ponedeljek, 31. december 2007

San José




Po ''Interamericani'' sem iz severnega dela Kostarike dospel v osrednji del Kostarike, kjer sem se ustavil v prestolnici San Jose, kjer zivi priblizno dva milijona ljudi. Zraven Panama city je to zagotovo ena najbogatejsih prestolnic Centralne Amerike, ki po videzu ne zaostaja za evropskimi. Od kolonialne dobe ni ostalo prav veliko, je pa tukaj ponosna stavba Narodnega gledališča in ena glavni aveniji imenovana Colon, kjer se nahajajo najdrazji hoteli in restavracije. San Jose slovi po sproščenosti in nočnem življenju ter po stevilnih barih, zato bom leto 2008 pricakal na glavnem trgu San Jose-ja, v druzbi enakomislecih popotnikov, ki iscejo svobodo in razumejo smisel potovanja. Sam center mesta je razdeljen na vec centralnih parkov, ki so med seboj povezani in vsi skupaj tvorijo nekaksen center San Jose-ja, tako da mi na koncu sploh ni bilo jasno ali sem res v centru San Jose-ja, po mnenju drugih popotnikov enega najnevarnejsih mest Centralne Amerike. Osebno sem imel same pozitivne izkusnje tukaj z domacini, zlasti pri usmerjanju in iskanju posameznih predelov v tem res ogromnem mestu. Na ulicah se na veliko prodajajo cigare (v kompletu z drogami) ter ponaredki najprestiznejsih ur in oblacil, kar posameznikom predstavlja edini nacin prezivetja, saj kljub slovesu bogatega mesta, tukaj zivi tudi ogromno revne populacije. Z novim letom bom zapustil zadusljiv San Jose in se bom odpravil proti karibski strani Kostarike, kjer bom nasel mir za premislek kako naprej do Ekvadorja. Na koncu zelim vsem, ki zaidejo namerno ali po pomoti na to internetno stran lepo, srecno in zadovoljno leto 2008 !

La Fortuna




Iz Liberie sem odpotoval na vzhodno stran Kostarike proti mestu La Fortuna, ki je znano kot izhodisce za obisk trenutno edinega se aktivnega vulkana v Kostariki, imenovanega vulkan Arenal. Za 60 km oddaljeno La Fortuno sem potreboval norih sedem ur, saj lezi med Cordillero de Guanacaste in Cordillero de Tilaran, vendar so cestne povezave res katastrofalne. Dnevno obstajata maksimalno dva lokalna avtobusa do bliznjih mest (Tilaran in Arenal), kjer sem zamenjal se tri naslednje, ki pa niti malo niso casovno usklajeni, tako da sem na koncu res bil prisiljen cakati na naslednji lokalni prevoz, vendar so mi druzbo delali posamezni domacini, ki se jim niti malo ni sanjalo kje bi lahko bila Slovenija. Najveckrat slisana beseda na poti je bila »tranquilo«, na kar sem se na koncu ze kar navadil in jo sprejel za svojo. Lokalci se tukaj vecinoma stvari lotevajo na način »tranquilo« in »manana«, vendar ko pa se ti vsedejo za volan, se ti »tranquilo latinosi« prelevijo v blazne nestrpneže in kamikaze. Prehitevajo v vse slepe ovinke in čez polne črte; prehitevajo vozilo, ki že prehiteva drugo vozilo in ko vidijo, da ti gredo v škarje se velikokrat ne umaknejo, saj tukaj velja pravilo kdo je mocnejsi. Sama La Fortuna je sicer kar precej turisticna, vendar z malo truda se tudi tukaj da dobiti ugodno prenocisce. Vreme za obisk vulkana Arenal mi je bilo naklonjeno, saj sem za cuda prezivel prvi dan v Kostariki brez dezja. Same ture na vulkan se prodajajo masovno po 25 US$ za Americane seveda, no jaz sem si zadnji vulkan v Centralni Ameriki ogledal za 6 US$. Kljub temu, da ima veliko zanimivih stvari in aktivnosti, me La Fortuna ni navdusila, saj vse skupaj zgleda kot en »lunapark«, kjer moras za vsako zanimivo stvar placati od 15 US$ navzgor. Zato se mi mudi z pisanjem tega prispevka, saj bi rad ujel se zadnji avtobus za San Jose, kjer zelim preziveti Novo leto.

nedelja, 30. december 2007

Liberia




Iz Nikaragve sem odpotoval v Kostariko preko mejnega prehoda Penas Blancas, ki velja za enega najbolj tranzitnih med tema sosednjima drzavama, kar sem takoj obcutil na strani Nikaragve, saj sem za izstopni zig cakal skoraj dve uri. Zelo podobna zgodba je bila na strani Kostarike, zaradi blizajocega novega leta, tako da sem za preckanje mejnega prehoda porabil dobre tri ure in kar nekaj zivcev. Liberia je bila prvo vecje mesto ob ''Interamericani'' in kaj hitro mi je postalo jasno, da je Kostarika najdrazja drzava v Centralni Ameriki. Liberia je glavno mesto province Guanacaste ter odlicno izhodisce za obisk nacionalnega parka Rincon de la Vieja ter nacionalnega parka Santa Rosa. Zelo opazna je razlika med Mehiko in Kostariko ter vsemi ostalimi državami Centralne Amerike, saj so tukaj sorazmerno moderne hise, v mestih so celo knjigarne, pogosto sprejemajo kreditne kartice, na radiju pa je mogoce slisati tudi modernejso glasbo in ne samo cerkvene pesmi. Res je malo dražje, ampak to je čisto razumljivo. Slišim pa od veliko ljudi - še posebej Američanov, da je zavajajoče - še posebej to, da so ljudje prijazni, ampak vse kar na koncu hocejo je tvoj denar. Prva stvar, ki se kot očitna pokaže v Kostariki, so tudi izredno slabe ceste, pravzaprav najslabše do sedaj. Pravo presenečenje, glede na to, da je to najbolj razvita država v Srednji Ameriki. 10 do 20 cm globoke luknje v asfaltu so popolnoma običajna stvar na glavnih cestah in to brez opozorilnih oznak. Trenutno ze dva dni veckrat na dan dezuje za kratek cas, tako da mi je sedaj jasno, zakaj Kostariko imenujejo zelena Kostarika.

sobota, 29. december 2007

San Juan del Sur




San Juan del Sur je majhno mesto na pacifiski strani Nikaragve, ki ga obkrozajo plaze vulkanskega izvora kot so Playa el Remanso, Playa Marsella in Playa Madera. Cesta do tja me je zopet spomnila, da sem v Nikaragvi in ne v Evropi, saj sem po enournem premetavanju na lokalnem avtobusu koncno zagledal pacifisko stran Nikaragve. Pri prvem obhodu mesta sem opazil vec kot deset alkoholnih anonimnezev, kar mi je dalo obcutek nezanimivega in dolgocasnega mesta. Veliko lepse in zanimivejse so bliznje plaze na katerih se gradijo luksuzne vile in kjer je lepo ocitno, da kapital priteka iz zahoda, saj so temu primerne tudi cene. San Juan del Sur me ni preprical, da bi ostal vec kot en dan, saj sem tekom potovanja po svetu odkril veliko bolj rajske plaze. Tukaj si bom zato se zadnjic privoscil pravi Gallo pinto in dobro Victorio, nato pa bom nehote prisilno zapustil Nikaragvo ter odsel v sosednjo Kostariko, saj je pot do Ekvadorja se dolga.

sreda, 26. december 2007

Isla de Ometepe




Pravo bozicno darilo za dobro jutro sem prejel od Miguela, upravitelja hostla v Granadi, ko mi je naznanil, da 25. decembra ne obratuje lokalni transport med Granado in Rivas-om. Kjub temu sem preveril informacijo na dveh glavnih avtobusnih terminalih in kaj hitro mi je postalo jasno, da je cas za improvizacijo. Izbral sem prvi lokalni avtobus, ki je prisel mimo in na sreco sem na njem spoznal Spanca z enakim problemom kako priti v Rivas. Ko nama je sofer naznanil, da naj izstopiva sva se znasla sredi regionalne ceste, kjer sva po dobri uri cakanja ugotovila, da samo s stopom lahko prideva do Rivas-a, od koder v bliznjem San Jorge-u ujameva ladjo za Isla de Ometepe. Mogoce je samo bozicno vzdusje prispevalo k temu, da sva dobila prevoz do Rivas-a, od koder sva v vecernih urah prisla na Isla de Ometepe, kjer sva se v Moyogalpi udelezila prave avtenticne kavbojske zabave, kjer so lokalni pogumnezi lovili ponorele bike. Isla de Ometepe lezi v osredju jezera Lago de Nicaragua, ki je največje jezero v Centralni Ameriki in deseto na svetu. Ometepe sta bistvu dva vulkana (Concepción in Maderas) na sredi jezera, ki sta se spojila, ko sta bruhala lavo. Potovanje na tem vulkanskem otoku je zelo enostavno, zelo popularno je stopanje, saj na otoku nikoli ni bilo vojne, zato so domacini do tujcev zelo prijazni. Tako sem celotni otok obkrozil v druzbi Izraelke in Spanca vecinoma v prtljazniku pick-upa, saj se tako tudi najbolj udobneje potuje.

torek, 25. december 2007

Laguna de Apoyo




Laguna de Apoyo lezi nekje med vulkanom Masaya in vulkanom Mombacho v osrednjem delu Nikaragve. Domacini so nanjo zelo ponosni, zato sem se s kolesom odpravil preverit ali je res tako cudovita, kot zatrjujejo domacini. Pot me je vodila skozi zanimive t.i. bele vasi - Pueblos Blancos, kjer domacini zivijo v belih tradicionalnih lesenih kolibah oziroma barakah ter se v pretezni meri ukvarjajo z rocno umetnostjo. Druzine v teh vasicah so enormne, v povprecju do osem druzinskih clanov, vendar rekord v celotni vasi predstavlja druzina z devetnajstimi otroki, ki v pretezni meri zivijo na ulicah bliznje Granade od usmiljenja turistov. Domacini so res lahko ponosni na svojo Laguno de Apoyo, saj se ti na koncu t.i. belih vasi razprostre cudovit razgled na laguno, bliznji vulkan Mombacho ter na ostala kolonialna mesta v osrednjem delu Nikaragve. Krater v katerem je ponosna laguna, velja za enega najvecjih v celotni Nikaragvi, zato je nedvomno vreden ogleda. Kratka meditacija na vrhu laguna me je napolnila z energijo, da sem se lahko po prasni luknjasti makadamski cesti, ob spremstvu ostalih lokalnih kolesarjev vrnil nazaj v Granado od koder jutri odpotujem na Isla de Ometepe.

ponedeljek, 24. december 2007

Granada




Granada lezi 45 km jugovzhodno od Manague ob najvecjem jezeru v Nikaragvi, imenovanem Lago de Nicaragua. Med Granado in Leon-om se sedaj traja boj, katero mesto si bo izborilo status prvega kolonialnega mesta v Nikaragvi. Osebno mi je bil Leon veliko bolj vsec, saj je tam turizem sele v zagonu in tudi vzdusje na ulicah je veliko bolj pristno, kot tukaj v Granadi. Sama Granada je turisticni center dragih hotelov in restavracij, od koder je mozna plovba po jezeru Lago de Nicaragua do bliznjega otoka Isla de Ometepe ter do najvecjega mesta na jugo Nikaragve, imenovanega San Carlos. Zaradi svoje lege je zagotovo odlicna destinacija za obisk bliznjega vulkana Mombacho ter bliznje Lagune de Apoyo. Kljub precej religiozni Nikaragvi, na sam vecer pred Bozicem, tukaj nisem zacutil neke tisine, svetosti, kot sem to obicajno zacutil doma v Sloveniji. Ko se je stemnilo, je na glavni aveniji prisel sprevod v svetih podobah ob spremstvu bucnega orkestra, ki je celotno dogajanje spremenil v radozivo zabavo. Prizori na ulicah so zaznamovali veliko mladih otrok, ki za slab ameriski dolar na sveti vecer delajo za lastno prezivetje. Zagotovo neprijeten prizor, ki se ti vtisne v spomin in ko se zamislis kako ti je lepo, da ne igras njihove vloge. Zame je to prvi Bozic dalec stran od najbliznjih zato upam, da naslednjega prezivim doma v Sloveniji. Feliz Navidad!

nedelja, 23. december 2007

Bluefields




Namesto pet urne voznje z staro barko po razburkanem morju, sem se v Bluefields vrnil v dobrih 20-tih minutah, tokrat z veliko lepsim poletom. Bluefields je zraven Puerto Cabeza-sa eno najvecjih mest na karibski strani Nikaragve, znano po svojem velikem pristaniscu in po tem, da je edina mozna pot do njega nora voznja z ''speed boat-om'' po reki Rio Escondido. Jaz sem prav uzival v tej voznji ter ob kricanju drugih potnikov. Bluefields me zelo spominja na Caye Caulker iz Belizeja ter na Utilo iz Hondurasa, kjer lahko srecas veliko priseljencev bliznje Jamajke in drugih karibskih otokov, ki ti z zanimivim angleskim naglasom za drobiz poskusajo uresniciti vsako zeljo. Neznani prijatelj mi je za slab ameriski dolar pomagal priti do karte za ''speed boat''. Ceprav je bila prodajalna ze zaprta, je vztrajal tako dolgo, da je prodajalka sicer nekoliko jezna izdala se eno karto s katero sem dobil ustrezno povezavo do Rame, od koder je zopet cestna povezava do Manague. Sama Managua, oziroma mesto spomenikov kot jo imenujejo ostali popotniki, me ni prepricala, da bi ostal v njej vec kot en dan. Ima prestizni predel Barrio Martha Quezada in Areo Monumental, to pa je tudi vse kar ti Managua lahko ponudi. S prvim lokalnim avtobusom bom odpotoval v Granado, saj bi rad Bozic prezivel tam.

torek, 18. december 2007

Corn Island




Na Corn Island, obljubljeni rajski otok na karibski strani Nikaragve, je mozno priti na dva nacina. Elegantno z letalom direkt iz Manague na Corn Island, ali bolj avanturisticno z nocnim avtobusom do Rame, mesta kjer se regionalna cestna povezava konca in kjer sem v druzbi petih Izraelcev ob treh zjutraj, se dve uri cakal na ladjo za Bluefields. Ker je v Nikaragvi vse na ''easy'' nisem imel srece, da bi ujel ladjo za Corn Island in ker je bila naslednja ladja komaj cez stiri dni, sem si 70 km oddaljeni Corn Island ogledal iz zraka. Polet je bil zelo kratek, dobrih 20 minut, vendar kar z mocnimi turbolencami, saj je bilo letalo zelo majhno. Tako sem za pot iz Manague na Corn Island potreboval kar 1 dan, da sem iz pekla prisel v raj, na otok ki so ga prvi naselili Kukra indijanci, znani po svojem kanibalizmu. Sam otok je zelo majhen, meri 6 kvadratnih kilometrov, tako da sem v casu bivanja na otoku nastudiral celotno sceno in pridobil kar nekaj lokalnih znancev. Edini dohodek na otoku predstavljata dve majhni tovarni, specializirani za morske jastoge, zato si za 7 US$ lahko privoscis jastoga ob pravem karibskem soncnem zahodu. Corn Island je nedvomno eden tistih krajev, ki ga masovni turizem se ni unicil in kjer z lahkoto lahko pozabis na besede kot so delo, stres, napetost in tocnost, je pa res, da so me domacini zelo cudno gledali, ko sem jim poskusal razloziti kaj naj bi te besede pomenile. Prav zavidam jim, kako brezskrbno zivijo !

ponedeljek, 17. december 2007

Masaya




''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon'', je bilo veliko sporocilo, ki me je pozdravilo, ko sem z lokalnim avtobusom prispel na glavni terminal v Masayo. Ni zgledal glih kot glavni terminal, saj je bilo vse kar sem videl le stiri stojnice in dva ugasnjena avtobusa. Sicer pa je Masaya, ki lezi 29 km juzno od Manague pravo nasprotje Leon-a in Granade, saj v dveh dneh nisem srecal nobenega popotnika, ki bi ga zanimalo to majhno mesto, znano predvsem po nakitu, klobukih ter visecih mrezah. Dve majhni agenciji ponujata ture na bliznji vulkan Masaya za 40 US$, najverjetneje za ameriske gringote, ki bi to z veseljem placali. Meni je uspelo stopiti na vrh vulkana za slabih 5 US$, od koder sem imel cudovit razgled nad celotno Nikaragvo, vse od Manague do Granade. Druzbo na 6 km dolgi poti so mi delale razlicne zivali, ki zivijo v nacionalnem parku, obcasno pa tudi kak paznik nacionalnega parka, ki se mu niti sanjalo ni, kje bi lahko bila Slovenija. Vulkan Masaya leži sredi lepega nacionalnega parka. Tam sta v bistvu dva vulkana s petimi kraterji. V enem se sliši brbotanje lave v globini, vendar se zaradi dima podnevi nič ne vidi, ponoči pa je park zaprt. Španci so tukaj pred mnogimi leti postavili križ na vrhu, da bi preprečili vragu, da pride iz žrela vulkana. Možno je tudi videti vulkanske tunele od znotraj, v paketu z netopirji. Ob vrnitni v Masayo sem na robu centralnega parka opazil lokalnega brivca, ki me je za 1,5 US$ lepo postrigel. Samo vzdusje je bilo zelo smesno, lokalni brivec pa je bil zelo ponosen sam na sebe, da lahko sredi Nikaragve frizira Evropejca. Vidno zadovoljen sem odsel na bliznji market poskusit se Nacatamales ( v bananinem listu pecena omleta z svinjino) in lokalno osvezujoco pijaco Linopio. Po vsem tem lahko recem le, da res drzi stavek : ''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon''.




nedelja, 16. december 2007

Leon




Leon je staro kolonialno mesto na pacifiski strani Nikaragve, ki se je v preteklosti zraven Granade potegovalo za status prestolnice. Pozneje je bila za prestolnico imenovana Managua. V Leon sem prisel pozno zvecer, saj sva z Kriss-om ujela zadnji avtobus iz Somatilla za Leon. Po celotni državi vozijo ljudi naokoli odpisani šolski avtobusi iz USA, ki so jih Američani ali podarili, ali pa zamenjali za kaj drugega. Na avtobusu sva bila edina tujca, zato sva z lahkoto vzpostavila stik z domacini in kaj hitro sem ugotovil, da sem del velike tihotapske zdruzbe, ki na lokalnem avtobusu ilegalno uvaza oblacila in cigarete iz Hondurasa v Nikaragvo in obratno. Na Kriss-ovo vprasanje : '' What the fuck we are doing here in the middle of Nicaragua ?'', sem se le nasmehnil in mu povedal, da je to le se ena avantura vec, ki jo lahko dozivis le v Centralni Ameriki. Kljub temu, da vse skupaj zgleda precej kavbojsko, zlasti prevozi, mejni prehodi in zivljenje na ulicah, se v Nikaragvi kar dobro pocutim. Sicer je zelo smesno, ko pri temperaturi 30 stopinj vidis bozicka in novoletno jelko na ulici, vendar bo to moj prvi Bozic v Nikaragvi. Sam Leon je se komaj v razvoju turizma, zato se za 90 cordob (5US$) da dobit sorazmerno udobno prenocisce v samem centru Leon-a. Nikaragva je zelo religiozna, saj je v majhnem Leon-u najmanj 10 cerkva, med njimi tudi najvecja v celotni Centralni Ameriki, na katero sem tudi splezal, zaradi cudovitega razgleda nad celotnim Leon-om.

Tegucigalpa




Na poti v Tegucigalpo sem naredil kratek postanek v San Pedro Suli - drugem najvecjem mestu Hondurasa. Samo mesto me zaradi industrijske koncentracije ni prevec navdusilo, zato sem raje nadaljeval pot proti Tegucigalpi. Na postaji v San Pedro Suli sem spoznal odvetnika Miguel-a iz Tegucigalpe, tako da mi je 5-urna voznja v prestolnico kar hitro minila. Tegucigalpa me zelo spominja na La Paz iz Bolivije, saj je milijonsko mesto v nekaksni kotanji oziroma kraterju, vendar mi je osebno bil La Paz veliko bolj vsec. Druzbo mi dela Kriss iz Avstralije, ki trenutno dela v New York-u in potuje v Costa Rico. Po koncertu v Tegucigalpi sva ujela zadnji avtobus proti Choluteci, od koder sva hitela proti Nikaragvi, saj mejo ob 5. popoldan zapirajo.

petek, 14. december 2007

Water Cay




Ze zgodaj zjutraj sem imel sreco, da me je lokalni ribic iz Utile zapeljal v Pigeon Cay, kjer sem srecal Dean-a iz Avstralije, ki je bil pravtako namenjen v Water Cay. Pigeon Cay je prav smesno majhen koralni otok, ki je z mostom povezan z Jewel Cay-em tako, da oba skupaj predstavljata izhodisce za obisk ostalih koralnih otokov. Za 50 lempir, priblizno 2 US$, sva dobila prevoz do Water Cay-a, koralnega otoka velikega priblizno 1500 kvadratnih metrov, nekje med Bay Island-om ter severnim Hondurasom. V stirih urah, kolikor sva jih prezivela na majhnem koralnem otoku, nisva srecala nobenega, zgolj obcasno barko, ki je priplula mimo. Na sreco je bila ena izmed njih tudi najina, da sva se lahko vrnila nazaj v Pigeon Cay, znanem po najboljsih Fish-burgerjih v Hondurasu.

Rock Harbour




Potem ko je vso noc mocno dezevalo, me je jutro pricakalo brez oblaka, kar je bilo idealno za izlet v Rock Harbour. Da sem prisel do nedotaknjenih rajskih plaz je bilo potrebno kar nekaj truda. Uro in pol veslanja pri temperaturi 30 stopinj, v ozkem recnem kanalu obdanim z velikimi mangrovami je bil kar napor, ki se je opravicil z razgledom nad rajskimi plazami zaliva Rock Harbour. Tam se je zacel boj za prezivetje z nabiranjem svezih kokosov ter iskanje neokrnjenih predelov tega karibskega zaliva. Zagotovo eden lepsih trenutkov na moji poti, ko zacutis svobodo ter dobis obcutek, da je vse do koder seze pogled tvoje.

Bay Island - Utila




Utila, eden izmed treh otokov zraven Roatan-a in Guanaje na karibski strani Honduras-a, je eden cenejsih in boljsih potapljaskih rajev. Topla, kristalna ter cista voda drugega najvecjega koralnega grebena na svetu, je kraj cudovitega zivalskega in rastlinskega sveta. Utila je majhen otok, dolg priblizno 13 km in sirok 5 km, vendar mi ga zaradi slabih cestnih povezav ni uspelo obkroziti. Ze prvi dan sem na poti v Rock Harbour obupal na sredi poti, saj so najlepsi predeli otoka res zelo tezko dostopni. Ostane mi se samo opcija s kajakom, tako da bom z Matjazem in Tino poskusal skupaj prebiti recni kanal do rajskih plaz. Zivljenje na Utili je res poceni, za 2 US$ sem dobil udobno sobo z kuhinjo, pod pogojem, da z njimi vzamem paket snorkljanja ali potaplanja. Svet pod vodo je res cudovit, zlasti v blizini koralnega grebena, kjer lahko plavas med zelvami ter preostalim cudovitim podvodnim svetom. Je zagotovo odlicna destinacija predno se odpravim v glavno mesto Hondurasa - Tegucigalpo, ter v najrevnejso drzavo Centralne Amerike - Nikaragvo.

četrtek, 6. december 2007

Tela




Dobrih 5 ur sem potreboval, da sem preko San Pedro Sule prisel v Telo, majhno karibsko mesto na severu Honduras-a, od koder bom lazje dosegel La Ceibo in z njo trajekt na Utilo. Tela je cenovno kar ugodna in manj turisticna, saj sem danes tukaj srecal samo 2 backpackerja in se ta sta jutri namenjena na Utilo. Prezivel sem cudovit dan na karibski strani Honduras-a in v viseci mrezi ves dan planiral moje nadaljno potovanje. Honduras je druga najvecja drzava v Centralni Ameriki in prvi vtisi so sledeci :

- varno (razen glavnega mesta - Tegucigalpa in obalnega predela)
- ceste so zanič
- pokrajina zelo lepa, zlasti hribi in gore z gozdovi
- skoraj brez tujcev - turistov ali "backpackerjev"
- turizem v povojih
- ljudje večinoma še vedno nimajo pojma, kaj govorijo ( danes mi je nekdo povedal, da smo nekje blizu Turcije in zelo visoko).

Zanimivo! Sicer se mi res malo smešno zdi, da sem v Hondurasu, ker si prej niti približno nisem mogel predstavljati, kako to izgleda... je pa polno dogodivščin.. recimo normalen transport je v zadnjem delu pick-upa....in to po prasni makadamski cesti, kar pomeni, da te pošteno pretrese na vse strani. Jutri odhajam na Utilo, znano po tem, da je tam mogoce najceneje na svetu opraviti potapljaski izpit. Priznam, da me zelo mika, vendar sem malo v casovni stiski glede plana potovanja. To je zaenkrat vse iz vrocega Honduras-a.

sreda, 5. december 2007

Copan Ruinas




Na dan slovesa sva z Matjazem delila pot do Salvadorsko-Honduraske meje, kjer sem nato jaz zaradi bliznjice v Copan Ruinas, potoval raje preko Guatemale. Ko sem na honduraski meji opazil ostale popotnike, ki pridno cakajo pred zaprto mejo, sem takoj vedel, da sem izbral slabso pot in da bo se dolga pot do Copana. Zaradi dolge poti nama ni preostalo nic drugega kot, da sva ilegalno zapustila hondurasko mejo in s prvim taksijem poskusala sreco na guatemalski meji. Ko naju je carinik zacel sprasevati od kod prihajava in kam greva sva se naredila neumnega, da ne razumeva in da zeliva samo iti v Livingston. Vcasih tudi to deluje, saj pri nama je uspelo in to brez kaksnih dodatnih quetzalov. Koncno sva prisla v kraj Esquipulas od koder sem dobil prevoz za El Florido - drug Guatemalsko-Honduraski mejni prehod. Na guatemalski strani je carinik hotel nekaj za sebe, bilo je samo 10 quetzalov, a ko sem mu razlozil, da ne rabim ne vize niti mi ni potrebno placati namisljene takse, mi je z jezo vrnil potni list. 10 quetzalov je 1 euro, ampak gre se za princip. Na honduraski strani pa sem moral ze drugic v samem dnevu placati 3 US$ vstopne takse, saj druge izbire nisem imel. Copan Ruinas me je tako stal kar nekaj zivcev, ampak mu oprostim, ker je prijetno umirjeno mesto zraven najvecjega majevskega sredisca v Hondurasu. Danes sem prezivel kar lep dan znotraj nacionalnega parka, jutri pa odhajam v karibsko mesto Tela, malo na morje.

torek, 4. december 2007

Suchitoto



Suchitoto je staro kolonialno mesto, podobno Antigui v Guatemali, ki ga obdaja Lago de Suchitlan. Primeren kraj, da se malo spocijem od mestnega ropota, smradu in vrocine iz San Salvadorja. Tudi klima je tukaj nekoliko bolj prijazna, zlasti v okolici jezera. Za 25 US$ smo dobili na razpolago kar celo vilo ob jezeru Lago de Suchitlan, kar je bilo tudi primerno za nas zadnji skupni vecer. Tudi dogodkov ne manjka : Simon je pozabil fotoaparat v restavraciji, Matjaz je obtozil lastnika internet caffe-ja, da mu je ukradel mp3 in jaz sem zaklenil kljuc v sobo. Jutri je nov dan in upam, da bo nekoliko boljsi, je pa res da Matjaz odhaja nazaj v Guatemalo, Simon bo pot izbral kar po obcutku, jaz pa grem v sosednji Honduras preverit ali res drzi refren, da ''najbolje putujes kad putujes sam''.

nedelja, 2. december 2007

San Salvador



San Salvador me je izredno presenetil s svojo urejenostjo, seveda v predelu, kjer zivijo bogatasi, v okolici Multiplaze. Iz La Libertad-a dobis zelo poceni prevoz za 0,80 US$ do San Salvadorja. Nasploh so tukaj v El Salvadorju avtobusni prevozi zelo poceni, prav tako hrana, nekoliko vec energije ti vzame barantanje in pogajanje za sobo. Se ena drzava, ki je podlegla ameriskemu kapitalizmu, enako kot Ekvador, ki me se caka. Glede prenocisca vceraj nisem imel tezav, saj me je preko Cauchsurfinga gostil Salvadorec Luis Golcher, magister elektrotehnike. Nocno zivljenje smo podaljsali v Pupuserijah-tradicionalni salvadorski hrani iz mletega riza, nekoliko podoben tortiljam ter v znanih nocnih klubih. Danes sem si prenocisce poiskal sam v hotelu Panamericana, kjer voda tece tocno ob 5-tih popoldne vsak dan, tako, da se mi malo mudi z pisanjem tega prispevka :-) Lep pozdrav iz San Salvadorja !

petek, 30. november 2007

Playa el Tunco




Playa el Tunco je ena izmed mnogih plaz, ki jih ima Salvador na pacifiski strani in ki je zaradi velikih valov ter cudovitega soncnega zahoda raj za srfarje. Srf si z lahkoto sposodis za dobrih 10 US$, veliko tezje pa je ujeti dober val. Je odlicna lokacija, da se malo spocijem predno pridem v polno zabave veliki San Salvador.

Barra de Santiago




Da so Salvadorci prijazni in da z veseljem gostijo ljudi, ki obiscejo njihovo drzavo, sem ugotovil v Los Cobanos-u, ko nas je na poti v La Libertad z avtomobilom pobral ugleden domacin iz San Salvadorja, ki je bil namenjen v Barra de Santiago, kjer gradi enega vecjih turisticnih rezortov. Ni ga motilo, da mora opraviti nujen sestanek in da mora zaradi nas spremeniti smer poti, saj nam je z veseljem razkazoval pacifisko obalo v okolici Barre de Santiago ter nas zaradi nase zelje zapeljal na eno lepsih plaz v Salvadorju - Playa del Tunco.

Los Cobanos



Na poti v Los Cobanos, majhno ribisko vasico na zahodni obali Salvadorja, sem na lokalnem avtobusu dozivel prvi stres. Lokalni domacin je z orozjem oropal drugega lokalnega domacina, vendar so ostali potniki hitro priskocili na pomoc. Cez 2-uri je sofer avtobusa ustavil na tocki, kjer ni bilo nicesar in nam z nasmehom povedal, da je to Los Cobanos in da se tukaj nase potovanje konca. Cez nekaj casa, ko je s poti izginila tudi cesta, se je v daljavi pocasi svetlikalo pacifisko morje. V Los Cobanos-u smo s pogajanjem dobili prijetno sobo, samo 10 metrov stran od morja, zvecer pa smo ob dobri morski hrani spoznali lokalne ribice in zelo hitro je bil sprejet dogovor o ribolovu. Vstajanje ob 7. uri zjutraj je bilo sicer izven mojega ritma, a se je zaradi 4-urnega ribolova na pacifiku nedvomno splacalo. To je bil moj prvi delovni dan na potovanju in glede rezultata ribolova kar uspesen, saj nam je domacinka odlicno pripravila nas ulov.

Santa Ana



Mejni prehod med Guatemalo in El Salvadorjem sem preckal preko San Cristobal-a, samo z vstopnim zigom od Guatemale, ki mi omogoca 90-dnevno bivanje tako v Guatemali, El Salvadorju, Hondurasu in Nikaragvi. Takoj cez mejo je na lokalni avtobus prisel oborozen varnostnik in izmed treh tujcev je pregledal samo mene, zlasti mojo prtljago. To se v Salvadorju dogaja zelo pogosto zaradi varnosti, saj zaradi pred kratkim koncane drzavljanske vojne tukaj vidis najvec orozja v Centralni Ameriki, posamezne ulice v Santa Ani pa imajo celo table, ki opozarjajo, da je v posameznih predelih prepovedano nositi orozje. Santa Ana nas je lepo pozdravila z velicastnim ognjemetov, saj se je v nedeljo ravno koncal glasbeni festival. Po doglem iskanju s pomocjo taksista smo le uspeli najti primeren hostel, saj posamezni, ki so objavljeni v Lonely Planetu ne obstajajo oziroma so zaprti.

nedelja, 25. november 2007

Quetzaltenango




Quetzaltenango oziroma Xela, kot jo imenujejo domacini, je drugo najvecje mesto v Guatemali na visini 2330 metrov, tako da je klima tukaj kar malo hladnejsa kot drugod v Guatemali. Slika oborozenih vojakov in policistov na vsaki ulici, enako kot v Guatemala city-ju pove vse. Je odlicno izhodisce za trekinge na bliznje vulkane ter za kopanje v naravnih termalnih vrelcih. Osebno me ni prevec navdusila, je pa mogoce samo tukaj dobiti edinstveno pivo Cabro, odlicnega okusa. Nocno zivljenje je kar pestro, zlasti ob zvokih salse in bachate. Po planu je to zadnji oddih v Guatemali pred El Salvadorjem. Zagotovo se se vrnem, saludos de Guatemala !

ponedeljek, 19. november 2007

Chichicastenango



Chichicastenango oziroma ''Chichi'', kot jo imenujejo domacini je ena najvecjih trznic v Guatemali, sedaj ze malo kar komercialna in temu primerne so tudi cene. Do tja je mogoce priti samo z lokalnimi avtobusi ter kombiji, kjer sem bil prica dogodku, da se v kombiju za 12 ljudi da peljat tudi 30 ljudi - seveda to znajo organizirat samo indijanci, ki zraven vsega prinesejo se zivali in ostale stvari. Zanimiv dogodek, kar podoben tistemu, ki sem ga dozivljal na Filipinih. Zraven spanskega jezika govorijo tudi indijanski jezik '' cutuil'', tako da obcasno pride tudi do dolocenih nesporazumov. Na trznici se da kupit vsa indijanska roba, zivali ter vse kar potrebujejo lokalci za vsakdanje zivljenje, seveda so cene za njih drugacne, kot za mene, ampak tudi meni barantanje kar dobro lezi, tako da je vse skupaj prav zanimivo. V eni besedi : Zanimivo.