Drugo jutro v Sokcho-ju je bilo še bolj zasneženo in močno sneženje me je skoraj prepričalo, da ne grem na vrh Mount Ulsanbawi - edinega razloga, zaradi katerega sem čez noč prevozil celotno Južno Korejo. Toda trma, volja in želja so prevladali nad razumom, zato sem zgodaj zjutraj ob šesti uri ža čakal na prvi avtobus, ki me je prepeljal do vhoda nacionalnega parka Seoraksan. Seoraksan je najvišja gora v verigi gorovja Taebaek v provinci Gangwon na vzhodu Južne Koreje. Notranjost nacionalnega parka krasijo številni templji z budističnimi kipi, na poti do vrha Ulsanbawi-ja pa sem se sprehodil skozi kar nekaj budističnih samostanov in ob poslušanju njihove mantre nabiral energijo za vzpon proti vrhu. Sam nacionalni park je velika turistična atrakcija v jesenskem času, zlasti zaradi barvitosti dreves, svoj čar pa ima tudi v zimskem času. Pot do vzpona vrha Ulsanbawi ni bila preveč zahtevna, je pa zato sam vzpon ob močnem sneženju in zasneženih ter zdrsljivih klinih in stopnicah, bil toliko bolj zahteven in na določene trenutke tudi zastrašujoč. Po dveh urah napornega vzpona, sem v slabi vidljivosti zaradi močnega sneženja v daljavi zagledal majhno korejsko zastavo, ki je označevala vrh Ulsanbawi-ja. Prevzel me je občutek zadovoljstva, veselja in sreče, še en moj cilj je bil dosežen in želja uresničena, trenutek z korejsko zastavo v roki na vrhu Ulsanbawi-ja pa bo v meni ostal za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar