Warsaw

Ob peti uri zjutraj sem sedel že na prvem vlaku za Varšavo in pri tem doživel prijetno presenečenje, saj je bil vlak kljub zgodnji uri poln Poljakov, ki so potovali v glavno mesto Poljske, ki je hkrati tudi osmo največje mesto Evropske unije z 1,7 milijona prebivalcev. V drugi svetovni vojni je bila porušena do tal, pozneje pa je bila obnovljena s pomočjo hrabrih prebivalcev. Ime naj bi dobila po ribiču Warszu in njegovi ženi Sawi, ki sta imela v lasti vasico na območju današnjega mestnega okrožja Mariensztat. Uradno se imenuje "Miasto stołeczne Warszawa", kar v slovenskem prevodu pomeni glavno mesto Varšave. Mesto leži na vzhodnem delu Poljske, na razpotju med Karpati in Baltskim morjem, skozenj pa teče reka Visla, ki mesto deli na dva dela. Palača kulture in znanosti, ki stoji v centru Varšave blizu železniške postaje je tipičen primer arhitekture socialnega realizma, ki se opazi že od daleč – ne le zaradi tega, ker je z dobrimi 230 metri najvišja stavba v Varšavi (in na Poljskem), pač pa tudi zaradi tega, ker ni prav nič prijetna na pogled, deluje celo prav grozljivo. V Palači kulture in znanosti zdaj prirejajo številne koncerte in prireditve, v njej so kino dvorane, v 30. nadstropju pa terasa, s katere se odpira čudovit panoramski pogled na Varšavo. Od zgoraj so celo grde socialistične soseske videti lepše, še posebej, če so obsijane z zahajajočim soncem. Ogledal sem si del mesta, kjer se tradicija prepleta z modernizmom in sicer trg Zamkowy, kraljevi grad, cerkev sv. Ane in Switojansko ulico, ki vodi v staro mestno jedro, zaznamovano z barvami in pridihom srednjega veka, kjer sem v kavarni na prostem občudoval stari mestni trg, ki je edini kraj v Varšavi, zaradi katerega je mesto vendarle vredno obiskati. Varšava še namreč še danes ne more znebiti nič kaj laskavega naslova ene izmed najgrših prestolnic vzhodne Evrope.