Cartagena

Cartagena velja za najbolj romanticno mesto Juzne Amerike, vendar pot do sem ni bila nic kaj romanticna. 30 urno neprekinjeno jadranje po razburkanem in valovitem morju, je zlasti ponoci, ko nobeden izmed posadke ni mogel zaspati zaradi izrazito mocnih valovov, postala prava nocna mora. Sopotnica iz Japonske je staknila morsko bolezen, zato je naslednjih 24 ur kar prespala v kabini jadrnice. Tudi jaz na koncu vec nisem vedel ali se zibam jaz ali jadrnica, ampak zdrzal sem do cilja in uspesno priplul v Kolumbijo. Ko smo pripluli v pristanisce Cartagene smo morali urediti mejne formalnosti, za kar smo potrebovali kar 26 ur, da nam je kolumbijska policija vrnila potne liste. Ne to ni tipkarska napaka, ne vem sicer zakaj, ampak ocitno kolumbijska policija dela zelo pocasi - dobili smo štemplje iz letališča, kar lepo kaže na vso sivino tega jadrniškega prevozništva. Tukaj v Caratgeni zivi priblizno 1 milijon ljudi in mesto kot tako je res zanimivo, zlasti njen kolonialni stari del, ki ga v ozadju obdaja cudovit grad. Že takoj po prihodu v Cartageno so bili občutki pozitivni in so se s časom samo še stopnjevali. Kolumbija me je totalno navdušila, najbolj od vsega so me navduševali ljudje. V bistvu so prav ljudje tisti, ki naredijo tako pozitivno podobo o celi državi. Še nikjer niso bili tako »chevere« (tipičen kolumbijski izraz za: super, odlično), kot tukaj. Pravzaprav so ti kar hvaležni, da si kljub slabi fami, ki jo ima Kolumbija v svetu, prišel v njihovo državo in se zato trudijo, da bi ti bilo čim lepše. Nekako se zdi, da jim videti tuje turiste (zadovoljne) v Kolumbiji, daje občutek normalnosti oziroma stabilnosti situacije in življenja v državi. Sami so namreč pri potovanjih nekoliko omejeni, saj menda precej težko dobijo vizume za druge države. Po pet-dnevnem neprestanem zibanju na jadrnici, sem koncno zopet na trdnih tleh, zato si bom tukaj malo odpocil, privoscil kaksno kolumbijsko pivo in nastudiral pot za Kolumbijo.