Še zjutraj sem v Seoul-u užival svoje zadnje trenutke v Južni Koreji, ki mi po svojem drugem obisku postaja čedalje bolj všeč, le par ur kasneje pa sem se že stiskal na podzemni železnici Pekinga, v prestolnici Ljudske republike Kitajske. V parku v bližini Nebeškega templja sem si najel sobo nad kitajsko restavracijo, ki je bila vsak večer tudi moja zadnja postojanka pred spancem. Nebeški tempelj v istoimenskem parku je eden izmed največjih arhitekturnih dosežkov dinastije Ming, ki leži v ogromnem parku s površino 267 hektarov. V park sem se odpravil zgodaj zjutraj, ko se vanj zgrnejo množice domačinov, ki ob zvokih komunistične glasbe vadijo taiči, karate, sabljanje in tradicionalne kitajske plese. Tempelj, ki upravičeno velja za mojstrovino arhitekturnega oblikovanja in je postal simbol mesta Peking, je zgradil cesar Zhuli, ki je v templju vsako zimo molil za dobro letino. Tempelj sestavlja več stavb, zgrajenih ob strogem upoštevanju kitajskih verovanj in numerologije, saj so vse stavbe okrogle, stojijo pa na pravokotnih temeljih, kar je je v skladu s starodavnim kitajskim verovanjem, da so nebesa okrogla, zemlja pa štirioglata. Vse stavbe so načrtovane v duhu imperialne številke devet, ki velja za najmočnejšo številko. Tako ima na primer najvišji nivo okroglega oltarja, ki naj bi simboliziral nebesa, devet kamnitih obrob, število stopnic in balustrad pa so večkratniki števila devet. Tempelj molitve za dobro letino je največja stavba v parku s premerom 30 metrov, v višino pa sega kar 38 metrov. Dimenzije se morda ne zdijo nič posebnega, a ob upoštevanju dejstva, da leseni stebri podpirajo strop brez enega samega žeblja, je tempelj enkraten arhitekturni dosežek, ki je primerno okrašen z živobarvnim, za Kitajsko tako značilnim okrasjem. Nasproti templja molitve za dobro letino se nahajata tudi okrogli oltar in znamenita stena odmevov, katero naj bi odlikovala izjemna akustika. Danes je akustiko žal nemogoče preizkusiti, saj je kakšna dva metra pred steno postavljena ograja, tako da se steni ni mogoče približati, razen tega pa je Nebeški tempelj vedno poln skupin glasnih kitajskih turistov. So pa ob nekaterih stranskih stezah parka na vsakih nekaj deset metrov postavljeni zvočniki, iz katerih diskretno odmeva tradicionalna kitajska glasba, ki pričara pravo sproščujoče vzdušje daljnega vzhoda. V milijonskem Pekingu so taki trenutki in kraji pravo bogastvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar