Bangkok

Na letu iz Da Nanga v Bangkok sem počival in v mislih premleval, kako rad se vračam v tajsko prestolnico. Okoli osemmilijonska prestolnica Bangkok - ki v prevedenem pomenu besede pomeni mesto angelov -  je namreč glasna, polna gneče in kaotična, a vseeno lepa in fascinantna. Vse to sem ponovno takoj opazil, ko sem se z lokalnim avtobusom za slab ameriški dolar počasi prebijal po prenatrpanih cestah iz letališča proti središču prestolnice v zbirališče popotniške scene, ki je enako kot nekoč še tudi danes Khao San Road. Bangkok je namreč mesto z dokaj dobrim razmerjem med ceno in storitvijo, saj lahko tukaj bivaš v luksuznih hotelih po cenah, ki so občutneje nižje od podobnih hotelov v Evropi, na Khao San Roadu, pa lahko v središču zabave spiš za manj kot 5 USD. Po namestitvi v hotelu, sem na terasi hotela na hektičnost velemesta takoj pozabil. Blag vetrc in ohlajeno pivo Singha sta pripomogla, da sem takoj pričel uživati. Tako se ti Bangkok najhitreje priljubi. Po dobri osvežitvi, zadušljiva vročica v Bangkoku je bila namreč zelo obremenjujoča, sem  na preprosti lesenjači - leseni barki - z veliko drenja in za nekaj centov odkrival stari del prestolnice. Veliko vodnih kanalov v središču mesta je namreč izginilo zaradi gradnje cest, a reka Chao Phraya je še vedno najpomembnejše vozlišče in srce mesta Bangkok. Plovba s čolnom je namreč najlepša, pa tudi najhitrejša možnost za odkrivanje Bangkoka. Tudi tokrat sem si tako, kot že večkrat prej ogledal kraljevo palačo in veličastna templja Wat Poin in Wat Arun, ki ležita ob reki Chao Phraya. Kraljevo palačo obdaja veliko belo obzidje, za katerim se skrivajo pomembne budistične svetosti Tajske, največ pogledov pa pritegne zlati ležeči Buda, ki je dolg skoraj 50 metrov. Okoli 80 metrov visoki tempelj Wat Arun, ki leži na zahodnem nabrežju reke Chao Phraya pa je v celoti okrašen s kitajskimi ploščicami. Če ga obiščete, se lahko na srednji nivo templja povzpete po strmih kamnitih stopnicah, od koder je viden tudi lep razgled  na oddaljeno kraljevo palačo. Stopil sem tudi na zlati grič - Golden Mountine - edino omembe vredno vzpetino v Bangkoku, na kateri stoji tempelj Saket - pisan zbor zvonov in Budovih podob, od koder je zagotovo najlepše občudovati sončni zahod ne velemestom, predno se prepustiš dogodkom še ene nore noči v Bangkoku.

Koh Samui

Otok Koh Samui lezi juzno od Bangkoka in velja za enega najbolj priljubljenih turisticnih ciljev na Tajskem. Koh Samui je del otocja, ki vkljucuje osemdeset manjsih otokov, od katerih je naseljenih le nekaj in za katerega pravijo, da nikjer na svetu ne raste toliko kokosovih palm, ki se zibljejo v vetru, pred teboj pa neskoncno dolge pescene plaze in kristalno morje. Mnogi obiskovalci seveda zelijo prav to, kar ponuja turisticni "imidz" otoka: veliko zabave, dobro in relativno poceni hrano in pijaco, obilo nocnega zivljenja in restavracije na plazah. Najlepsi plazi Chaveng in Lamai ze dolgo casa obdaja strnjena vrsta bungalovov in to gotovo ni vec kraj za tiste, ki iscejo mir v avtenticni obmorski naravi, brez znacilno zahodnjaske zabave in nestetih mackastih turistov. Toda Ko Samui, ima "na zalogi" tudi manj obiskane plaze, ki resda niso tako lepe kot prej omenjeni, vendar nudijo vec pristnosti, tako po naravni plati kot v stiku z domacini. Z motorjem sem prevozil ves otok in si ogledal kacjo farmo, za vse ostale avanturiste pa se zagotovo najde veliko skritih kotickov, brzic, cudovitih plaz, gost tropski gozd in nemara tudi kaka zanimiva razgledna tocka. Po napornem trekingu na severu, se prav prileze lenarjenje na rajski plazi in kopanje v kristalno cisti vodi, zvecer pa seveda obvezno skampi ali lignji na zaru ob zvokih prijetne reggae glasbe.

Kanchanaburi

Na poti v Kanchanaburi me je zabaval prijeten sopotnik iz plemena Akha, ki je potoval k bratrancu v bliznjo vas Sai Yok. Postajal je vedno bolj odprt, zato sva se sprosceno pogovarjala tudi o predelavi opija, nevarni drogi Jaba, o obicajih plemena, predvsem pa o izgubljenem denarju plemenskih manjsin, vse dokler nama mesto Kanchanaburi ni prekrizalo poti. Mestece Kanchanaburi je mirni kraj na reki Khwae Yai, kjer mrgoli zeljnih popotnikov, ki tukaj najdejo raj za pocitek. V blizini mesta se nahaja tudi zgodovinsko znani Most na reki Kwai, o katerem je ob zvokih Colonel Bogey-ja, bil posnet tudi nostalgicen film. Most na reki Kwai je bil zgrajen, ko so gradili t.i. "Zeleznico smrti". Zeleznica smrti je bila strateska zeleznica, dolga priblizno 415 km, ki je povezovala Tajsko in Burmo. Zeleznico so dokoncali v rekordnih 16-ih mesecih, ravno na bozicni vecer l. 1943, saj je pri gradnji sodelovalo 30000 vojnih ujetnikov in vec kot 100000 prisilnih delavcev iz Indije, Kitajske, Indonezije, Malezije, Singapura, Myanmara in Tajske. Vec kot polovica zapornikov in skoraj vsi prislini delavci so med gradnjo zeleznice umrli zaradi stevilnih tropskih bolezni, lakote, pomanjkanja zdravil ter izcrpanosti. O kruti zgodovini nastanka mostu prica tudi zanimivi muzej JEATH, ki je dobil svoje ime po drzavah, ki so pri gradnji zeleznice sodelovale: J - Japonska, E- Anglija, A- Avstralija in Amerika, T - Tajska in H- Holandija. Projekt je vodila Japonska, ki je okupirala JV Azijo in zacela graditi zeleznico, Tajska je bila premagana in osvojena dezela, ostali pa so bili zgolj vojni ujetniki. V blizini mesta Kanchanaburi, se nahaja tudi znameniti Tigrov tempelj, v katerem menihi vzdrzujejo in varujejo tigre pred izumrtjem, oz. iztrebljenjem, saj populacija tigrov na Tajskem vztrajno upada. Ni mi jasno ali so vse te zveri pod vplivom mamil ali pa obstaja kaksen drug vzrok njihove lezernosti, sem pa zagotovo preprican, da ko spregovorijo zna biti vse narobe.

Chiang Mai

Vecinoma ravninska Tajska se proti severu pocasi vzpenja v razgiban, hribovit svet, ki ga z ene strani omejuje Mjanmar, z druge pa reka Mekong, ki meji na Laos. Sever Tajske je prijeten kraj za oddih, kar so spoznali tudi ze vsega navelicani zahodnjaki. Tempo zivljenja je tukaj pocasnejsi in bolj umirjen, prebivalci pa so tudi preprostejsi in revnejsi kot v Bangkoku in na jugu Tajske. Vecinoma se ukvarjajo s kmetijstvom, uspeha zeljni pa ze s turizmom, saj obmocje Chiang Mai-a nudi popotnikom stevilne moznosti za zabavo. Po naporni hladni nocni voznji, sem naslednje jutro zgodaj prispel v Chiang Mai, z zeljo, da izvedem kaksen zanimiv treking med hribovskimi plemeni. Samo mesto je turisticni cirkus s stevilnimi pisanimi trznicami, turisticnimi agencijami, nocnimi lokali, skratka all inclusive. Se malce severneje od Chiang Mai-a, se nahaja vasica Pai, po mojem mnenju najlepsa vasica na Tajskem. Seveda je tudi tukaj moc naleteti na nekaj turistov, predvsem popotnikov, ali pa po opiju hrepenecih dusah, ki se tukaj za majhni denar zadevajo do onemoglosti. Skupaj z lokalnim vodicem in njegovo ostro nabruseno maceto sem se odpravil na vec-dnevni treking po dzungli. V stirih dneh sem tako izvedel treking med hribovskimi plemeni Lah, Karen in Akha, z slonovega hrbta raziskoval dzunglo ter se spustil po reki z bambo raftingom. Vecere smo druzabno prezivljali ob ognju, ob kozarcku piva in vodicevem petju, ki se je zmeraj kmalu sprevrglo v kricece dretje, saj so tajci po dveh malih ze kar v rozicah. Obiskali smo tudi vasico Mae Hong Son, poznano po plemenu Karenn, ki so pravzaprav begunci iz Myanmara, ki so na Tajskem nasli svoj mir in izkoristili gostoljubje drzave. Pleme simbolizirajo predvsem zenske z njihovimi dolgimi vratovi. Obroce okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh glavnih razlogov: kot zascita pred tigrovim ugrizom, zaradi medsebojnega prepoznavanja in kot simbol lepote. Natikat si jih zacnejo ze kot 5-letne deklice, vsako leto vse vec do poroke, tako da porocene zenske nosijo nekje med 22 in 27 obrocev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Srecanje s plemeni je edinstveno dozivetje in kjub nekoliko ze komercialnem pridihu, te njihova skromnost in preprostost prevzame. Ste ze kdaj slisali za Yao, Mien, Lisu, Hmong, Red Karen in Lazu plemenske skupnosti ?

Ayuthaya

Po nekajurni voznji z zelo tresocim in zanimivim lokalnim avtobusom, ki ima namesto klime majhne ventilatorcke, sem prispel v Ayuthayo, nekdanjo prestolnico mogocnega siamskega kraljestva, mestece, ki se brzkone nostalgicno se spominja starih dobrih casov. Se pred nekaj stoletji je Ayuthaya predstavljala sredisce druzbenega zivljenja v siamskem kraljestvu, zato se danes v tajski nacionalni zavesti sproza obcutke ponosa in nekdanje slave. Po dolgotrajnemu uporu, ko so jo vec stoletij zaman skusali uniciti sosednji narodi, je vendarle klonila pred sosednjo Burmo. Mesto kot tako je zelo zanimivo, saj lezi na nekaksnem polotoku, ki ga omejuje reka. Kasneje so Tajci vodne kanale prepletli tako, da je bilo mogoce v osrednji del mesta priti le s colnom, za potrebe sodobnega prometa pa so v 20. stoletju zgradili tudi nekaj mostov, vendar je promet s colni se vedno razsirjen in priljubljen. V osrednjem delu mesta, ki je pod zascito Unesca, se nahaja nekdanja infrastruktura mogocne kraljeve prestolnice, ki v kompleksu stevilnih jezerc, brvi, parkov in napol porusenih templjov prestavlja pravo okolje za vse tiste, ki se zmeraj iscejo svojo identiteto. V osrednjem, starem delu mesta prevladujejo ostanki bogate arhitekturne dediscine v siamskem in burmanskem slogu, tako da se se najbrz sam Buda cudi, koliko razlicnih upodobitev so si zamislili zanj takratni ljudje. Temu primerna je tudi hrana, saj ti domacini pripravijo rezance ali pecen riz na burmanski, vietnamski, kmerski ali indijski nacin. Skratka kulturni, zgodovinski, arhitekturni in gurmanski konglomerat!

Bangkok

Uradno ime prestolnice kraljevine Tajske, mesta Bangkok, je najverjetneje eno najdaljsih na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit. Kaj vse nudi zlatorumeno mesto, kjer se stikata vzhod in zahod, bogastvo in revscina, prestiz in »backpackerstvo«, in nenazadnje tudi dan in noc, sem spoznal ko sem prispel v prestolnico Tajske. Bangkoku se namrec na tem koncu Azije skorajda ne mores izogniti, saj je ogromen in prenatrpan ter predstavlja nujno zlo s prometnimi povezavami, trgovskimi centri, ambasadami ... in kupleraji seveda. Nastanil sem se kje drugje kot na Khao San road-u, popotniski ulici, ki je izgubila nedolzno prijaznost cenenega pribezalisca, saj s trendovskimi bari postaja modno privlacen, tako za popotnike kot tudi za prijazne deklice, ki vse lepe in s telesi angelov vabijo v narocja in pozabo, kar presega vso domisljijo. Vso domisljijo presega tudi Kraljeva palaca, ki se s svojimi stevilnimi zlatimi pagodami ze kar malo kicasto blesci sredi kaoticnega mesta. Po reki Chao Phraya sem z speed boat-om divjal med mostiscarji in obcudoval njihovo asketsko zivljenje na Kraljevi reki, v ozadju katere stoji znamenita pagoda Wat Arun. Obisk Tajske seveda ni popoln, ce ne vkljucuje plavajoce trznice Damnoen Saduak, ki je najvecja in najbolj obiskana trznica na Tajskem in se nahaja v provinci Ratchaburi, 100km jugozahodno od Bangkoka. Prebivalstvo, ki zivi v vasici, prepredenimi s kanali, kakor Benetke, zivi pretezno od trgovine na trznici. Znan po svojih neverjetnih nakupovalnih razseznostih in divjem nocnem zivljenju, se zdi Bangkok iz profila slovenske sivine ze kar obljubljeno mesto, ce ga seveda zelimo doziveti kot povprecen zahodnjak. In kako pravzaprav zabave zeljni in grdega vremena navelicani turisti dojemajo glavno mesto Tajske? Prvi stereotip, ki pa ga tako prebivalci kot turisti zelijo izpolniti, je tisti iz hita One Night in Bangkok. Neverjetno nocno zivljenje, kjer so vsi »crème de la crème« in kjer je vse dovoljeno, kjer je vse ceneje in kjer vsi strezejo gostu kot kralju, zaradi cesar ima to mesto zagotovo poseben utrip. In ko je divjega Bangkoka, kjer se najde vse, od slonov na cesti do najdaljsih limuzin, od ocvrtih scurkov do ladyboy-ev dovolj, se vedno ostane sever Tajske s plemeni in cudovite rajske plaze na jugu.