obiskovalce. Za ogled se je namreč potrebno predhodno najaviti in predložiti potne liste, vstop v palačo pa je določen ob točno določen uri. Notranjost palače je veličastna in glede na to, da notranjosti palače ni dovoljeno fotografirati, sem si jo z zanimanjem ogledal. V Lhasi stoji tudi duhovni center Tibeta - tempelj Jokhang, ki je daleč najbolj čaščeno svetišče, zgrajeno na mestu svetega jezera, ki naj bi po legendi predstavljalo srce ogromne ležeče demonke. V bližini Lhase delujeta še dva pomembna samostana na Tibetu - Drepung in Sera. Slednji je daleč najbolj zanimiv, saj dnevno privablja množice radovednežev, da bi si pobliže ogledali tradicionalne popoldanske debate menihov. V Barkhorju - območju starega dela mesta z ozkimi ulicami in javnim trgom, ki se nahajajo okoli templja Jokhang in je najbolj priljubljena romarska pot Tibetancov, danes pa tudi turistična pot sem se z umirjenimi koraki priključil reki romarjev, ki so opravljali "koro" - meditativno kroženje v smeri urinega kazalca okoli svetega kraja Jokhang templa. Ena "kora" je dolga približno en kilometer in obkroži celoten tempeljski kompleks Jokhang templa. Tam so štirje veliki kamniti gorilniki kadila (sangkangs) na štirih glavnih smereh, iz katerih se je včasih neprestano kadilo, kar naj bi ugajalo bogovom, ki ščitijo Jokhang. Resnično sem padel v drugo dimenzijo, a ne zaradi nadmorske višine. Občutki, ko sem se priključil Tibetancem v njihovi "kori" so resnično neopisljivi. To je en najsvetejših krajev na Tibetu in sveti kraj znotraj svetega mesta Lhase. Vsak Tibetanec si ga želi obiskati vsaj enkrat v življenju in srečem sem, da mi ga je uspelo obiskati tudi meni.

petek, 22. november 2019

Yamdrok Lake

Naspan in brez glavobola sem se zbudil že zgodaj zjutraj v mrzli hotelski sobi, zavedujoč se, da je danes najtežje pričakovano jutro na Tibetu, saj bom v večernih urah že v Lhasi - prestolnici Tibeta. Po zajtrku smo zapustili mesto Gyantse in se odpravili proti Lhasi. Ganjenost se je mešala z navdušenostjo, ko smo se vozili proti glavnemu mestu Tibeta. Srečen sem opazoval pokrajino med vožnjo, ki je postajala vse bolj pusta, a za mene še zmeraj neustavljivo privlačna. Pobočja hribov so se prelivala v vseh mogočih odtenkih sive, rjave in oker barve. Pogled mi je neprestano uhajal še nekoliko višje med zasnežene vrhove Himalaje, kjer kraljuje modro nebo z najbolj belimi oblaki, ki sem jih kdajkoli videl. Hitri višinski vetrovi iz njih ustvarjajo vedno nove oblike in njih sence rišejo pokrajino skrivnostno lepo. To spreminjajoče se pokrajino lahko opazujem v neskončnost brez, da bi se je naveličal. Po prečkanju prelazov smo se končno pričeli spuščati proti dolini, ki jo je v ozadju krasilo eno izmed štirih najpomembnejših tibetanskih jezer - Yamdrok Tso jezero, obdano z bogatimi pašniki in gorami, ki jih prekriva snežna odeja. Bele pike na pašnikih so se ob našem približevanju spreminjale v ovce. Ustavili smo se ob jezeru. Sonce je pripekalo in pogled na veličastno jezero me je bolj spominjal na morje, kot na jezero na višini 4.400 metrov. Tako kot gore imajo namreč Tibetanci tudi jezera za sveta, ker naj bi imela posebno duhovno moč. Yamdrok Tso jezero je eno izmed štirih velikih svetih jezer, med katere sodijo tudi Lhamo La-tso, Namtso in Manasovar jezero. So prizorišče svetih lamaističnih obredov, kamor generacije budističnih romarjev obredno potuje, tam molijo, meditirajo ali le iščejo modrost.  Yamdrok Tso jezero je največje v južnem delu Tibeta in Tibetanci pravijo, da ko bo voda v tem jezeru presahnila, Tibet ne bo več primeren za bivanje. Pot smo nadaljevali proti še zadnjemu prelazu Simu La na višini 4.280 metrov, tako, da sem si Yamdrok Tso jezero ogledal še s ptičje perspektive, na razgledni ploščadi prelaza pa so nas pričakali domačini z ogromnimi tibetanskimi mastifi, od koder je bila že tudi vidna zelena ravnica, ki me je spremljala vse do Lhase.

sreda, 20. november 2019

Gyantse

Previdno, še v pol snu, preverim svoje zdravstveno stanje in navdušeno ugotovim, da je vse tako kot mora biti in da nimam višinskega glavobola. Za slovo od civilizacije si v hladni jedilnici na krožnik naložim kuhano koruzo in brokoli, svež paradižnik, tsampo in pomfrit za zajtrk. V Gyantse, tretje največje mesto na Tibetu smo se odpravili že v zgodnjih jutranjih urah, ko so bile ulice Shigatseja še prazne in mirne. Pot nas je vodila čez čudovito pokrajino polno kmetijskih obdelovalnih površin na katerih Tibetanci gojijo ječmen in pšenico, saj je tibetansko gospodarstvo osredotočeno na vzrejo živali (od katerih so ovce, koza in jak njihovo glavno bogastvo) in kmetovanje. S časoma so ravna polja na Tibetanski planoti polna nomadov s čredami ovac in jakov počasi pričela izginjati in na poti do ledenika Karola so se začeli pojavljati že prvi zametki snega. V nekaj urah smo se dvignili za 1.200 metrov. Karola ledenik je spektakularen, saj je od glavne ceste oddaljen približno 300 metrov, zaradi česar je najbližji ledenik ob glavni cesti na celotnem območju Tibeta. Ponaša se s svojo dostopnostjo, svetlostjo in groteskno obliko. Sprednji del ledenika sega v višino približno 5.560 metrov nadmorske višine, mesto za ogled ledenika pa je na višini približno 5.000 metrov nadmorske višine, kljub temu pa ledenik Karola velja za enega izmed nižjih ledenikov v osrednjem delu Tibetu.  Z neba se tesno prilega na cesto, ozadje ledene kape pa krasi modro nebo s številnimi pisanimi molitvenimi zastavicami. Postanek ob ledeniku je ponujal nori razgled tako na sam ledenik, kakor tudi na preostalo pokrajino Tibeta, ki je s povprečno nadmorsko višino 4.900 metrov najvišja pokrajina na zemlji, zato jo pogosto upravičeno imenujemo tudi "Streha sveta". Po polžje sem se peš povzpel na grič nad cesto in občudoval zasnežene vrhove Himalaje na modri podlagi. Diham zelo počasi in z pogledom objemam to veličastno gorsko verigo, nato pa sem se vrnil v mavrični sprejem molilnih zastavic, ki so plapolale v vetru na prelazu. Pot smo nato nadaljevali proti mestu Gyantse, ki prav tako velja za priljubljeno destinacijo v Tibetu, takoj za Lhaso, Mount Everestom in Shigatsejem. Gyantse je znan po legendarni zgodovini, spektakularni kulturi in čudoviti pokrajini, v preteklosti pa je mesto predstavljalo izjemno pomembno trgovsko točko med Indijo in Tibetom. Namestim se v nekoliko zaprašeni in hladni sobi majhnega tibetanskega hotela in si pred hotelom na zaprašeni ulici po kateri so divjali Tibetanci s svojimi predelanimi motorji privoščim enega Everesta, nato pa sem se kar peš podal proti čudovitemu samostanu Pelkor Chode, ki skriva enega lepših biserov Tibeta in sicer kar 35 metrov visoko stupo Kumbum. Še pred sončnim zahodom sem se s težavo, skoraj brez sape in z manjšim glavobolom, povzpel na bližnjo opuščeno tibetansko trdnjavo od koder sem občudoval razgled s ptičje perspektive nad mestom Gyantse in oddaljeno Himalajo z nasmeškom na obrazu ob zavedanju, da sem v Tibetu.

nedelja, 17. november 2019

Shigatse

Po neprespani noči polni glavobolov zaradi višine se zjutraj zbudim brez glavobola in zopet poln energije. Priznam, tibetanska planota me je nekoliko zdelala, ampak želja prepotovati Tibet po čez je večja in na tej poti me nič ne ustavi. Požirek tsampe in tibetanski kruh sta me okrepčala in bil sem nared za pot v Shigatse. Tibet je poln čudovitih poti po tibetanski planoti in pot v Shigatse čez nacionalni park Qomolangma je pot o kateri sem sanjal, ko sem še kot študent v knjižnici prebiral potopise o Tibetu in občudoval čudovite fotografije tibetanske planote. Qomolangma je nacionalni park, ki se nahaja v prefekturi Shigatse. Mount Qomolangma pa je kitajsko ime za goro Everest. Pot nas je vodila po tibetanski planoti, kjer nas je iz obeh strani obdajala čudovita Himalaja, prečkali pa smo tudi 5.220 metrov visoki prelaz Gyatchu La passes, ki so ga krasile številne molilne zastavice, ki visijo vsepovsod in so postale nekakšen zaščitni znak Tibeta, visoko gorato pokrajino pa popestrijo in naredijo še bolj fotogenično. Tibetanci molilne zastavice obešajo naokoli tam, kjer verjamejo, da bivajo bogovi - na okoliških gorah, dolinah, prelazih, ob jezerah in rekah. Bogovi namreč lahko povzročajo naravne katastrofe ali so vzrok bolezni, z obrednim žrtvovanjem in izobešanjem molilnih zastavic pa Tibetanci poskušajo uravnovesiti naravne elemente in sile in na tak način mirijo bogove in izražajo svoje sobivanje z naravo. Po osmih urah vožnje končno prispemo v Shigatse, ki leži na višini 3.848 metrov,  nekoč Samdruptse, ki je danes drugo največje mesto v Tibetu. Danes je Shigatse precej že moderno mesto, a tradicionalno je prav Shigatse dom Pančen Lame, drugega najvplivnejšega roda tradicionalnih tibetanskih vodij. Že vrsto stoletij je pomembno mesto v tibetanski zgodovini, v zadnjih 30 letih pa je postalo tudi priljubljeno postajališče  na potovanju na znameniti avtocesti  "prijateljstva", ki povezuje Lhaso s Katmandujem v Nepalu. Mesto je znano po samostanu Tashilumpo, ki je pravo mesto v malem, saj so v samostanu številni templji, dvorane in bivalni prostori za še 500 menihov, ki tukaj živijo. Kot enega najbolj znanih in najpomembnejših samostanov v celotnem Tibetu ga vsak dan obišče na stotine verskih romarjev. V času Losarja - tibetanskega novega leta prihaja v Shigatse na tisoče romarjev iz vseh koncev Tibeta z  namenom, da opravijo koro - romarski molitveni sprehod po svetem mestu v krožnici v smeri urinega kazalca, v skladu s tradicijami tibetanskega budizma - okoli samostana Tashilumpo. Zjutraj sem tako sledil preostalim romarjem do samostana Tashilumpo, kjer sem ostal dober del dneva, nato pa sem se po sprehodu po romarskem krogu okoli samostana skozi nekaj vasi na dnu samostana povzpel na sosednji hrib do Shigatse Dzong-a, nekakšne pomanjšane verzije Potale iz Lhase od koder je bil viden čudovit razgled nad Shigatsejem in tibetansko pokrajino.

četrtek, 14. november 2019

Tibetanska planota

Ob potovanju čez Tibetansko planoto se bom za vedno spominjal ene najlepših izkušenj, kar sem jih kdaj doživel, čeprav je lepoto in mogočnost Himalaje težko opisati. Vredno jo je doživeti vsaj enkrat  v življenju. Pri potovanju čez Tibetansko planoto sem namreč imel občutek, da sem izven časa in prostora. Na lastni koži sem spoznal tudi, da je Tibet lahko krut in surov. Je namreč ena najbolj goratih pokrajin na zemlji in ena najredkeje poseljenih pokrajin, obkrožena z zasneženimi vrhovi. Meni so potovanja enkratno doživetje in privilegij in še posebej močno doživljam dolga potovanja, tja nekam daleč v neznano, kakor je Tibet. Na dolgih potovanjih namreč začutim sebe, medim preteklost in se pripravljam na prihodnost, v sebi pa čutim vzburjenost, veselje in odprto srce. Pomemben mi je občutek daljave - da presedim v letalu 10 in več ur, prevozim več tisoč kolimetrov po kopnem in vem, da potujem nekam daleč. Še vedno sem namreč navdušen nad srečo, da imam zdravje, čas in denar ter takšne ljudi okoli sebe, ki me razumejo, da lahko to počnem. Potovanje po Tibetu je naporno, a se je vredno potruditi, ker kolikor vanj vložiš, toliko ti potovanje vrne. Kljub temu, da je potovanje po Tibetu nekaj čisto drugega kot udobno življenje doma -  je kraj za sanjanje, če si le dovolite !