Ipiales

Ipiales, zadnje vecje kolumbijsko mesto pred ekvadorsko mejo, je moja zadnja destinacija v Kolumbiji, ceprav me se zmerom vlece nazaj proti severu, se bi jo raziskoval. Na poti do sem se je odvijal tri kratni '' Gringo show '', v katerem je kolumbijska vojska na nabito polnem avtobusu temeljito pregledala samo mene in mojega sopotnika iz Spanije, medtem ko domacine ni pogledala niti v obraz. Zaradi naju je celotni avtobus cakal dobre pol ure na naju, saj je kolumbijska vojska imela nekaksno imaginarno idejo, da midva tihotapiva kokain. Malo sem ze utrujen od teh neprestanih vojaskih kontrol in nenehnega sprasevanja od kod prihajas, kam gres in zakaj si tukaj, ampak to je pac Kolumbija. Samo mesto Ipiales je zelo zanimivo, zlasti zaradi vpliva bliznje ekvadorske meje, ki tukaj mesa tako kolumbijsko kot ekvadorsko kulturo. 7 km juzno od mesta lezi '' Santuario de las Lajas '', najvecja neo-gotska cerkev v Juzni Ameriki, ki je res nekaj posebnega in zagotovo vredna ogleda predno zapustim Kolumbijo. Kolumbija je bila zagotovo presenecenje na moji poti od Mehike do Ekvadorja. Tako, za zakljucek pa samo se tole priporocilo – za naslednji dopust vsi v Kolumbijo!

Popayan

Na poti v Popayan sem zacel resno razmisljati ali mi je res potrebno to, da se deset ur vozim z hitrostjo 40 km/h po prasni luknjasti makadamski cesti. Zagotovo bi bilo lepse lezati doma v udobnem kavcu, ampak to je pac davek, ki ga placas ce potujes po tem delu Kolumbije. Pot iz San Agustin-a do Popayan-a poteka namrec po katastrofalno slabi cesti v obrobju nacionalnega parka Purace national park. Z lepotami nacionalnega parka sem se tolazil, da je to vendarle dobra pot, vendar sam pri sebi vem, da nazaj zagotovo vec ne grem !

San Agustin

Do San Agustin-a ne obstaja direktna povezava, zato se je najina pot z sopotnikom koncala zgodaj zjutraj, v majhnem mestu Pitalito, kjer sva izvedela, da naslednji prevoz za San Agustin gre komaj cez stiri ure. V pol urah sva za 4000 pesotov (2 US$) dobila prevoz z lokalnim tovornjakom, ki je v vas peljal zelenjavo. Zanimiva jutranja voznja je bila to, zlasti, ko smo med potjo pobirali ostale domacine, kateri so z zanimanjem poslusali mojo pot od Mehike do Kolumbije. San Agustin je majhna vasica z 2000 prebivalci, najblizja vas do znamenitega Parque Arqueológico, kjer je trenutno izkopanih le 10% izkopanin, trenutno se zmeraj neznane civilizacije, ki je zivela na tem obmocju pred 5500 leti. So zgolj stevilna ugibanja kako je zivela, s cim se je ukvarjala in kako je nenadoma izginila. Pet ur hoje po okoliskem hribovju je bilo potrebno, da sem si ogledal vsa najdbisca, ki jih skriva zelena in prijazna pokrajina. Tukaj sem prezivel lep dan v nacionalnem parku in na koncu me je stvar zacela ze res zanimati, se bolj pa me je zanimalo, kako to, da se o tem nic ne ve.

Bogota

Bogota, glavno mesto Kolumbije z 8,5 milijona prebivalci, lezi v osrednjem delu Kolumbije, kjer je zaradi lege klima nekoliko bolj hladnejsa. Iz Medellin-a sem po dvanajstih urah naporne nocne voznje, koncno prispel v Bogoto na glavni potniski terminal, kjer sem si najprej privoscil pravo kolumbijsko kavo za dobro jutro. Razdalje v Kolumbiji so ogromne, zato je to bila ze moja druga nocna voznja po Kolumbiji in mislim, da me se ena caka do meje z Ekvadorjem. Terminal v Bogoti izgleda kot letalisce, tako da z lahkoto prezivis tam kar nekaj casa, zlasti ce se pogajas za ceno prevoza na daljsih razdaljah, kot sem se jaz. Avtobusne druzbe so namrec prisiljene zapolniti vse sedeze pri voznjah na daljsih razdaljah, zato je zadnjih 10 minut pred odhodom najboljsi cas za pogajanje glede cene (namesto 55.000 sem placal 40.000). Sicer pa se Bogota ni nic kaj spremenila v dveh letih, odkar sem bil nazadnje tukaj, ko sem potoval v Peru. Se vedno je Parque Simón Bolívar sredisce vsega dogajanja, kjer si lahko privoscis ulicne dobrote ter ob nedeljah uzivas ob brezplacnih muzejih. Zraven je rezidenca kolumbijskega predsednika Alvara Uriba in med sprehajanjem v okrozju rezidence sem bil kar stiri krat pregledan s strani policije in vojske. Ogromno je namrec policije in vojske na ulicah, saj vsak moski mora odsluziti dve leti vojaskega roka. Ker je to ze tretje zaporedno veliko mesto Kolumbije, se bom jutri zvecer odpravil na dolgo nocno voznjo v San Agustin, da si ogladam znameniti Parque Arqueologico.

Medellin

Medellin, mesto Pablo Escobarja - najvecjega kolumbijskega preprodajalca kokaina, je deset let po njegovi smrti veliko varnejse, kot v casu njegovega imperija, ko je mesto Medellin veljalo za eno najnevarnejsih na svetu. Mesto kot tako je izredno lepo z odstekano atmosfero in tudi potuje se zelo enostavno, saj ima mesto izredno dober metro, ki se konca z gondolo nekje 200 metrov nad mestom. Nocno zivljenje je pestro, zlasti v predelu Zona Rosa, kjer imajo svoje zbiralisce najbogatejsi kolumbijci. Sicer pa na ulicah vidis vse od velike revscine do strasne bogatije, ki je ni pri nas. Ta teden je ravno nek praznik mestnega centra, zato je povsod polno ljudi, brezplacni muzeji in kulturni program na glavnem trgu, ki je posut z ogromnimi bronastimi kipi Fernanda Botera. Trenutno uzivam v Parque del barrio, zvecer pa me caka naporna voznja v Bogoto. Lep pozdrav iz Kolumbije !

Cartagena

Cartagena velja za najbolj romanticno mesto Juzne Amerike, vendar pot do sem ni bila nic kaj romanticna. 30 urno neprekinjeno jadranje po razburkanem in valovitem morju, je zlasti ponoci, ko nobeden izmed posadke ni mogel zaspati zaradi izrazito mocnih valovov, postala prava nocna mora. Sopotnica iz Japonske je staknila morsko bolezen, zato je naslednjih 24 ur kar prespala v kabini jadrnice. Tudi jaz na koncu vec nisem vedel ali se zibam jaz ali jadrnica, ampak zdrzal sem do cilja in uspesno priplul v Kolumbijo. Ko smo pripluli v pristanisce Cartagene smo morali urediti mejne formalnosti, za kar smo potrebovali kar 26 ur, da nam je kolumbijska policija vrnila potne liste. Ne to ni tipkarska napaka, ne vem sicer zakaj, ampak ocitno kolumbijska policija dela zelo pocasi - dobili smo štemplje iz letališča, kar lepo kaže na vso sivino tega jadrniškega prevozništva. Tukaj v Caratgeni zivi priblizno 1 milijon ljudi in mesto kot tako je res zanimivo, zlasti njen kolonialni stari del, ki ga v ozadju obdaja cudovit grad. Že takoj po prihodu v Cartageno so bili občutki pozitivni in so se s časom samo še stopnjevali. Kolumbija me je totalno navdušila, najbolj od vsega so me navduševali ljudje. V bistvu so prav ljudje tisti, ki naredijo tako pozitivno podobo o celi državi. Še nikjer niso bili tako »chevere« (tipičen kolumbijski izraz za: super, odlično), kot tukaj. Pravzaprav so ti kar hvaležni, da si kljub slabi fami, ki jo ima Kolumbija v svetu, prišel v njihovo državo in se zato trudijo, da bi ti bilo čim lepše. Nekako se zdi, da jim videti tuje turiste (zadovoljne) v Kolumbiji, daje občutek normalnosti oziroma stabilnosti situacije in življenja v državi. Sami so namreč pri potovanjih nekoliko omejeni, saj menda precej težko dobijo vizume za druge države. Po pet-dnevnem neprestanem zibanju na jadrnici, sem koncno zopet na trdnih tleh, zato si bom tukaj malo odpocil, privoscil kaksno kolumbijsko pivo in nastudiral pot za Kolumbijo.

Sapzurro

Po dvajsetih urah jadranja vzdolz Paname, smo sredi noci koncno prisli do meje z Kolumbijo, kjer smo prvi postanek naredili v majhni vasici Sapzurro. Sapzurro lezi v provinci Darien Gap, ki je neprehodna dzungla med Panamo in Kolumbijo ter odlicno skrivalisce za gverilce in tihotapce kokaina. Nobena izmed teh dveh drzav niti nima interesa, da bi se med njima zgradila cestna povezava, saj bi se s tem povecal prehod med Juzno in Centralno Ameriko, kar oblasti ne bi mogle nadzorovati. Kakorkoli, meni je ne glede na vse povedano še vedno popolnoma nerazumljivo, kako je možno, da si dve sosednji državi ne zgradita kopenske povezave, ceste, in to ne katerekoli povezave, ampak povezave med dvema celinama! Zaradi tega tukaj nic ni cudno, da na vsakih 100 metrov vidis do glave oborozene kolumbijske vojake, ki varujejo to zelo kriticno obmocje. Nam je Sapzurro bila zgolj odlicna lokacija za piknik, kjer smo si privoscili med jadranjem ujeto 8 kg tuno ter za na konec se pravo kolumbijsko kavo. Pa naj se kdo rece, da v provinci Darien Gap ne mores uzivati !