San Juan del Sur

San Juan del Sur je majhno mesto na pacifiski strani Nikaragve, ki ga obkrozajo plaze vulkanskega izvora kot so Playa el Remanso, Playa Marsella in Playa Madera. Cesta do tja me je zopet spomnila, da sem v Nikaragvi in ne v Evropi, saj sem po enournem premetavanju na lokalnem avtobusu koncno zagledal pacifisko stran Nikaragve. Pri prvem obhodu mesta sem opazil vec kot deset alkoholnih anonimnezev, kar mi je dalo obcutek nezanimivega in dolgocasnega mesta. Veliko lepse in zanimivejse so bliznje plaze na katerih se gradijo luksuzne vile in kjer je lepo ocitno, da kapital priteka iz zahoda, saj so temu primerne tudi cene. San Juan del Sur me ni preprical, da bi ostal vec kot en dan, saj sem tekom potovanja po svetu odkril veliko bolj rajske plaze. Tukaj si bom zato se zadnjic privoscil pravi Gallo pinto in dobro Victorio, nato pa bom nehote prisilno zapustil Nikaragvo ter odsel v sosednjo Kostariko, saj je pot do Ekvadorja se dolga.

Isla de Ometepe

Pravo bozicno darilo za dobro jutro sem prejel od Miguela, upravitelja hostla v Granadi, ko mi je naznanil, da 25. decembra ne obratuje lokalni transport med Granado in Rivas-om. Kjub temu sem preveril informacijo na dveh glavnih avtobusnih terminalih in kaj hitro mi je postalo jasno, da je cas za improvizacijo. Izbral sem prvi lokalni avtobus, ki je prisel mimo in na sreco sem na njem spoznal Spanca z enakim problemom kako priti v Rivas. Ko nama je sofer naznanil, da naj izstopiva sva se znasla sredi regionalne ceste, kjer sva po dobri uri cakanja ugotovila, da samo s stopom lahko prideva do Rivas-a, od koder v bliznjem San Jorge-u ujameva ladjo za Isla de Ometepe. Mogoce je samo bozicno vzdusje prispevalo k temu, da sva dobila prevoz do Rivas-a, od koder sva v vecernih urah prisla na Isla de Ometepe, kjer sva se v Moyogalpi udelezila prave avtenticne kavbojske zabave, kjer so lokalni pogumnezi lovili ponorele bike. Isla de Ometepe lezi v osredju jezera Lago de Nicaragua, ki je največje jezero v Centralni Ameriki in deseto na svetu. Ometepe sta bistvu dva vulkana (Concepción in Maderas) na sredi jezera, ki sta se spojila, ko sta bruhala lavo. Potovanje na tem vulkanskem otoku je zelo enostavno, zelo popularno je stopanje, saj na otoku nikoli ni bilo vojne, zato so domacini do tujcev zelo prijazni. Tako sem celotni otok obkrozil v druzbi Izraelke in Spanca vecinoma v prtljazniku pick-upa, saj se tako tudi najbolj udobneje potuje.

Laguna de Apoyo

Laguna de Apoyo lezi nekje med vulkanom Masaya in vulkanom Mombacho v osrednjem delu Nikaragve. Domacini so nanjo zelo ponosni, zato sem se s kolesom odpravil preverit ali je res tako cudovita, kot zatrjujejo domacini. Pot me je vodila skozi zanimive t.i. bele vasi - Pueblos Blancos, kjer domacini zivijo v belih tradicionalnih lesenih kolibah oziroma barakah ter se v pretezni meri ukvarjajo z rocno umetnostjo. Druzine v teh vasicah so enormne, v povprecju do osem druzinskih clanov, vendar rekord v celotni vasi predstavlja druzina z devetnajstimi otroki, ki v pretezni meri zivijo na ulicah bliznje Granade od usmiljenja turistov. Domacini so res lahko ponosni na svojo Laguno de Apoyo, saj se ti na koncu t.i. belih vasi razprostre cudovit razgled na laguno, bliznji vulkan Mombacho ter na ostala kolonialna mesta v osrednjem delu Nikaragve. Krater v katerem je ponosna laguna, velja za enega najvecjih v celotni Nikaragvi, zato je nedvomno vreden ogleda. Kratka meditacija na vrhu laguna me je napolnila z energijo, da sem se lahko po prasni luknjasti makadamski cesti, ob spremstvu ostalih lokalnih kolesarjev vrnil nazaj v Granado od koder jutri odpotujem na Isla de Ometepe.

Granada

Granada lezi 45 km jugovzhodno od Manague ob najvecjem jezeru v Nikaragvi, imenovanem Lago de Nicaragua. Med Granado in Leon-om se sedaj traja boj, katero mesto si bo izborilo status prvega kolonialnega mesta v Nikaragvi. Osebno mi je bil Leon veliko bolj vsec, saj je tam turizem sele v zagonu in tudi vzdusje na ulicah je veliko bolj pristno, kot tukaj v Granadi. Sama Granada je turisticni center dragih hotelov in restavracij, od koder je mozna plovba po jezeru Lago de Nicaragua do bliznjega otoka Isla de Ometepe ter do najvecjega mesta na jugo Nikaragve, imenovanega San Carlos. Zaradi svoje lege je zagotovo odlicna destinacija za obisk bliznjega vulkana Mombacho ter bliznje Lagune de Apoyo. Kljub precej religiozni Nikaragvi, na sam vecer pred Bozicem, tukaj nisem zacutil neke tisine, svetosti, kot sem to obicajno zacutil doma v Sloveniji. Ko se je stemnilo, je na glavni aveniji prisel sprevod v svetih podobah ob spremstvu bucnega orkestra, ki je celotno dogajanje spremenil v radozivo zabavo. Prizori na ulicah so zaznamovali veliko mladih otrok, ki za slab ameriski dolar na sveti vecer delajo za lastno prezivetje. Zagotovo neprijeten prizor, ki se ti vtisne v spomin in ko se zamislis kako ti je lepo, da ne igras njihove vloge. Zame je to prvi Bozic dalec stran od najbliznjih zato upam, da naslednjega prezivim doma v Sloveniji. Feliz Navidad!

Bluefields

Namesto pet urne voznje z staro barko po razburkanem morju, sem se v Bluefields vrnil v dobrih 20-tih minutah, tokrat z veliko lepsim poletom. Bluefields je zraven Puerto Cabeza-sa eno najvecjih mest na karibski strani Nikaragve, znano po svojem velikem pristaniscu in po tem, da je edina mozna pot do njega nora voznja z ''speed boat-om'' po reki Rio Escondido. Jaz sem prav uzival v tej voznji ter ob kricanju drugih potnikov. Bluefields me zelo spominja na Caye Caulker iz Belizeja ter na Utilo iz Hondurasa, kjer lahko srecas veliko priseljencev bliznje Jamajke in drugih karibskih otokov, ki ti z zanimivim angleskim naglasom za drobiz poskusajo uresniciti vsako zeljo. Neznani prijatelj mi je za slab ameriski dolar pomagal priti do karte za ''speed boat''. Ceprav je bila prodajalna ze zaprta, je vztrajal tako dolgo, da je prodajalka sicer nekoliko jezna izdala se eno karto s katero sem dobil ustrezno povezavo do Rame, od koder je zopet cestna povezava do Manague. Sama Managua, oziroma mesto spomenikov kot jo imenujejo ostali popotniki, me ni prepricala, da bi ostal v njej vec kot en dan. Ima prestizni predel Barrio Martha Quezada in Areo Monumental, to pa je tudi vse kar ti Managua lahko ponudi. S prvim lokalnim avtobusom bom odpotoval v Granado, saj bi rad Bozic prezivel tam.

Corn Island

Na Corn Island, obljubljeni rajski otok na karibski strani Nikaragve, je mozno priti na dva nacina. Elegantno z letalom direkt iz Manague na Corn Island, ali bolj avanturisticno z nocnim avtobusom do Rame, mesta kjer se regionalna cestna povezava konca in kjer sem v druzbi petih Izraelcev ob treh zjutraj, se dve uri cakal na ladjo za Bluefields. Ker je v Nikaragvi vse na ''easy'' nisem imel srece, da bi ujel ladjo za Corn Island in ker je bila naslednja ladja komaj cez stiri dni, sem si 70 km oddaljeni Corn Island ogledal iz zraka. Polet je bil zelo kratek, dobrih 20 minut, vendar kar z mocnimi turbolencami, saj je bilo letalo zelo majhno. Tako sem za pot iz Manague na Corn Island potreboval kar 1 dan, da sem iz pekla prisel v raj, na otok ki so ga prvi naselili Kukra indijanci, znani po svojem kanibalizmu. Sam otok je zelo majhen, meri 6 kvadratnih kilometrov, tako da sem v casu bivanja na otoku nastudiral celotno sceno in pridobil kar nekaj lokalnih znancev. Edini dohodek na otoku predstavljata dve majhni tovarni, specializirani za morske jastoge, zato si za 7 US$ lahko privoscis jastoga ob pravem karibskem soncnem zahodu. Corn Island je nedvomno eden tistih krajev, ki ga masovni turizem se ni unicil in kjer z lahkoto lahko pozabis na besede kot so delo, stres, napetost in tocnost, je pa res, da so me domacini zelo cudno gledali, ko sem jim poskusal razloziti kaj naj bi te besede pomenile. Prav zavidam jim, kako brezskrbno zivijo !

Masaya

''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon'', je bilo veliko sporocilo, ki me je pozdravilo, ko sem z lokalnim avtobusom prispel na glavni terminal v Masayo. Ni zgledal glih kot glavni terminal, saj je bilo vse kar sem videl le stiri stojnice in dva ugasnjena avtobusa. Sicer pa je Masaya, ki lezi 29 km juzno od Manague pravo nasprotje Leon-a in Granade, saj v dveh dneh nisem srecal nobenega popotnika, ki bi ga zanimalo to majhno mesto, znano predvsem po nakitu, klobukih ter visecih mrezah. Dve majhni agenciji ponujata ture na bliznji vulkan Masaya za 40 US$, najverjetneje za ameriske gringote, ki bi to z veseljem placali. Meni je uspelo stopiti na vrh vulkana za slabih 5 US$, od koder sem imel cudovit razgled nad celotno Nikaragvo, vse od Manague do Granade. Druzbo na 6 km dolgi poti so mi delale razlicne zivali, ki zivijo v nacionalnem parku, obcasno pa tudi kak paznik nacionalnega parka, ki se mu niti sanjalo ni, kje bi lahko bila Slovenija. Vulkan Masaya leži sredi lepega nacionalnega parka. Tam sta v bistvu dva vulkana s petimi kraterji. V enem se sliši brbotanje lave v globini, vendar se zaradi dima podnevi nič ne vidi, ponoči pa je park zaprt. Španci so tukaj pred mnogimi leti postavili križ na vrhu, da bi preprečili vragu, da pride iz žrela vulkana. Možno je tudi videti vulkanske tunele od znotraj, v paketu z netopirji. Ob vrnitni v Masayo sem na robu centralnega parka opazil lokalnega brivca, ki me je za 1,5 US$ lepo postrigel. Samo vzdusje je bilo zelo smesno, lokalni brivec pa je bil zelo ponosen sam na sebe, da lahko sredi Nikaragve frizira Evropejca. Vidno zadovoljen sem odsel na bliznji market poskusit se Nacatamales ( v bananinem listu pecena omleta z svinjino) in lokalno osvezujoco pijaco Linopio. Po vsem tem lahko recem le, da res drzi stavek : ''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon''.

Leon

Leon je staro kolonialno mesto na pacifiski strani Nikaragve, ki se je v preteklosti zraven Granade potegovalo za status prestolnice. Pozneje je bila za prestolnico imenovana Managua. V Leon sem prisel pozno zvecer, saj sva z Kriss-om ujela zadnji avtobus iz Somatilla za Leon. Po celotni državi vozijo ljudi naokoli odpisani šolski avtobusi iz USA, ki so jih Američani ali podarili, ali pa zamenjali za kaj drugega. Na avtobusu sva bila edina tujca, zato sva z lahkoto vzpostavila stik z domacini in kaj hitro sem ugotovil, da sem del velike tihotapske zdruzbe, ki na lokalnem avtobusu ilegalno uvaza oblacila in cigarete iz Hondurasa v Nikaragvo in obratno. Na Kriss-ovo vprasanje : '' What the fuck we are doing here in the middle of Nicaragua ?'', sem se le nasmehnil in mu povedal, da je to le se ena avantura vec, ki jo lahko dozivis le v Centralni Ameriki. Kljub temu, da vse skupaj zgleda precej kavbojsko, zlasti prevozi, mejni prehodi in zivljenje na ulicah, se v Nikaragvi kar dobro pocutim. Sicer je zelo smesno, ko pri temperaturi 30 stopinj vidis bozicka in novoletno jelko na ulici, vendar bo to moj prvi Bozic v Nikaragvi. Sam Leon je se komaj v razvoju turizma, zato se za 90 cordob (5US$) da dobit sorazmerno udobno prenocisce v samem centru Leon-a. Nikaragva je zelo religiozna, saj je v majhnem Leon-u najmanj 10 cerkva, med njimi tudi najvecja v celotni Centralni Ameriki, na katero sem tudi splezal, zaradi cudovitega razgleda nad celotnim Leon-om.