Bluefields

Namesto pet urne voznje z staro barko po razburkanem morju, sem se v Bluefields vrnil v dobrih 20-tih minutah, tokrat z veliko lepsim poletom. Bluefields je zraven Puerto Cabeza-sa eno najvecjih mest na karibski strani Nikaragve, znano po svojem velikem pristaniscu in po tem, da je edina mozna pot do njega nora voznja z ''speed boat-om'' po reki Rio Escondido. Jaz sem prav uzival v tej voznji ter ob kricanju drugih potnikov. Bluefields me zelo spominja na Caye Caulker iz Belizeja ter na Utilo iz Hondurasa, kjer lahko srecas veliko priseljencev bliznje Jamajke in drugih karibskih otokov, ki ti z zanimivim angleskim naglasom za drobiz poskusajo uresniciti vsako zeljo. Neznani prijatelj mi je za slab ameriski dolar pomagal priti do karte za ''speed boat''. Ceprav je bila prodajalna ze zaprta, je vztrajal tako dolgo, da je prodajalka sicer nekoliko jezna izdala se eno karto s katero sem dobil ustrezno povezavo do Rame, od koder je zopet cestna povezava do Manague. Sama Managua, oziroma mesto spomenikov kot jo imenujejo ostali popotniki, me ni prepricala, da bi ostal v njej vec kot en dan. Ima prestizni predel Barrio Martha Quezada in Areo Monumental, to pa je tudi vse kar ti Managua lahko ponudi. S prvim lokalnim avtobusom bom odpotoval v Granado, saj bi rad Bozic prezivel tam.