Quito

Prestolnica Ekvadorja je z 1.4 milijona prebivalci drugo najvecje mesto v Ekvadorju, takoj za Guayaquil-om, ki se v ozki podolgovati obliki razprostira cez celotno Andsko dolino v ozadju katere je viden vulkan Pichincha. Mesto kot tako je zelo modernizirano in zaradi dobrega javnega prevoza (Metrobus, Trola, Ecovia) ga je zelo enostavno raziskovati. Tukaj sem zadnje tri dni predno se odpravim na dolgo pot proti Hong Kong-u prehodil celotno obmocje historicnega centra, ki je od leta 1978 pod zascito Unesca World Heritage Site in hkrati obiskal tudi edino devico v Quito (statue of La Virgen de Quito), se povzpel z gondolo na bliznji vulkan Pichinca(4100m) od koder je viden cudovit razgled nad celotnim Quito-m ter stopil na ekvatorijalno linijo v bliznjem mestu La Mitad del Mundo. Po nocni zabavi z prijatelji, ki me tukaj gostijo v ''gringolandiji'' Mariscal Sucre, smo v nedeljskem vzdusju lenarili v enem izmed najlepsih parkov, imenovan Parque La Alameda, kjer sem se za na konec povzpel se na Arktiko. Tukaj sem torej koncal mojo tri in pol mesecno potovanje od Mehike do Ekvadorja in od tukaj nadaljujem pot proti Hong Kong-u, kjer me caka cisto drug svet.

Cuenca

Mesto Cuenca je tretje najvecje mesto v Ekvadorju, ki z prestolnico Quito, tekmuje za naziv najlepsega mesta v Ekvadorju. Zaradi karnevalskega vzdusja je bilo skoraj vse zaprto, pod vprasajem so bili tudi javni prevozi. Karnevalsko vzdusje je tukaj zelo drugacno kot pri nas, na ulicah namrec ni pustnih mask, je pa zato toliko bolj spektakularno obmetavanje z vodnimi baloni. Pravi privrzenci karnevala se celo ves dan vozijo po mestu gor in dol ter z vedrami polne vode polivajo vsakogar brez izjeme. Udelezil sem se pustnega karnevala v bliznjem parku, kjer sem ob zivi glasbi lahko poskusil tradicionalno ekvadorsko hrano. Sicer pa je Cuenca zivahno in lepo mesto z nizkimi belimi hisami, ozkimi tlakovanimi ulicami, prijetnimi trgi in kavarnami ter z veliko zanimivimi muzeji. Tukaj je center industrije klobukov ''panama hats'', ki so del tradicionalne garderobe indijancev Paja toquilla, predvsem na jugu Ekvadorja (kjer zenske nosijo super visoke slamnike s sirokimi krajci, ki se meni zdijo kot carovniski). V svetu pa so ti klobuki zasloveli kot ''panama hats'' med gradnjo panamskega kanala. Ekvador je sicer ze od 17 st. dalje izvazal svoje slamnike in jih med drugim dobavljal tudi za delavce na panamskem kanalu. Obiskovalci Paname so jih takrat zaceli imenovati ''panama hats''. Naslednji dan sem obhodil skoraj vse pomembne glavne trge, med katerimi je najbolj zanimiv ''Plaza Calderon'' z velicastno katedralo, si ogledal ostanke inkovskih rusevin ob reki Rio Tomebamba ter se zvecer odpravil proti prestolnici Quito, od koder grem nazaj v Otavalo obiskat prijatelja Segundo Burga.

Riobamba

Ob prihodu v mesto Riobamba me pozdravi karneval, zato najprej preverim ali v nedeljo sploh odpelje spektakularni vlak za Alausi, ki nato na poti v Sibambo precka na videz skoraj nemogoco goro, imenovano ''Nariz del Diablo'' (hudicev nos). Zaradi karnevalskega vzdusja, sem potrjeno informacijo o odhodu vlaka dobil komaj pozno zvecer, nato pa sem se v dolgi koloni skoraj eno uro cakal na izdano karto, v prepricanju, da bo to zanimiva avantura. Ta del proge je danes izkljucno turisticni. Predno je el Nino unicil zeleznico je bila to redna zelezniska povezava Quito - Guayaquil (na obali), ki je nikoli niso obnovili. Ko je bil leta 1902 zgrajen odsek ''Nariz del Diablo'' je veljal za neverjetni, najboljsi zelezniski inzenirski dosezek na svetu. Proga je vrezana v prepadnem skalnem pobocju in se spusti za 1000 visinskih metrov razlike. ''Nariz del Diablo'' je bil na dan odhoda res hudicev, saj smo najprej pred mestom Alausi eno uro cakali, da so zeleznicarji popravili poskodovane tirnice, saj se je vlak zaradi preozkih tirnic nenadoma zacel ustavljati. V prepricanju, da bo naprej vse vredu, nas je pred Sibambo se ustavilo, na tirih nasuto kamenje iz bliznjega gorovja, zato smo vsi potniki skupaj s sprevodnikom, zaradi zelje, da premagamo ''hudicev nos'', dobro uro pridno cistili poskodovane in nasute tirnice, da smo lahko potem vendarle prisli do Sibambe. Skratka zabavna in zanimiva kabrio voznja je bila to, krasni razgledi in sreca, da je vreme zdrzalo do konca.

Baños

Mesto Baños je najbolj popularna turisticna destinacija v centralnem delu Ekvadorja, v blizini katerega je trenutno najbolj aktiven vulkan v Ekvadorju, imenovan vulkan Tungurahua (5016m). Tukaj sem z kolesom v sestih urah prevozil 61 kilometrov dolgo pot med mestom Baños in mestom Puyo, imenovano ''La Ruta de las Cascadas'', kjer se iz visine 2000 metrov spustis na visino 800 metrov in med potjo obcudujes stevilne slapove, med njimi tudi najbolj spektakularnega, imenovanega Pailón del Diablo. Celotna pot je v glavnem downhill, ki jo popestrijo stevilni tuneli, ki jih preckas na poti v mesto Puyo. Po napornem dnevu, sem si zvecer privoscil kopanje v termalnih toplicah, ki jih greje bliznji vulkan Tungurahua, kar je druga najvecja atrakcija v mestu Baños. Sicer pa je mesto in okolica znana po sladkornem trstu, zato se tukaj da dobiti vse od naravnega soka do torte iz sladkornega trsta. Zelo popularna je ''milcocha'', nekaksna zvecilna guma iz sladkornega trsta, ki jo spretni lokalci raztegujejo in gnetejo kar na ulicah samega mesta. Que chevere !

Volcan Cotopaxi

Drugi dan odprave se je zacel zelo zgodaj, saj smo ob 5. uri zjutraj krenili iz baznega tabora proti vrhu vulkana Cotopaxi na visino 5879 metrov. V odpravi sta bila zraven mene se dva Nemca, en Izraelec ter seveda gorski vodic Jose. Vulkan Cotopaxi je se zmeraj aktiven vulkan, vendar se ta aktivnost izraza v obliki obcasnega gostega dima, ki se siri iz kraterja vulkana. Po napornih treh urah hoje, pri katerih smo zaradi nizke koncentracije kisika imeli postanek na vsakih 15 minut, smo koncno prisli do vznozja kraterja, od koder smo imeli cudovit razgled nad snezno belimi ledeniki, ki obdajajo drugi najvisji vulkan v Ekvadorju. Kljub prvotnemu dvomu ali sem sposoben za taksno odpravo, sem odpravo Cotopaxi koncal brez vecjih tezav in s tem pridobil bogato izkusnjo za morebitni naslednji podvig v Nepalu.

Parque Nacional Cotopaxi

Nacionalni park Cotopaxi je z povrsino 33.393 hektarjev najbolj popularni nacionalni park v Ekvadorju. Cotopaxi v indijanskem jeziku Quichua pomeni ''lunin vrat'' in ceprav smo v dveh dneh prevozili skoraj celotno obmocje nacionalnega parka, se sedaj ne vem od kod prvotnim indijancem asociacija na ''lunin vrat''. Za 10 US$, kolikor znasa vstopnina, ti nacionalni park ponuja cudovit razgled na páramo (andsko travnato pokrajino) v ozadju katere se na visini 3830 metrov skriva cudovita Laguna de Limpiopungo. Vegetacija na tej visini je dobro prilagojena tukajsnim razmeram, medtem ko je zivalski svet omejen na obcasne kondorje, ki preletavajo vznozje spektakularnega vulkana Cotopaxi, gorske zajce in strahopetne andske lisice. Po ogledu nacionalnega parka Cotopaxi smo se na visini 4800 metrov v baznem taboru Refugio Jose Rivas primerno aklimatizirali ter ob kozarcu kuhanega vina z lahkoto zaspali.

Saquisilí

Saquisili, zadnja andska vasica predno se zopet vrnem nazaj v mestno civilizacijo, vsak cetrtek organizira najvecjo trznico v provinci Cotopaxi. Zraven ostale kramarije je na tej trznici poudarek zlasti na trgovanju z zivali, ki jih lokalni indijanci pripeljejo iz bliznjih vasi. Takoj zjutraj sem se odpravil na sejem zivine, saj mi do sedaj nikoli ni uspelo priti dovolj zgodaj, da bi bil v vrhuncu dogajanja. Sam dogodek se namrec ponavadi zacne zelo zgodaj, tam nekje ob 6. uri zjutraj in se zakljuci tam nekje ob 10. uri, ko zanimanje za nakup zaradi vrocine hitro upade. Drugace je tukaj super atmosfera, povsod blato, luze, polno ljudi in zivali ter njihovih zvokov. Zanimivo je bilo poslusati njihovo pogajanje in kreganje o ceni posamezne zivine in opazovati celotni postopek nakupa. Na oddelku manjsih zivali, kjer se prodajajo kure, zajci in morski prasicki, slednji tukaj ne predstavljajo domacih ljubljenckov kot pri nas, temvec meso za na zar in v pecico. In seveda, kot na vsakem indijanskem sejmu, je tudi tukaj navdusevala barvitost tradicionalnih oblacil. Tukaj sem zakljucil mojo krozno turo med visokogorskimi andskimi vasicami in se hkrati tudi primerno aklimatiziral za vulkan Cotopaxi.

Chugchilan

Za Chugchilan pelje dnevno samo en lokalni avtobus in se ta po besedah domacinov priblizno tam nekje ob dveh popoldan. Ker je to bil edini nacin, da se premaknem iz Quilotoe v Chugchilan, sem raje eno uro prej sredi nicesar na visini 4200 metrov zmrzoval in cakal na obljubljeni avtobus. Za 22 kilometrov oddaljeni Chugchilan sem potreboval dobri dve uri, saj makadamska cesta tukaj vijuga med strmimi andskimi vrhovi, zraven tega pa se se lokalni avtobus vsakih pet minut ustavi, saj pobira in odlaga prezeble indijance iz bliznjih gorskih vasic. V blizini Chugchilan-a se razprostira spektakularni kanijon ''Rio Toachi'', ki je skozi tisocletja tukaj ustvaril cudovito andsko pokrajino.

Quilotoa

Severno od Zumbahue lezi na visini 4200 metrov majhna vasica Quilotoa, z vse skupaj 100 prebivalci, v blizini katere lezi po mnenju ekvadorcev ena najlepsih lagun, imenovana Laguna Quilotoa. Tukaj sem si uredil prenocisce pri lokalni indijanski druzini Jacome tik ob sami laguni. Za 7 US$ sem dobil posteljo, zajtrk, vecerjo in edinstveno priloznost, da zivim skupaj z njimi. Trenutno nas je 8 v majhni hisi na sredi katere je vroc ogenj, kjer Ernia pripravlja odlicno vecerjo. Tukaj ni interneta, ne televizije, ne radija, so pa zato zagotovo dobri ljudje. Malo je smesno, kadar med seboj govorijo indijanski jezik Quichua, ki ga nic ne razumem, ja pa ga zato prijetno poslusati. Ker je zvecer tukaj veliko bolj hladno, se tiscimo ob ognju in poslusamo cudovito ekvadorsko glasbo. Caλcama !

Zumbahua

Po dveh urah neprestanega vzpenjanja z razmajanim lokalnim avtobusom proti andskim vrhovom, sem koncno prisel v vasico Zumbahua, ki lezi na visini 4000 metrov. Na strehi lokalnega avtobusa smo zraven ostale kramarije peljali kar stiri velike ovce in dva majhna prasica, ki sta bila kupljena na trznici v Pujili. Ob prihodu v vasico se je na majhnem glavnem trgu odvijala velika zabava z zivo glasbo in po pogovoru z domacini sem izvedel, da sem trenutno na poroki dveh mladih parov. Medtem ko so domacini ob ogromnih kolicinah alkohola neutrudno plesali, sem jaz raje testiral njihove lokalne dobrote, ki so jih pripravili posebej za to poroko. Tako dolgo ze nisem bil na poroki, da sem ze skoraj pozabil kako fajn je to !

Pujili

Pujili je majhna andska vasica na visini 3000 metrov in moje prvo postajalisce na poti med visokogorskimi andskimi vasicami, bolj znano kot Quilotoa loop. Ker je danes nedelja, se na glavnem trgu odvija velika trznica, na kateri zlasti ekvadorci sami med sabo trgujejo z vsem mogocim. Ta trznica tukaj mi je osebno dosti bolj vsec kot tista v Otavalu, saj sem bil na poti do sem edini tujec med lokalnimi indijanci, zato se je pogovor med mano in njimi odvijal v obliki obcasnih nasmehov, saj ti govorijo vecinoma le indijanski jezik Quichua.

Cotacachi-Cayapas

Le slabih 18 kilometrov zahodno od mesta Cotacachi, lezi v vulkanskem kraterju 3 kilometre siroka in 200 metrov globoka Laguna de Cuicocha. Na sredi sta dva manjsa otoka, ki sta nastala z naknadnim vulkanskim izbruhom, v ozadju lagune pa se ponosno dviguje vulkan Cotacachi. 5 napornih ur sem potreboval, da sem obhodil krater Lagune de Cuicocha na visini 3500 metrov, vendar mi zaradi prehodne oblacnosti ni uspelo videti vulkana Cotacachi. Upam, da bom imel vec srece z vulkanom Cotapaxi in vulkanom Chimborazo.

Otavalo

Ceprav je Otavalo, zaradi svoje trznice, najverjetneje najvecja ekvadorska klisejevska destinacija zraven destinacije Galapagos, je sprehajanje po ogromni pisani trznici sproscujoce in zabavno. Plaza de Poncho je sredisce vsega dogajanja, kjer vsak dan zazivi ena najvecjih trznic v Juzni Ameriki (zelo podobna Chichicastenangu v Centralni Ameriki), kjer lahko kupis celotno barvito andsko kolekcijo oblacil. Otavaleños - ljudje, ki tukaj zivijo veljajo za najbolj komercialno, vendar zato tudi najbolj uspesno indijansko manjsino v Ekvadorju. Stiri kilometre juzneje od mesta Otavalo lezi najvecje ekvadorsko jezero, imenovano Laguna de San Pablo, v ozadju katere se ponosno dviga vulkan Imbabura. Trenutno se v mestu odvija festival ''Aguazero 2008'', kjer se zlasti tukajsna mladina na ulicah obmetava z vodnimi baloni, zvecer se odvija zivi glazba, mene pa ze posteno boli vrat od neprestanega gledanja iz katere strani bo priletel naslednji vodni balon. Ogledal sem si koncert, meni osebno, ene izmed najboljsih ekvadorskih skupin Charijayac, ki me je s svojimi zvoki popeljala v ekstazo in mi pricarala eno najlepsih noci v Ekvadorju. Skratka tukaj je zanimivo, mokro in prijetno, tako, da za zakljucek lahko recem le: Ñuka Otavaluta Kuyany !

Tulcan

Ekvador je druga najmanjsa drzava v Juzni Ameriki in zacuda je na meji slo vse gladko, ekvadorski cariniki so bili skoraj prevec prijazni. Sem v drzavi, kjer je nacionalno geslo »Dios, patria y libertad« in prvi vtis je zelo pozitiven, zlasti zaradi andske kulture, ki mi je osebno zelo vsec. Obozujem Peru in Bolivijo, zato je sedaj cas, da spoznam se Ekvador. Denarna valuta je ameriski dolar in cenovno mi je Ekvador zelo vsec. Najbolj znan del ekvadorske kulture je ekvadorska glasba in sreco imam, saj se danes zvecer na glavnem trgu tukaj odvija nek koncert. Od tukaj naprej zopet potujem sam, zato sem prvi postanek naredil v mestu Tulcan na visini 3000 metrov, kjer je glavna atrakcija pokopalisce, ki slovi po zelo lepo urejenem parku z drevesnimi krosnjami postrizenimi v razlicnih geometricnih in zivalskih oblikah. Zelo zanimivo !