Puerto Viejo de Talamanca

Puerto Viejo de Talamanca, karibsko mesto na vzhodni strani Kostarike, je moja zadnja destinacija v Kostariki, saj mi Kostarika trenutno pomeni zgolj tranzitno drzavo na poti v Panamo. Puerto Viejo de Talamanca je enako kot Playa Tamarindo na pacifiski strani Kostarike raj za srfarje in bogate ameriske turiste, ki jih srecujem na vsakem koraku. Za razliko od sosednje Nikaragve, so domacini tukaj izraziti patrioti in skorak vsak dan me posamezni poskusa prepricati, da je Kostarika ena najlepsih drzav na svetu. Z nasmehom mu dovolim, da me poskusa prepricati, a vendar me osebno Kostarika ni prevec navdusila in tudi vreme tukaj mi ni bilo prevec naklonjeno. Rahel dez me je skoraj vsak dan opomnil, da sem v Kostariki. Videl sem zgolj par zanimivih stvari, saj Kostarika kot drzava premore vec kot 60 nacionalnih parkov in zascitenih obmocij, vendar so to vecinoma vulkani, neokrnjene plaze in obsezni tropski gozdovi, skratka to kar ze dobro poznam. Zato sem trenutno tukaj v Puerto Viejo de Talamanci na zasluzenem kratkem dopustu, saj me jutri caka nova dogodivscina - preckanje meje z Panamo.

San José

Po ''Interamericani'' sem iz severnega dela Kostarike dospel v osrednji del Kostarike, kjer sem se ustavil v prestolnici San Jose, kjer zivi priblizno dva milijona ljudi. Zraven Panama city je to zagotovo ena najbogatejsih prestolnic Centralne Amerike, ki po videzu ne zaostaja za evropskimi. Od kolonialne dobe ni ostalo prav veliko, je pa tukaj ponosna stavba Narodnega gledališča in ena glavni aveniji imenovana Colon, kjer se nahajajo najdrazji hoteli in restavracije. San Jose slovi po sproščenosti in nočnem življenju ter po stevilnih barih, zato bom leto 2008 pricakal na glavnem trgu San Jose-ja, v druzbi enakomislecih popotnikov, ki iscejo svobodo in razumejo smisel potovanja. Sam center mesta je razdeljen na vec centralnih parkov, ki so med seboj povezani in vsi skupaj tvorijo nekaksen center San Jose-ja, tako da mi na koncu sploh ni bilo jasno ali sem res v centru San Jose-ja, po mnenju drugih popotnikov enega najnevarnejsih mest Centralne Amerike. Osebno sem imel same pozitivne izkusnje tukaj z domacini, zlasti pri usmerjanju in iskanju posameznih predelov v tem res ogromnem mestu. Na ulicah se na veliko prodajajo cigare (v kompletu z drogami) ter ponaredki najprestiznejsih ur in oblacil, kar posameznikom predstavlja edini nacin prezivetja, saj kljub slovesu bogatega mesta, tukaj zivi tudi ogromno revne populacije. Z novim letom bom zapustil zadusljiv San Jose in se bom odpravil proti karibski strani Kostarike, kjer bom nasel mir za premislek kako naprej do Ekvadorja. Na koncu zelim vsem, ki zaidejo namerno ali po pomoti na to internetno stran lepo, srecno in zadovoljno leto 2008 !

La Fortuna

Iz Liberie sem odpotoval na vzhodno stran Kostarike proti mestu La Fortuna, ki je znano kot izhodisce za obisk trenutno edinega se aktivnega vulkana v Kostariki, imenovanega vulkan Arenal. Za 60 km oddaljeno La Fortuno sem potreboval norih sedem ur, saj lezi med Cordillero de Guanacaste in Cordillero de Tilaran, vendar so cestne povezave res katastrofalne. Dnevno obstajata maksimalno dva lokalna avtobusa do bliznjih mest (Tilaran in Arenal), kjer sem zamenjal se tri naslednje, ki pa niti malo niso casovno usklajeni, tako da sem na koncu res bil prisiljen cakati na naslednji lokalni prevoz, vendar so mi druzbo delali posamezni domacini, ki se jim niti malo ni sanjalo kje bi lahko bila Slovenija. Najveckrat slisana beseda na poti je bila »tranquilo«, na kar sem se na koncu ze kar navadil in jo sprejel za svojo. Lokalci se tukaj vecinoma stvari lotevajo na način »tranquilo« in »manana«, vendar ko pa se ti vsedejo za volan, se ti »tranquilo latinosi« prelevijo v blazne nestrpneže in kamikaze. Prehitevajo v vse slepe ovinke in čez polne črte; prehitevajo vozilo, ki že prehiteva drugo vozilo in ko vidijo, da ti gredo v škarje se velikokrat ne umaknejo, saj tukaj velja pravilo kdo je mocnejsi. Sama La Fortuna je sicer kar precej turisticna, vendar z malo truda se tudi tukaj da dobiti ugodno prenocisce. Vreme za obisk vulkana Arenal mi je bilo naklonjeno, saj sem za cuda prezivel prvi dan v Kostariki brez dezja. Same ture na vulkan se prodajajo masovno po 25 US$ za Americane seveda, no jaz sem si zadnji vulkan v Centralni Ameriki ogledal za 6 US$. Kljub temu, da ima veliko zanimivih stvari in aktivnosti, me La Fortuna ni navdusila, saj vse skupaj zgleda kot en »lunapark«, kjer moras za vsako zanimivo stvar placati od 15 US$ navzgor. Zato se mi mudi z pisanjem tega prispevka, saj bi rad ujel se zadnji avtobus za San Jose, kjer zelim preziveti Novo leto.

Liberia

Iz Nikaragve sem odpotoval v Kostariko preko mejnega prehoda Penas Blancas, ki velja za enega najbolj tranzitnih med tema sosednjima drzavama, kar sem takoj obcutil na strani Nikaragve, saj sem za izstopni zig cakal skoraj dve uri. Zelo podobna zgodba je bila na strani Kostarike, zaradi blizajocega novega leta, tako da sem za preckanje mejnega prehoda porabil dobre tri ure in kar nekaj zivcev. Liberia je bila prvo vecje mesto ob ''Interamericani'' in kaj hitro mi je postalo jasno, da je Kostarika najdrazja drzava v Centralni Ameriki. Liberia je glavno mesto province Guanacaste ter odlicno izhodisce za obisk nacionalnega parka Rincon de la Vieja ter nacionalnega parka Santa Rosa. Zelo opazna je razlika med Mehiko in Kostariko ter vsemi ostalimi državami Centralne Amerike, saj so tukaj sorazmerno moderne hise, v mestih so celo knjigarne, pogosto sprejemajo kreditne kartice, na radiju pa je mogoce slisati tudi modernejso glasbo in ne samo cerkvene pesmi. Res je malo dražje, ampak to je čisto razumljivo. Slišim pa od veliko ljudi - še posebej Američanov, da je zavajajoče - še posebej to, da so ljudje prijazni, ampak vse kar na koncu hocejo je tvoj denar. Prva stvar, ki se kot očitna pokaže v Kostariki, so tudi izredno slabe ceste, pravzaprav najslabše do sedaj. Pravo presenečenje, glede na to, da je to najbolj razvita država v Srednji Ameriki. 10 do 20 cm globoke luknje v asfaltu so popolnoma običajna stvar na glavnih cestah in to brez opozorilnih oznak. Trenutno ze dva dni veckrat na dan dezuje za kratek cas, tako da mi je sedaj jasno, zakaj Kostariko imenujejo zelena Kostarika.