Masaya

''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon'', je bilo veliko sporocilo, ki me je pozdravilo, ko sem z lokalnim avtobusom prispel na glavni terminal v Masayo. Ni zgledal glih kot glavni terminal, saj je bilo vse kar sem videl le stiri stojnice in dva ugasnjena avtobusa. Sicer pa je Masaya, ki lezi 29 km juzno od Manague pravo nasprotje Leon-a in Granade, saj v dveh dneh nisem srecal nobenega popotnika, ki bi ga zanimalo to majhno mesto, znano predvsem po nakitu, klobukih ter visecih mrezah. Dve majhni agenciji ponujata ture na bliznji vulkan Masaya za 40 US$, najverjetneje za ameriske gringote, ki bi to z veseljem placali. Meni je uspelo stopiti na vrh vulkana za slabih 5 US$, od koder sem imel cudovit razgled nad celotno Nikaragvo, vse od Manague do Granade. Druzbo na 6 km dolgi poti so mi delale razlicne zivali, ki zivijo v nacionalnem parku, obcasno pa tudi kak paznik nacionalnega parka, ki se mu niti sanjalo ni, kje bi lahko bila Slovenija. Vulkan Masaya leži sredi lepega nacionalnega parka. Tam sta v bistvu dva vulkana s petimi kraterji. V enem se sliši brbotanje lave v globini, vendar se zaradi dima podnevi nič ne vidi, ponoči pa je park zaprt. Španci so tukaj pred mnogimi leti postavili križ na vrhu, da bi preprečili vragu, da pride iz žrela vulkana. Možno je tudi videti vulkanske tunele od znotraj, v paketu z netopirji. Ob vrnitni v Masayo sem na robu centralnega parka opazil lokalnega brivca, ki me je za 1,5 US$ lepo postrigel. Samo vzdusje je bilo zelo smesno, lokalni brivec pa je bil zelo ponosen sam na sebe, da lahko sredi Nikaragve frizira Evropejca. Vidno zadovoljen sem odsel na bliznji market poskusit se Nacatamales ( v bananinem listu pecena omleta z svinjino) in lokalno osvezujoco pijaco Linopio. Po vsem tem lahko recem le, da res drzi stavek : ''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon''.