DMZ

Ogled ene izmed najbolj zastraženih mej med sosednjima državama, je bila moja želja, še predno sem pripotoval v Južno Korejo. Potem, ko sem uredil vse formalnosti v zvezi s potnim listom pri lokalni korejski agenciji za obisk DMZ (demitalizirane cone), je zgodaj zjutraj pred mojih motelom že čakal star vojaški džip, s katerim smo se odpeljali proti severu države na mejo s Severno Korejo. Zapustili smo južnokorejsko nadzorno točko ter skozi labirint črnih in rumenih betonskih zaprek vstopili v to zaprto območje, polno vojakov v kamuflažnih uniformah. Zapeljali smo v območje civilnega nadzora, pet kilometrov širok pas ozemlja, ki leži tik pod severno mejo Južne Koreje. Že dobrega pol stoletja skoraj nihče več ne živi v tem pasu, čeprav smejo kmetje tu gojiti riž in ženšen. Po nadaljnjih petih kilometrih vožnje po makadamski cesti, obdani z bodečo žico, na kateri ždijo divje grlice in rdeči trikotniki opozarjajo na še več minskih polj, prispemo do znaka, ki v korejščini in angleščini opozarja, da vstopamo v demilitarizirano cono. Kar 250 km dolga in kake 4 km široka demilitarizirana cona, kot jo imenujejo tudi Korejci, je od 6. septembra 1953 tako rekoč brez ljudi. Zadnja izmenjava ujetnikov je prekinila korejsko vojno – ki pa se, tako kot spor, ki je razdružil Ciper, dejansko še ni končala. Razdelitev Korejskega polotoka se je začela, ko je proti koncu druge svetovne vojne, tistega dne, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski. V enem letu je bilo te vojne konec. Sporazum med Američani in Sovjeti o razdelitvi vodenja Koreje, ki jo je Japonska okupirala od leta 1910, je postala najbolj vroča stična točka hladne vojne. Ob podpori kitajskih in sovjetskih komunističnih mentorjev je Severna Koreja leta 1950 vdrla v Južno, vendar so jo sile Združenih narodov potisnile nazaj. Leta 1953 sklenjeno premirje je končalo vojaški zastoj vzdolž prvotne razdelitvene črte ob 38. vzporedniku. Pas na obeh straneh je postal nikogaršnja zemlja oziroma demilitarizirana cona. Velik del demilitarizirane cone poteka skozi gore, kjer sledi strugam rek in potokov, razmejitvena črta pa seka doline, v katerih so ljudje že 5000 let pred sovražnostmi gojili riž. Njihove opuščene terase so zdaj gosto posejane z minami. Od premirja leta 1953 je tja razen občasnih vojaških patrulj in obupanih, bežečih Severnih Korejcev komajda stopila človeška noga. Kjerkoli teren ponuja razglede, ki se jim ni mogoče upreti, obe strani izkoristita priložnost, da se približata in se sumničavo ogledujeta. Čeprav že od leta 1953 nobena stran ni streljala, iz velikih zvočnikov na položajih Južne Koreje čez razmejitveno črto pogosto odmevajo žaljivke, vojaške koračnice in celo vreščeča uvertura Viljema Tella. V njihovi odsotnosti se je dežela DMZ med sovražnima državama dvojčicama napolnila z bitji, ki niso imela kam drugam. Eden najnevarnejših krajev na svetu je postal tako eno najpomembnejših zatočišč divjadi, ki bi drugače morda izginile. Azijski črni medvedi, evrazijski risi, moškatno govedo, kitajski vodni jeleni, pisane kune, ogrožene gorske koze (gorali) in skoraj izginuli amurski leopardi se tukaj oklepajo svojega bržkone začasnega življenjskega prostora, med tem, ko sta obe državi glede na to, da mirovne pogodbe še nista podpisali, še danes v vojni.

Seoul Tower

N Seoul Tower se nahaja v centru Seoul-a v bližini parka Namsan park in je odprt za obiskovalce od leta 1980, od takrat naprej pa je tudi zaščitni znak Seoul-a. Zaradi številčne obiskanosti se pod samim stolpom dnevno odvijajo številne predstave, s katerimi poizkušajo predstaviti korejsko kulturo (tako glasbo in slikarstvo, kot tudi borilne veščine). Na vrh stolpa sem se podal peš, čeprav je za tiste malo bolj lene mogoče stolp doseči tudi z gondolo, ob tem pa samo opazoval širjenje obzorja tega milijonskega mesta, ki je razdeljeno kar na 25 območij. Mesto je politični, kulturni, socialni in ekonomski center države in spada v skupino 20-ih največjih svetovnih metropol. Mesto slovi tudi kot eno najdražjih na svetu. Leta 1988 je mesto gostilo poletne olimpijske igre, leta 2002 svetovno prvenstvo v nogometu in leta 2010 vrh skupine G-20. Seoul leži na severozahodu Južne Koreje ob reki Han in je okrog 50 km oddaljen od demilitarizirane cone (DMZ) na meji s Severno Korejo, kamor se odpravljam jutri.

Seoul

Seoul, uradno ''Seoul Special City'' je glavno in največje mesto Južne Koreje z 10 milijoni prebivalcev, z predmestjem vred pa šteje celo 25 milijonov prebivalcev in v njem živi kar ena četrtina prebivalcev Južne Koreje. Seoul je eno izmed najbolj zelenih mest, saj kar 27 % mesta predstavljajo javni parki, ki so polni tako poslovnežev, kakor tudi ljubimcev. Najbolj znameniti je Namsan park, v bližini katerega je tudi N Seoul Tower. Seoul je danes globalno mesto, polno multinacionalnih konglomeratov, kot so Samsung, LG in Hyundai-Kia, z hkratno visoko tehnologijo, saj je brezžični internet brezplačno dostopen po vsem mestu, tudi v podzemni železnici in na vseh avtobusih. Razen tega je tudi raj za nakupovalce, zlasti v predelu Myeongdong, Sinchon ter Insadong, kjer se zbira zlasti korejska mladina s samosvojo modo in kulturo, premore pa tudi številne temlje, ki so vsi pod zaščito Unesco-ja, med njimi pa izstopajo Namdaemun, Changdeokgung, Changgyeonggung in Deoksugung. S podzemno železnico sem se zapeljal kar v bližino Dongdaemun marketa, kjer sem si poiskal motel, nato pa se pomešal med množico trgovcev na eni izmed največjih tržnic, poizkusil raznoliko ulično hrano in si ogledal čudovite parke z glavnimi templji in pagodami. Prvo noč v Seoul-u sem preživel v baru karaoke, kjer so me številni gostje, med njimi tudi poslovneži poizkušali prepričati, da imajo glasbeni talent.

Gyeongju

Potem, ko sem dosegel vrh Ulsanbawi-ja in se premražen vrnil nazaj v Sokcho, sem po prijetnem počitku v električni postelji z gretjem, noč zaključil v tradicionalnem korejskem baru, ki je za povrh vsega ponujal še odličen korejski BBQ bife - all you can eat za 6 eurov. Zaradi premraženosti mi mrzlo korejsko pivo ni ustrezalo, je pa me zato vroče korejsko vino zbližalo z vsemi preostalimi gosti lokala vse do zgodnje jutranje ure, ko sem v hotelu zgolj pobral prtljago, nato pa se odpočil na 8-urni vožnji proti Gyeongju, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Južne Koreje. Ker je Gyeongju veliko bolj južneje je bilo vreme tukaj prav spomladansko in prijetno, dan pa mi je polepšal še prijeten sprehod skozi znameniti park Tumuli, ki me sicer spominja na filipinski otok Bohol, z razliko, da je gričev v Gyeongju veliko manj kot na otoku Bohol. Samo mesto ima znameniti tržnico Seongdong, nacionalni muzej, tempelj Bulguksa in pagodo Bunhwangsa, z kolesom pa sem prevozil tudi dobršen del kolesarskih poti, speljanimi ob številnimi parki in ob reki Hyeongsan. Dan sem zaključil z odlično večerjo v korejski restavraciji, kjer sem poizkusil tradicionalni Ssambap.

Mount Ulsanbawi

Drugo jutro v Sokcho-ju je bilo še bolj zasneženo in močno sneženje me je skoraj prepričalo, da ne grem na vrh Mount Ulsanbawi - edinega razloga, zaradi katerega sem čez noč prevozil celotno Južno Korejo. Toda trma, volja in želja so prevladali nad razumom, zato sem zgodaj zjutraj ob šesti uri ža čakal na prvi avtobus, ki me je prepeljal do vhoda nacionalnega parka Seoraksan. Seoraksan je najvišja gora v verigi gorovja Taebaek v provinci Gangwon na vzhodu Južne Koreje. Notranjost nacionalnega parka krasijo številni templji z budističnimi kipi, na poti do vrha Ulsanbawi-ja pa sem se sprehodil skozi kar nekaj budističnih samostanov in ob poslušanju njihove mantre nabiral energijo za vzpon proti vrhu. Sam nacionalni park je velika turistična atrakcija v jesenskem času, zlasti zaradi barvitosti dreves, svoj čar pa ima tudi v zimskem času. Pot do vzpona vrha Ulsanbawi ni bila preveč zahtevna, je pa zato sam vzpon ob močnem sneženju in zasneženih ter zdrsljivih klinih in stopnicah, bil toliko bolj zahteven in na določene trenutke tudi zastrašujoč. Po dveh urah napornega vzpona, sem v slabi vidljivosti zaradi močnega sneženja v daljavi zagledal majhno korejsko zastavo, ki je označevala vrh Ulsanbawi-ja. Prevzel me je občutek zadovoljstva, veselja in sreče, še en moj cilj je bil dosežen in želja uresničena, trenutek z korejsko zastavo v roki na vrhu Ulsanbawi-ja pa bo v meni ostal za vedno.

Sokcho

Po smrti severnokorejskega voditelja Kim Jong Il-a, ko je v Severni Koreji zavladala prava histerija in so smrt voditelja obžalovale tudi vse ptice v državi (o tem so namreč redno poročale vse mednarodne televizije), je bila moja prvotna želja obiskati Severno Korejo še toliko večja, zlasti zaradi njene izoliranosti in pristnosti, saj država letno omogoča vstop v Severno Korejo samo tisočim turistom. Zaradi težav z vizo sem se na koncu moral zadovoljiti z obiskom Južne Koreje in območja DMZ (demilitarized zone), kjer poteka znamenita meja med Severno in Južno Korejo. Po dokaj nemirnem letu sem v zvečernih urah pristal v Incheonu v bližini Seoula, ki velja za eno najboljših letališč na svetu, v stalni tekmi z letališčem v Hongkongu in Singapurju. Zvečerne temperature so bile dokaj nizke (okrog 3-5 stopinj), zato sem se z prvim avtobusom odpeljal proti Seoulu, kjer sem na eni izmed avtobusnih postaj ujel zadnji avtobus za Sokcho, ki leži na skrajnem severovzhodnem delu Južne Koreje, v bližini nacionalnega parka Seoraksan, ki je znan po svojem skalnatem gorovju. Nočna vožnja čez skoraj celotno Južno Korejo je bila dokaj naporna, zato pa je bilo toliko bolj idilično zasneženo jutro v Sokcho-ju, ki leži tik ob morju. Prvi dan sem izkoristil za počitek, prve vtise korejske kulture, odličen korejski BBQ, sprehod po zasneženi plaži in za načrtovanje poti na vrh Mount Unsalbawi-ja.