Ob peti uri zjutraj sem sedel že na prvem vlaku za Varšavo in pri tem doživel prijetno presenečenje, saj je bil vlak kljub zgodnji uri poln Poljakov, ki so potovali v glavno mesto Poljske, ki je hkrati tudi osmo največje mesto Evropske unije z 1,7 milijona prebivalcev. V drugi svetovni vojni je bila porušena do tal, pozneje pa je bila obnovljena s pomočjo hrabrih prebivalcev. Ime naj bi dobila po ribiču Warszu in njegovi ženi Sawi, ki sta imela v lasti vasico na območju današnjega mestnega okrožja Mariensztat. Uradno se imenuje
"Miasto stołeczne Warszawa", kar v slovenskem prevodu pomeni glavno mesto Varšave. Mesto leži na vzhodnem delu Poljske, na razpotju med Karpati in Baltskim morjem, skozenj pa teče reka Visla, ki mesto deli na dva dela. Palača kulture in znanosti, ki stoji v centru Varšave blizu železniške postaje je tipičen primer arhitekture socialnega realizma, ki se opazi že od daleč – ne le zaradi tega, ker je z dobrimi 230 metri najvišja stavba v Varšavi (in na Poljskem), pač pa tudi zaradi tega, ker ni prav nič prijetna na pogled, deluje celo prav grozljivo. V Palači kulture in znanosti zdaj prirejajo številne koncerte in prireditve, v njej so kino dvorane, v 30. nadstropju pa terasa, s katere se odpira čudovit panoramski pogled na Varšavo. Od zgoraj so celo grde socialistične soseske videti lepše, še posebej, če so obsijane z zahajajočim soncem. Ogledal sem si del mesta, kjer se tradicija prepleta z modernizmom in sicer trg Zamkowy, kraljevi grad, cerkev sv. Ane in Switojansko ulico, ki vodi v staro mestno jedro, zaznamovano z barvami in pridihom srednjega veka, kjer sem v kavarni na prostem občudoval stari mestni trg, ki je edini kraj v Varšavi, zaradi katerega je mesto vendarle vredno obiskati. Varšava še namreč še danes ne more znebiti nič kaj laskavega naslova ene izmed najgrših prestolnic vzhodne Evrope.
Če želimo v prihodnosti uspeti, moramo poznati preteklost, da ne bomo več ponavljali napak. Videti in doživeti spominski park in v živo ni bilo nekaj, česar bi se na potovanju na Poljskem izrecno veselil, mi pa je ogled tega precej žalostnega zgodovinskega spominskega parka dal neprecenljivo izkušnjo, ki vodi do nerazumevanja človeške zgodovine. V spomin na žrtve in v opomin prihodnjim bodočim rodovom je UNESCO taborišče in tudi muzej uvrstil leta 1979 na seznam svetovne dediščine. Auschwitz je bil del mreže zbirnega in uničevalnega taborišča, ki so ga odprli po priključitvi Poljske k nacistični Nemčiji jeseni 1939. Bilo je eno izmed večjih koncentracijskih taborišče, taboriščni kompleks pa je bil sestavljen iz baznega taborišča Auschwitz-I ali (koncentracijsko taborišče), Auschwitz II-Birkenau ali (uničevalno taborišče), Auschwitz III-Monowitz ali (delovno taborišče) in še 45 satelitskih taborišč. Auschwitz je nemško ime za poljsko Oświęcim, kamor sem se pripeljal z lokalnim avtobusom iz mesta Krakow. Ko stopiš v taborišče skozi znamenita železna vrata na katerih je napis: ARBEIT MACHT FREI, podzavestno govoriš tiše kot navadno, skloniš glavo v nerazumevanju in ugotoviš, da je inventivnost človeške krutosti neizmerna. Zloglasno geslo je dokaz neizmernega nacističnega cinizma do žrtev. Auschwitz je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, kjer so v plinskih celicah pobili več kot milijon ljudi, številni pa so umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic medicinskih poskusov. Še najbolj pretresljiv je blok 11 v katerem so še danes hranjeni lasje, čevlji, zobne ščetke, očala, oblačila, glavniki in kovčki žrtev ter ostanki plinskih bomb plina ciklon B, s katerim so pobijali nedolžne žrtve. Obisk taborišča je pretresljivo doživetje človeške krutosti, neumnosti in zlobe. Eden od zdravnikov je v svoj dnevnik zapisal: »Auschwitz je taborišče smrti in v primerjavi z njim je bil Dantejev pekel prava komedija.« Ob spoznanju, da je Auswitch kraj, kjer se je smrt utrudila do smrti, obisk Auswitcha nikogar ne pusti hladnega !
