Sokcho

Po smrti severnokorejskega voditelja Kim Jong Il-a, ko je v Severni Koreji zavladala prava histerija in so smrt voditelja obžalovale tudi vse ptice v državi (o tem so namreč redno poročale vse mednarodne televizije), je bila moja prvotna želja obiskati Severno Korejo še toliko večja, zlasti zaradi njene izoliranosti in pristnosti, saj država letno omogoča vstop v Severno Korejo samo tisočim turistom. Zaradi težav z vizo sem se na koncu moral zadovoljiti z obiskom Južne Koreje in območja DMZ (demilitarized zone), kjer poteka znamenita meja med Severno in Južno Korejo. Po dokaj nemirnem letu sem v zvečernih urah pristal v Incheonu v bližini Seoula, ki velja za eno najboljših letališč na svetu, v stalni tekmi z letališčem v Hongkongu in Singapurju. Zvečerne temperature so bile dokaj nizke (okrog 3-5 stopinj), zato sem se z prvim avtobusom odpeljal proti Seoulu, kjer sem na eni izmed avtobusnih postaj ujel zadnji avtobus za Sokcho, ki leži na skrajnem severovzhodnem delu Južne Koreje, v bližini nacionalnega parka Seoraksan, ki je znan po svojem skalnatem gorovju. Nočna vožnja čez skoraj celotno Južno Korejo je bila dokaj naporna, zato pa je bilo toliko bolj idilično zasneženo jutro v Sokcho-ju, ki leži tik ob morju. Prvi dan sem izkoristil za počitek, prve vtise korejske kulture, odličen korejski BBQ, sprehod po zasneženi plaži in za načrtovanje poti na vrh Mount Unsalbawi-ja.