Beijing Olympic Park

Olimpijske igre v Pekingu, ki so potekale od 8. do 24. avgusta 2008,  so bile igre rekordov in presežkov. Otvoritvena slovesnost je bila nepozabna, dosežki športnikov so bili presenetljivi, organizacija odlična, prizorišča osupljiva in testi protidopniga strožji. Več sto milijonov gledalcev si je ogledalo igre prek televizijskih zaslonov, pri čemer so lahko videli več kot 40 svetovnih in več kot 130 olimpijskih rekordov. V okviru iger sta se zvrstili 302 tekmovanji v 28 športnih panogah, v katerih se je pomerilo okoli 10.500 športnikov. V 17 dneh si je največje športno tekmovanje na svetu ogledalo 4,7 milijarde ljudi. S tem je pred malimi zasloni v času iger sedelo kar 21 odstotkov več gledalcev kot v Atenah 2004 in kar 31 odstotkov več kot leta 2000, ko je Olimpijske igre gostil Sydney. Olimpijska vas vsaj za slovenske razmere predstavlja pravo mesto v malem, saj je v njej bilo nastanjenih okrog 20.000 ljudi. Gre za novo stanovanjsko naselje, ki je bilo sicer narejeno za potrebe iger, po igrah pa so stanovanja prodali in nastala je nova mestna četrt. Gre za kar elitno sosesko, saj so se prireditelji posebej potrudili tudi z zelenjem in vso potrebno infrastrukturo za športne goste s celega sveta. Zadostni razlogi, da sem si Olimpijsko vas ob ponovnem obisku Pekinga ogledal, saj sta zgradbi kot sta Ptičje gnezdo in Vodna kocka, še zmeraj po sedmih letih v odličnem stanju, tako, da sem lahko ujel vsaj nekaj olimpijskega duha, ki bo za vedno ostal v Pekingu.

Temple of Heaven

Še zjutraj sem v Seoul-u užival svoje zadnje trenutke v Južni Koreji, ki mi po svojem drugem obisku postaja čedalje bolj všeč, le par ur kasneje pa sem se že stiskal na podzemni železnici Pekinga, v prestolnici Ljudske republike Kitajske. V parku v bližini Nebeškega templja sem si najel sobo nad kitajsko restavracijo, ki je bila vsak večer tudi moja zadnja postojanka pred spancem. Nebeški tempelj v istoimenskem parku je eden izmed največjih arhitekturnih dosežkov dinastije Ming, ki leži  v ogromnem parku s površino 267 hektarov. V park sem se odpravil zgodaj zjutraj, ko se vanj zgrnejo množice domačinov, ki ob zvokih komunistične glasbe vadijo taiči, karate, sabljanje in tradicionalne kitajske plese. Tempelj, ki upravičeno velja za mojstrovino arhitekturnega oblikovanja in je postal simbol mesta Peking, je zgradil cesar Zhuli, ki je v templju vsako zimo molil za dobro letino. Tempelj sestavlja več stavb, zgrajenih ob strogem upoštevanju kitajskih verovanj in numerologije, saj so vse stavbe okrogle, stojijo pa na pravokotnih temeljih, kar je je v skladu s starodavnim kitajskim verovanjem, da so nebesa okrogla, zemlja pa štirioglata. Vse stavbe so načrtovane v duhu imperialne številke devet, ki velja za najmočnejšo številko. Tako ima na primer najvišji nivo okroglega oltarja,  ki naj bi simboliziral nebesa, devet kamnitih obrob, število stopnic in balustrad pa so večkratniki števila devet. Tempelj molitve za dobro letino je največja stavba v parku s premerom 30 metrov, v višino pa sega kar 38 metrov. Dimenzije se morda ne zdijo nič posebnega, a ob upoštevanju dejstva, da leseni stebri podpirajo strop brez enega samega žeblja, je tempelj enkraten arhitekturni dosežek, ki je primerno okrašen z živobarvnim, za Kitajsko tako značilnim okrasjem. Nasproti templja molitve za dobro letino se nahajata tudi okrogli oltar in znamenita stena odmevov, katero naj bi odlikovala izjemna akustika. Danes je akustiko žal nemogoče preizkusiti, saj je kakšna dva metra pred steno postavljena ograja, tako da se steni ni mogoče približati, razen tega pa je Nebeški tempelj vedno poln skupin glasnih kitajskih turistov. So pa ob nekaterih stranskih stezah parka na vsakih nekaj deset metrov postavljeni zvočniki, iz katerih diskretno odmeva tradicionalna kitajska glasba, ki pričara pravo sproščujoče vzdušje daljnega vzhoda. V milijonskem Pekingu so taki trenutki in kraji pravo bogastvo.

Longsheng Rice Terraces

Longsheng Rice Terraces, ki veljajo za najvecje rizeve terase na Kitajskem, se nahajajo v pokrajini Longsheng, priblizno 100 kilometrov severno od mesta Guilin, na obrobju kitajske kraske pokrajine. Rizeve terase so bile v vecini zgrajene v casu dinastije Ming, pred priblizno 500 leti, danes pa so najbolj popularne rizeve terase PingAn, Jinkeng in Dragon's Backbone, ki vse skupaj obsegajo kar 66 kvadratnih kilometrov, z visinsko razliko vec kot 500 metrov. Zraven cudovite naravne pokrajine, je Longsheng zanimiv tudi zaradi stevilnih kulturnih manjsin kot so Miao, Dong, Zhuang in Yao, ki tukaj zivijo in pridno obdelujejo rizeva polja. Med njimi izstopa manjsina Yao, vpisana v Guinesovo knjigo rekordov, kot najvecja manjsina, v kateri imajo zenske v povprecju dolge lasje vec kot 1 meter. Ob pitju Longji caja sem jih z veliko zavistjo opazoval, nato pa sem se podal na treking med neskoncne rizeve terase, iskat najlepsi prizor v ze tako cudoviti pokrajini.

Yangshuo

Preko kraškega mesta Guilin, ki se nahaja v provinci Guangxi, sem v zgodnji jutranji uri odplul po reki Li do mesteca Yangshuo, ki je skrito med svetovno znanimi hribcki kitajskega krasa. Ta pokrajina je bila stoletja navdih stevilnim kitajskim umetnikom in da sem si vse skupaj lazje predstavljal, sem se povzpel na bliznji hrib nad mestom ter se s kolesom podal med rizeva polja in grice, naslednje jutro pa sem z bambusovim splavom nehote zmotil se vodne bivole pri vsakdanji kopeli. Reka Li namrec tece po neverjetno lepi pokrajini - s stozcastimi hribi, bambusovimi gozdovi, rizevimi polji, vasicami - kjer za vsakim zavojem pricaka opazovalca drugacen prizor: vodni bivoli na poljih, kmetje, ki obdelujejo riz, solarji ter ribici, ki plujejo na bambusovih splavih in lovijo s pomocjo dresiranih kormoranov. Vecere sem prezivljal na lokalni trznici z gurmanskimi presezki, tudi malce bolj eksoticnimi, kot so ''Beer fish'' in ''Fried rat'' ob ugotovitvi, da vse te orjaske razseznosti jemljejo dih.

Xian

Za pot od mongolske meje, kjer sem dopoldne prezivel v starem ruskem dzipu v druzbi mongolske zasedbe, pri kateri mi je kaj kmalu postalo jasno, da se poslovno ukvarja z ''svercanjem robe'' iz Mongolije na Kitajsko, do prestolnice province Shanxi-Xian, sem moral pretrpeti 25 ur naporne voznje, pri cemer sem zamenjal 5 avtobusov, dozivel manjso nesreco in se v zgodnjih jutranjih urah znasel sredi lokalne druzbe, ki so me ob pozravu ''Hello'' samo debelo gledali. Ko mi je postalo jasno, da si z njihovo pomocjo ne morem nic pomagati, sem utrujen, nenaspan in z pretezkim nahrbtnikom, zacel uvodni pohod po mestu, kjer mi je po eni uri hoje postalo jasno, da hodim v krogu. Stari del mesta namrec obkroza zgodovinsko mestno obzidje in vse glavne znamenitosti kot so Drum tower, Bell tower in Great Mosque se nahajajo znotraj samega obzidja. V bliznjem kraju Lintong, sem si ogledal tudi nominirano osmo cudo sveta, Terra Cotta Warrior statues, svetovno znane glinene vojscake, cuvaje grobnic prvih kitajskih cesarjev, ki so jih odkrili leta 1974, izkopavanja pa potekajo se sedaj, zlasti ponoci, ko ni turistov. V treh arheoloskih dvoranah se nahajajo deli vec kot 8000 zascitenih kipov, med katerimi niti dva izmed njih nista identicna. Skratka izredna domisljija zgodovinskih ustvarjalcev.

Erenhot

Ker so bile karte za vlak, na relaciji Beijing-Ulan Bator, razprodane ze par tednov vnaprej, sem moral izbrati nekoliko bolj avanturisticno in zato toliko bolj naporno pot do kitajsko-mongolske meje. Ze sam nakup avtobusne karte za Erenhot, ki lezi ob meji z Mongolijo je napor, saj na ogromni avtobusni postaji ni bilo niti ene osebe, ki bi znala vsaj malo angleskega jezika, zato moje risarske sposobnosti iz dneva v dan postajajo uporabna komunikacija v tem delu sveta. Posamezne risbe so prav zanimive in na obrazih domacinov povzrocajo gromozanske nasmehe. Po dvanajstih urah voznje sem prispel v Erenhot, kjer sta me pozdravila svezi pravi mongolski veter in stevilni dinozavri, ki krasijo pusto stepsko pokrajino vse do mongolske meje. Po pogovoru z taksistom, ki ni imel nobenega smisla, sem na koncu slednjemu le zaupal, kar se je pozneje izkazalo za pravilno. Odpeljal me je v bliznji lokalni hotel, kjer je prijazen starejsi gospod zadovoljivo govoril angleski jezik in mi s tem pomagal pri nakupu karte za Ulan Bator. Tako sem vecer prezivel na trdi leseni postelji, v pravem starinskem mongolskem vlaku, ob zvokih mongolske glasbe in ponavljajocem se mongolskem horizontu, ki me je ves cas prepriceval, da se nahajam v dezeli neskoncnih razgledov.

Great Wall

''He who has not climbed the Great Wall is not a true man'' so bile slavne besede vodje kitajske revolucije Mao Zedong-a, zato sem si najvecjo kitajsko turisticno in arhitekturno znamenitost ogledal v kraju Simatai, ki velja za enega najslikovitejsih in atraktivnejsih. Sprehod po zidu, dolgem vec kot 6500 km, me je popeljal dalec nazaj v burno kitajsko zgodovino za casa dinastije Ming, s katerim je ta zelela zascititi Kitajsko pred vpadi mongolskih in hunskih plemen. Z njegovo dolzino bi Slovenijo lahko kar petkrat ovili z njim, zato je opraviceno od leta 1987 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne dediscine.

Beijing

''z14'' je nova moderna linija vlaka, ki me je cez noc pripeljala iz Shanghai-ja v Peking, glavno mesto LR Kitajske. Mesto, ki je politicna prestolnica Kitajske, iz dneva v dan spreminja svojo podobo. V blizini glavne zelezniske postaje sem prehodil enega najvecjih trgov na svetu, trg Tiananmen, ki je tukajsni simbol mesta in od koder sem si drznil obiskati Prepovedano mesto, najvecjo cesarsko palaco na Kitajskem, ki je bila za vecino ljudi nedostopna v casu dinastij Ming in Qing. Prepovedano mesto, seveda ni mesto v pravem pomenu besede, temvec kompleks palac in stavb s skupno povrsino 720.000 kvadratnih metrov in z 9999 sobami v 800 zgradbah. Tukaj je vec kot 500 let vladalo 24 cesarjev dinastij Ming in Qing, leta 1924 pa so ga spremenili v muzej, tako da so njegove zbirke in umetniski predmeti sedaj dostopni tudi za javnost. Povzpel sem se tudi do parka Jingshan s pagodo, kjer je svoj konec poiskal zadnji cesar dinastije Ming in od koder se z vrha odpirajo cudoviti razgledi na Prepovedano mesto in prostrani Peking. Ob vecerih sem zahajal v eno izmed stranskih ulic in ob vecerji s tipicno kitajsko hrano in pijaco zacutili, da se nahajam v svetu, kjer veljajo drugacna pravila.

Shanghai

Po dvajsetih urah voznje z vlakom, kjer me je na poti spremljala cudovita juzno-kitajska pokrajina, sem v poznih vecernih urah koncno prispel v 13 milijonski Shanghai. V kolonialnem predelu Shanghai-ja Puxi, ki lezi zahodno od reke Huangpu, sem obiskal prijatelja Brian-a iz Indiane, s katerim sva spoznavala tako dnevni kot tudi nocni utrip enega najbolj futoristicnih mest na Kitajskem. Sprehod po nakupovalni ulici ''Nanjing road'' ter po najbolj ''evropski ulici'', imenovani Bund (nekdanji Wall Street) ustvarja zanimiv azijsko-evropski mit tega mesta, v katerem z lahkoto izgubis obcutek za realnost. Kaj kmalu ti postane nejasno ali je to cesarska Kitajska ali mogoce ponarejena Evropa komercialnih epskih razseznostih, kjer se na Nanjig road-u za originalne svetovne znamke odsteje 2000 eurov, a le korak stran, lahko dobis popolnoma identicen ponaredek za 20 eurov. Zraven tega se Shanghai lahko pohvali tudi z najvisjo stolpnico na Kitajskem - Shanghai World Finance Building, kjer sem na visini 340 metrov imel cudovit razgled nad celotnim mestom ter v daljno prihodnost.