DMZ

Ogled ene izmed najbolj zastraženih mej med sosednjima državama, je bila moja želja, še predno sem pripotoval v Južno Korejo. Potem, ko sem uredil vse formalnosti v zvezi s potnim listom pri lokalni korejski agenciji za obisk DMZ (demitalizirane cone), je zgodaj zjutraj pred mojih motelom že čakal star vojaški džip, s katerim smo se odpeljali proti severu države na mejo s Severno Korejo. Zapustili smo južnokorejsko nadzorno točko ter skozi labirint črnih in rumenih betonskih zaprek vstopili v to zaprto območje, polno vojakov v kamuflažnih uniformah. Zapeljali smo v območje civilnega nadzora, pet kilometrov širok pas ozemlja, ki leži tik pod severno mejo Južne Koreje. Že dobrega pol stoletja skoraj nihče več ne živi v tem pasu, čeprav smejo kmetje tu gojiti riž in ženšen. Po nadaljnjih petih kilometrih vožnje po makadamski cesti, obdani z bodečo žico, na kateri ždijo divje grlice in rdeči trikotniki opozarjajo na še več minskih polj, prispemo do znaka, ki v korejščini in angleščini opozarja, da vstopamo v demilitarizirano cono. Kar 250 km dolga in kake 4 km široka demilitarizirana cona, kot jo imenujejo tudi Korejci, je od 6. septembra 1953 tako rekoč brez ljudi. Zadnja izmenjava ujetnikov je prekinila korejsko vojno – ki pa se, tako kot spor, ki je razdružil Ciper, dejansko še ni končala. Razdelitev Korejskega polotoka se je začela, ko je proti koncu druge svetovne vojne, tistega dne, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski. V enem letu je bilo te vojne konec. Sporazum med Američani in Sovjeti o razdelitvi vodenja Koreje, ki jo je Japonska okupirala od leta 1910, je postala najbolj vroča stična točka hladne vojne. Ob podpori kitajskih in sovjetskih komunističnih mentorjev je Severna Koreja leta 1950 vdrla v Južno, vendar so jo sile Združenih narodov potisnile nazaj. Leta 1953 sklenjeno premirje je končalo vojaški zastoj vzdolž prvotne razdelitvene črte ob 38. vzporedniku. Pas na obeh straneh je postal nikogaršnja zemlja oziroma demilitarizirana cona. Velik del demilitarizirane cone poteka skozi gore, kjer sledi strugam rek in potokov, razmejitvena črta pa seka doline, v katerih so ljudje že 5000 let pred sovražnostmi gojili riž. Njihove opuščene terase so zdaj gosto posejane z minami. Od premirja leta 1953 je tja razen občasnih vojaških patrulj in obupanih, bežečih Severnih Korejcev komajda stopila človeška noga. Kjerkoli teren ponuja razglede, ki se jim ni mogoče upreti, obe strani izkoristita priložnost, da se približata in se sumničavo ogledujeta. Čeprav že od leta 1953 nobena stran ni streljala, iz velikih zvočnikov na položajih Južne Koreje čez razmejitveno črto pogosto odmevajo žaljivke, vojaške koračnice in celo vreščeča uvertura Viljema Tella. V njihovi odsotnosti se je dežela DMZ med sovražnima državama dvojčicama napolnila z bitji, ki niso imela kam drugam. Eden najnevarnejših krajev na svetu je postal tako eno najpomembnejših zatočišč divjadi, ki bi drugače morda izginile. Azijski črni medvedi, evrazijski risi, moškatno govedo, kitajski vodni jeleni, pisane kune, ogrožene gorske koze (gorali) in skoraj izginuli amurski leopardi se tukaj oklepajo svojega bržkone začasnega življenjskega prostora, med tem, ko sta obe državi glede na to, da mirovne pogodbe še nista podpisali, še danes v vojni.