Po devetih urah leta iz Dubaja v večernih urah končno pristanem v živahnem, elegantnem, dobro organiziranem, starodoben in obenem futurističnem Tokiju, kjer živi in dela 13 milijonov ljudi, na precej širšem območju pa okoli 35 milijonov ljudi. Venomer spreminjajoče se mesto ponuja neverjetna doživetja in en sam obisk ni dovolj, da ga zares doživiš, zato sem se že tretjič odpravil v Japonsko prestolnico. Po tem, ko mi je na glavni železniški postaji v Tokiju uspelo najti metro, se v pozni večerni uri končno nastanem v hotelu s kapsulami, ki so bile sprva namenjene le moškim, večinoma poslovnim popotnikom, ki so namesto klopce na železniški postaji iskali kakšno prijetnejšo alternativo oziroma poslovnežem, kateri so zaradi japonskega delavnika, ki neredko sega do poznih večernih ur, raje prespali kar v centru Tokija, kot doma. Zaradi popolne kombinacije utrujenosti, adrenalina in blaženosti neverjetno hitro zaspim in naslednje jutro niti ne slišim alarma. Zbudi me pogovor japoncev, ki so se že pripravljali na odhod na delo, zato se hitro zbudim in skupaj z njimi odpravim v Tokio metropolitan building - stavbo, ki je sedež metropolitanske vlade od leta 1991. Ko je bila zgrajena, je bila najvišja stavba na Japonskem – visoka je namreč kar 243 metrov. Ker sem imel srečo z vremenom sem si lahko v 45. nadstropju (na višini 202 metrov) stavbe št. 1 ogledal prelep razgled nad Tokijem in tudi goro Fudži. Eden najbolj znanih prizorov tokijskega mestnega vrveža je seveda slavni prehod za pešce poleg postaje Šibuja. Naenkrat se prižgejo vse rdeče luči, ustavijo se vsi avtomobili, pešci pa se zgrnejo na prehod z vseh petih smeri – v japonskem stilu, nadvse točno in učinkovito. V Harajukuju sem se srečal s tokijsko pop kulturo, unikatnimi spominki, trgovinami posvečenimi posameznim junakom, trgovinami s poceni modnimi dodatki in oblačili. Posebej živahna je ulica Takeshita dori, kjer Japonci izražajo svojo subkulturo. Ogledal sem si tudi tempelj Asakusa, ki se nahaja v enem izmed redkih okrožij, kjer je še vedno ohranjena atmosfera zgodovine Tokia. Vhod v tempelj je najboljši skozi impresivna vhodna vrata, še posebej 1000 let stara Kaminarimon vrata, ki vodijo naravnost v Sensōji – Tokiov največji in najstarejši budistični tempelj. Temu nasprotno je predel Akihabara, največje mesto elektronike in zabave na svetu. Sliko predela ustvarjajo stoplnice, prekrite z oglasnimi panoji, prikazovalniki nenormalnih dimenzij, veletrgovine, trgovine in trgovinice. Akihabara je en sam oglasni pano, ena sama velika trgovina. Tokijo je tako zgodba zase, saj mesto s svojimi ogromnimi stolpnicami, bleščečimi napisi, nenavadnimi trgovskimi centri, futurističnimi avtomobili, tehnološkimi presežki, drvečimi mimoidočimi in predvsem s svojo zasvajujočo dinamiko iz tebe izvleče tisto skrito željo po biti.… uspešen.
