Jeonju

V Jeonju - mesto v Južni Koreji in prestolnico province North Jeolla, ki slovi po odlični korejski hrani, zgodovinskih zgradbah ter inovativnih festivalih prispem v poznih popoldanskih urah. Ker na zemljevidu zgrešim prvo ulico označeno v pismenki, prehodim slabe 4 kilometre v krogu, da najdem hotel, kjer sem imel rezervirano sobo. Končno odložim težak nahrbtnik in se odpočijem, nato pa se odpravim v center mesta, ki je bilo leta 2012 izbrano kot kreativno mesto gastronomije pod okriljem UNESCA, zaradi tradicionalne lokalne korejske kuhinje, javnih in privatnih raziskav hrane, ki se ji posveča to mesto ter gostovanja različnih festivalov hrane. V mestu se je ravno odvijal festival korejskega filma, zato sem si zunaj na prostem ogledal korejsko grozljivko, ki so jo spremljali čustveni ter intenzivni komentarji preostalih gledalcev, nato pa sem v eni izmed restavracij poizkušal še bibimbap, saj Jeonju slovi po tej odlični korejski specialiteti. Mestu Jeonju se lahko pohvali s številnimi muzeji in templji, grajsko utrdbo na hribu, in znanim muzejem papirja, ki je navdihnil tudi modne oblikovalce do te mere, da se v mestu vsako leto odvija znameniti modni festival papirnatih oblek.  Naslednji ves dan sem preživel v Jeonju Hanok Village - naselju v središču mesta, ki je v celoti zgrajeno v slogu ''Hanok'' stavb, ki ponazarjajo starodavni način gradnje korejskih stavb. Danes je v mestu več kot 800 tradicionalnih ''Hanok'' stavb, v katerih so številne tradicionalne čajne trgovine in kavarne, trgovine s spominki in restavracije, na vsakem koraku pa se mešajo vonjave ulične hrane. Prav lepo se je bilo pomešati med množico domačinov in čakati v vrsti za nakup ulične hrane, saj je bila vsaka stojnica posebej vabljiva, cena pa zmerne. Po ledeni kavi, ki me je le nekoliko ohladila, saj so temperature narasle čez trideset stopinj, sem se na koncu naselja povzpel tudi na manjši mestni hrib od koder je bil viden lep razgled na predel mestnega naselja, ki je zgrajeno v slogu ''Hanok'' stavb.

Boseong tea plantation

Iz Gwangju-a se že v zgodnjih jutranjih urah odpravim na celodnevni izlet v Boseong - prestolnico zelenega čaja v Južni Koreji, kjer dobro podnebje in rodovitna tla ustvarjata dobre pogoje za gojenje edinstvenega zelena čaja, ki ima prav poseben okus in aromo. Skoraj tretjina vseh čajnih plantaž se nahaja v Boseongu in skoraj polovica vsega zelenega čaja v Južni Koreji se proizvede v tej regiji. Voznik lokalnega avtobusa očitno opazi, da sem edini tujec na avtobusu, ki lokalne prebivalce razvaža do višje ležečih vasic, v tem hribovitem predelu Južne Koreje, zato mi v korejskem jeziku pripoveduje in mi nakaže, da moram izstopiti. Znajdem sem na razpotju dveh cest, pri čemer v daljavi stranske ceste, ki je obdana z polji zelenega čaja in ceder že opazim napis '' Daehan Dawon Tea Plantation'', čajno plantažo, ki je postala popularna znotraj Južne Koreje kot lokacija za snemanje številnih filmov in popularnih južnokorejskih dram, svojo širšo prepoznavnost pa je dosegla v reklami za južnokorejsko telekomunikacijsko podjetje. Sedaj se vsako leto tukaj odvija festival čaja v mesecu maju, letos že 40. po vrsti, lokacija pa čedalje bolj postaja tudi obiskana s strani turistov. Drevesa 20 metrov v višino so posajena  enakomerno na obeh straneh ceste, ki vodi do čajne plantaže, tik pred vstopom v samo območje zelenega čaja pa obiskovalca najprej pozdravi velika tržnica domačinov, ki ponujajo raznovrstne izdelke, vse s pridihom zelenega čaja (sladoled, piškote, juhe, pice in najrazličnejše druge jedi). Sama plantaža zelenega čaja leži ob vznožju gore Mt. Hwangseong, ki ima terasasto obliko. Med plantažami zelenega čaja sem se povzpel do osrednjega dela čajnih plantaž, od koder je bil že viden čudovit razgled nad celotno plantažo zelenega čaja, ki je ravno v tem času prav lepo zelenela. Barve so bile čudovite, zato sem se naužil zelenih barv in vonjav čajavcev ter se pomiril ob skodelici zelena čaja, nato pa sem se v poznih popoldanskih urah vrnil v mesto Gwangju.

Gwangju

Iz Busana že v zgodnjih jutranjih urah, ko so še preostali popotniki v hostlu najverjetneje globoko dremali zaradi prekomernega zaužitja riževe vodke soju iz pretekle noči, nadaljujem svojo pot proti mestu Gwanqju v provinci Gyeonggi. Na poti do tja se ustavim na avtobusnem počivališču, kjer številne restavracije ponujajo pestro izbiro korejske kulinarike. Tokrat naročim bibimbap, tradicionalno jed iz province Gyeonggi. Lepa korejka pred mano postavi skledo toplega belega riža prelito z dušeno in začinjeno zelenjavo, gochujangom (pasto čilija in popra) in doenjangom (slano sojino pasto), skupaj s koščki narezane surove govedine in surovim jajcem. Vročo jed je potrebno zmešati pred samim zaužitjem, da se toplotno obdela, prijazna korejka pa mi je ponudila tudi kimchee, ki je neke vrste solata z zelo specifičnim okusom, ki jo Korejci postrežejo ob vsaki jedi. Pripravljena je iz vloženega korejskega zelja in močno začinjena s česnom, pekočo papriko, mlado čebulo in ingverjem - kot da bi lepa korejka želela povedati, da gre v Južni Koreji glede pikantnosti hrane čisto zares. Čez štiri ure nato prispem v mestu Gwangju, ki je še eno izmed razvitih mest Južne Koreje, kjer je na vsakem koraku mogoče videti domače izdelke in proizvode,  ki jih ponuja ta visokotehnološka država Samsunga, LG-ja in Hyundaia. Sicer pa mesto na vsakem vogalu ponuja 24-urni wellness center, kjer je mogoče zelo ugodno tudi prenočiti, vseprisotni brezplačni brezžični internet, samoumevne priloge k jedem, dostava česar koli kjer koli in kadar koli ter številne dizajnerske kavarne, ki kar med sabo tekmujejo, katera bo s svojo unikatnostjo in posebnostjo privabila večje število ljubiteljev kave. Zvečer pa sem na vsakem koraku slišal besedo '' Gun-bae'', s katero Korejci nazdravljajo in, če sem odkrit, to počnejo zelo pogosto. Južna Koreja namreč po podatkih po stopnji uživanja alkohola sodi v sam svetovni vrh. Bari in restavracije so zvečer preplavljeni s sivino poslovnih oblek, le da so takrat  kravate poslovnežev nonšalantno odvezane, njihovi obrazi veseli in pristni, govor pa nekoliko nejasen. Nekateri korejski poslovneži namreč verjamejo, da bodo svojega poslovnega partnerja oziroma sogovornika bolje spoznali po nekaj kozarčkih.

Busan

Sedem let je minilo odkar sem v Kathmanduju, glavnem mestu Nepala, dobesedno obstal zaprt med Kitajsko in Indijo, saj je kitajski konzulat v Kathmanduju zaradi protestov v Lhasi glede olimpijskih iger v Pekingu leta 2008 prenehal izdajati vstopna dovoljenja za Tibet, v svojem potnem listu pa prav tako nisem imel vize za Indijo. Sprijazniti sem se moral, da v Tibet ne bom mogel stopiti, vendar moja želja po iskanju ''šambale'' ni ugasnila, saj sem do ponovnega odhoda v kaotični Kathmandu samo še odšteval dneve, ko me je 25. aprila letos presenetila novica o uničujočem potresu, ki je prizadel Kathmandu z okolico. Še tri dni pred odhodom sem upal, da bodo oblasti v Nepalu odprle mednarodno letališče Tribhuvan, vendar so podatki o številu umrlih iz dneva v dan naraščali in nakazovali, da gre za izredno stanje v Nepalu, zato sem bil primoran v zadnjem trenutku potovanje v Tibet ponovno preložiti. Tako sem pristal v Hongkongu, kjer sem si na kitajskem konzulatu najprej uredil vizo za Kitajsko, nato pa sem svoj rojstni dan pričel z zgodnjim jutranjim poletom iz Hongkonga v glavno mesto Južne Koreje - Seoul. To je bil moj že drugi obisk Južne Koreje in ugotavljam, da mi postaja čedalje bolj všeč tako kulinarika, kultura, kakor tudi pokrajina te obmorske države v vzhodni Aziji, ki pokriva južni del Korejskega polotoka. Ob svitu sem tako zadremal na udobnem avtobusu, ki me je iz mednarodnega letališča Incheon odpeljal do južnega mesta Južne Koreje - Busan, ki je drugo največje mesto v Južni Koreji z največjim pristaniščem, oddaljeno od Incheona dobre štiri ure vožnje. Samo mesto sledi trendom sodobnih azijskih mest, nekoliko drugačno predvsem mavrično podobo pa mu daje predel Gamcheon culture village. V mestu so prav tako številni budistični templji, najznamenitejši je Beomeosa, in ogromen park miru Združenih narodov, kjer lahko vsakdo najde svoj mir. Ogledal sem si največjo ribjo tržnico v Busanu, se povzpel na vrh stolpa - Busan tower, od koder je razviden prelep pogled na celotno mesto, nato pa sem rojstnodnevni večer preživel v odlični korejski restavraciji tik ob plaži Haeundae Beach, z obveznim menijem - Korean BBQ.

DMZ

Ogled ene izmed najbolj zastraženih mej med sosednjima državama, je bila moja želja, še predno sem pripotoval v Južno Korejo. Potem, ko sem uredil vse formalnosti v zvezi s potnim listom pri lokalni korejski agenciji za obisk DMZ (demitalizirane cone), je zgodaj zjutraj pred mojih motelom že čakal star vojaški džip, s katerim smo se odpeljali proti severu države na mejo s Severno Korejo. Zapustili smo južnokorejsko nadzorno točko ter skozi labirint črnih in rumenih betonskih zaprek vstopili v to zaprto območje, polno vojakov v kamuflažnih uniformah. Zapeljali smo v območje civilnega nadzora, pet kilometrov širok pas ozemlja, ki leži tik pod severno mejo Južne Koreje. Že dobrega pol stoletja skoraj nihče več ne živi v tem pasu, čeprav smejo kmetje tu gojiti riž in ženšen. Po nadaljnjih petih kilometrih vožnje po makadamski cesti, obdani z bodečo žico, na kateri ždijo divje grlice in rdeči trikotniki opozarjajo na še več minskih polj, prispemo do znaka, ki v korejščini in angleščini opozarja, da vstopamo v demilitarizirano cono. Kar 250 km dolga in kake 4 km široka demilitarizirana cona, kot jo imenujejo tudi Korejci, je od 6. septembra 1953 tako rekoč brez ljudi. Zadnja izmenjava ujetnikov je prekinila korejsko vojno – ki pa se, tako kot spor, ki je razdružil Ciper, dejansko še ni končala. Razdelitev Korejskega polotoka se je začela, ko je proti koncu druge svetovne vojne, tistega dne, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski. V enem letu je bilo te vojne konec. Sporazum med Američani in Sovjeti o razdelitvi vodenja Koreje, ki jo je Japonska okupirala od leta 1910, je postala najbolj vroča stična točka hladne vojne. Ob podpori kitajskih in sovjetskih komunističnih mentorjev je Severna Koreja leta 1950 vdrla v Južno, vendar so jo sile Združenih narodov potisnile nazaj. Leta 1953 sklenjeno premirje je končalo vojaški zastoj vzdolž prvotne razdelitvene črte ob 38. vzporedniku. Pas na obeh straneh je postal nikogaršnja zemlja oziroma demilitarizirana cona. Velik del demilitarizirane cone poteka skozi gore, kjer sledi strugam rek in potokov, razmejitvena črta pa seka doline, v katerih so ljudje že 5000 let pred sovražnostmi gojili riž. Njihove opuščene terase so zdaj gosto posejane z minami. Od premirja leta 1953 je tja razen občasnih vojaških patrulj in obupanih, bežečih Severnih Korejcev komajda stopila človeška noga. Kjerkoli teren ponuja razglede, ki se jim ni mogoče upreti, obe strani izkoristita priložnost, da se približata in se sumničavo ogledujeta. Čeprav že od leta 1953 nobena stran ni streljala, iz velikih zvočnikov na položajih Južne Koreje čez razmejitveno črto pogosto odmevajo žaljivke, vojaške koračnice in celo vreščeča uvertura Viljema Tella. V njihovi odsotnosti se je dežela DMZ med sovražnima državama dvojčicama napolnila z bitji, ki niso imela kam drugam. Eden najnevarnejših krajev na svetu je postal tako eno najpomembnejših zatočišč divjadi, ki bi drugače morda izginile. Azijski črni medvedi, evrazijski risi, moškatno govedo, kitajski vodni jeleni, pisane kune, ogrožene gorske koze (gorali) in skoraj izginuli amurski leopardi se tukaj oklepajo svojega bržkone začasnega življenjskega prostora, med tem, ko sta obe državi glede na to, da mirovne pogodbe še nista podpisali, še danes v vojni.

Seoul Tower

N Seoul Tower se nahaja v centru Seoul-a v bližini parka Namsan park in je odprt za obiskovalce od leta 1980, od takrat naprej pa je tudi zaščitni znak Seoul-a. Zaradi številčne obiskanosti se pod samim stolpom dnevno odvijajo številne predstave, s katerimi poizkušajo predstaviti korejsko kulturo (tako glasbo in slikarstvo, kot tudi borilne veščine). Na vrh stolpa sem se podal peš, čeprav je za tiste malo bolj lene mogoče stolp doseči tudi z gondolo, ob tem pa samo opazoval širjenje obzorja tega milijonskega mesta, ki je razdeljeno kar na 25 območij. Mesto je politični, kulturni, socialni in ekonomski center države in spada v skupino 20-ih največjih svetovnih metropol. Mesto slovi tudi kot eno najdražjih na svetu. Leta 1988 je mesto gostilo poletne olimpijske igre, leta 2002 svetovno prvenstvo v nogometu in leta 2010 vrh skupine G-20. Seoul leži na severozahodu Južne Koreje ob reki Han in je okrog 50 km oddaljen od demilitarizirane cone (DMZ) na meji s Severno Korejo, kamor se odpravljam jutri.

Seoul

Seoul, uradno ''Seoul Special City'' je glavno in največje mesto Južne Koreje z 10 milijoni prebivalcev, z predmestjem vred pa šteje celo 25 milijonov prebivalcev in v njem živi kar ena četrtina prebivalcev Južne Koreje. Seoul je eno izmed najbolj zelenih mest, saj kar 27 % mesta predstavljajo javni parki, ki so polni tako poslovnežev, kakor tudi ljubimcev. Najbolj znameniti je Namsan park, v bližini katerega je tudi N Seoul Tower. Seoul je danes globalno mesto, polno multinacionalnih konglomeratov, kot so Samsung, LG in Hyundai-Kia, z hkratno visoko tehnologijo, saj je brezžični internet brezplačno dostopen po vsem mestu, tudi v podzemni železnici in na vseh avtobusih. Razen tega je tudi raj za nakupovalce, zlasti v predelu Myeongdong, Sinchon ter Insadong, kjer se zbira zlasti korejska mladina s samosvojo modo in kulturo, premore pa tudi številne temlje, ki so vsi pod zaščito Unesco-ja, med njimi pa izstopajo Namdaemun, Changdeokgung, Changgyeonggung in Deoksugung. S podzemno železnico sem se zapeljal kar v bližino Dongdaemun marketa, kjer sem si poiskal motel, nato pa se pomešal med množico trgovcev na eni izmed največjih tržnic, poizkusil raznoliko ulično hrano in si ogledal čudovite parke z glavnimi templji in pagodami. Prvo noč v Seoul-u sem preživel v baru karaoke, kjer so me številni gostje, med njimi tudi poslovneži poizkušali prepričati, da imajo glasbeni talent.

Gyeongju

Potem, ko sem dosegel vrh Ulsanbawi-ja in se premražen vrnil nazaj v Sokcho, sem po prijetnem počitku v električni postelji z gretjem, noč zaključil v tradicionalnem korejskem baru, ki je za povrh vsega ponujal še odličen korejski BBQ bife - all you can eat za 6 eurov. Zaradi premraženosti mi mrzlo korejsko pivo ni ustrezalo, je pa me zato vroče korejsko vino zbližalo z vsemi preostalimi gosti lokala vse do zgodnje jutranje ure, ko sem v hotelu zgolj pobral prtljago, nato pa se odpočil na 8-urni vožnji proti Gyeongju, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Južne Koreje. Ker je Gyeongju veliko bolj južneje je bilo vreme tukaj prav spomladansko in prijetno, dan pa mi je polepšal še prijeten sprehod skozi znameniti park Tumuli, ki me sicer spominja na filipinski otok Bohol, z razliko, da je gričev v Gyeongju veliko manj kot na otoku Bohol. Samo mesto ima znameniti tržnico Seongdong, nacionalni muzej, tempelj Bulguksa in pagodo Bunhwangsa, z kolesom pa sem prevozil tudi dobršen del kolesarskih poti, speljanimi ob številnimi parki in ob reki Hyeongsan. Dan sem zaključil z odlično večerjo v korejski restavraciji, kjer sem poizkusil tradicionalni Ssambap.

Mount Ulsanbawi

Drugo jutro v Sokcho-ju je bilo še bolj zasneženo in močno sneženje me je skoraj prepričalo, da ne grem na vrh Mount Ulsanbawi - edinega razloga, zaradi katerega sem čez noč prevozil celotno Južno Korejo. Toda trma, volja in želja so prevladali nad razumom, zato sem zgodaj zjutraj ob šesti uri ža čakal na prvi avtobus, ki me je prepeljal do vhoda nacionalnega parka Seoraksan. Seoraksan je najvišja gora v verigi gorovja Taebaek v provinci Gangwon na vzhodu Južne Koreje. Notranjost nacionalnega parka krasijo številni templji z budističnimi kipi, na poti do vrha Ulsanbawi-ja pa sem se sprehodil skozi kar nekaj budističnih samostanov in ob poslušanju njihove mantre nabiral energijo za vzpon proti vrhu. Sam nacionalni park je velika turistična atrakcija v jesenskem času, zlasti zaradi barvitosti dreves, svoj čar pa ima tudi v zimskem času. Pot do vzpona vrha Ulsanbawi ni bila preveč zahtevna, je pa zato sam vzpon ob močnem sneženju in zasneženih ter zdrsljivih klinih in stopnicah, bil toliko bolj zahteven in na določene trenutke tudi zastrašujoč. Po dveh urah napornega vzpona, sem v slabi vidljivosti zaradi močnega sneženja v daljavi zagledal majhno korejsko zastavo, ki je označevala vrh Ulsanbawi-ja. Prevzel me je občutek zadovoljstva, veselja in sreče, še en moj cilj je bil dosežen in želja uresničena, trenutek z korejsko zastavo v roki na vrhu Ulsanbawi-ja pa bo v meni ostal za vedno.

Sokcho

Po smrti severnokorejskega voditelja Kim Jong Il-a, ko je v Severni Koreji zavladala prava histerija in so smrt voditelja obžalovale tudi vse ptice v državi (o tem so namreč redno poročale vse mednarodne televizije), je bila moja prvotna želja obiskati Severno Korejo še toliko večja, zlasti zaradi njene izoliranosti in pristnosti, saj država letno omogoča vstop v Severno Korejo samo tisočim turistom. Zaradi težav z vizo sem se na koncu moral zadovoljiti z obiskom Južne Koreje in območja DMZ (demilitarized zone), kjer poteka znamenita meja med Severno in Južno Korejo. Po dokaj nemirnem letu sem v zvečernih urah pristal v Incheonu v bližini Seoula, ki velja za eno najboljših letališč na svetu, v stalni tekmi z letališčem v Hongkongu in Singapurju. Zvečerne temperature so bile dokaj nizke (okrog 3-5 stopinj), zato sem se z prvim avtobusom odpeljal proti Seoulu, kjer sem na eni izmed avtobusnih postaj ujel zadnji avtobus za Sokcho, ki leži na skrajnem severovzhodnem delu Južne Koreje, v bližini nacionalnega parka Seoraksan, ki je znan po svojem skalnatem gorovju. Nočna vožnja čez skoraj celotno Južno Korejo je bila dokaj naporna, zato pa je bilo toliko bolj idilično zasneženo jutro v Sokcho-ju, ki leži tik ob morju. Prvi dan sem izkoristil za počitek, prve vtise korejske kulture, odličen korejski BBQ, sprehod po zasneženi plaži in za načrtovanje poti na vrh Mount Unsalbawi-ja.