Med vožnjo po serpentinasti cesti se prepustim panoramskim razgledom čudovite pokrajine na poti proti Lhasi, ki jo na eni strani obkroža himalajsko gorovje, na drugi strani pa transhimalajsko pogorje. Razgled iz zaprašenega terenca je pravi balzam za oči. Pred samim vstopom v območje Lhase nas ponovno, kot že velikokrat na tej poti ustavi policijsko-vojaška kontrola, ki preveri prav vsakega, tudi tibetance, ki želijo vstopiti v Lhaso. Nadzor nad mestom je zelo kontroliran, zato vojaku v kitajski uniformi namenim prijazen pozdrav. Nekoliko z zanimanjem si ogleduje vse moje vstopne in izstopne žige tujih držav, nato pa mi brez besed vrne potni list in dovoli vstop v Lhaso, ki leži na nadmorski višini 3.490 metrov in je eno najvišje ležečih mest na svetu ter pomembno kulturno in versko središče. Prva misel ob prečkanju policijsko-vojaške točke je bila namenjena pogledu, na katerega čakam že sedem let. Potala - visoko nebeško kraljestvo, danes te bom končno videl v živo. V bližini glavne tržnice se namestim v majhnem, skoraj da praznem hotelu, primernem za počitek po prevoženih 1000 kilometrih dolge poti iz Kathmanduja. Srečen in utrujen takoj zaspim, kar oblečen, saj je bila soba mrzla in slabo ogrevana. Naslednje jutro se mi čez obraz razleze nasmešek, ko se zavem, kje sem. Prvo jutro v Lhasi, kraju skrajne čistosti in duhovnosti, namenim eni največjih arhitekturnih čudes tako na Tibetu, kot tudi na svetu - Potali, nekdanjemu političnemu in duhovnemu središču dalajlam. Peš se sprehodim preko trga Barkhor v starem delu mesta do velikega trga pred najvišje ležečo starodavno palačo na svetu. Palača Potala spada pod Unescovo zaščito in njen najvišji del se dviga kar 300 metrov nad mestom. Zajamem jo s pogledom in jo skeniram po koščkih, saj si jo želim za vedno vtisniti v spomin preden vstopim vanjo. Že vstop za obzidje je veličasten, če odmislim strogi vojaški režim, ki vlada za obiskovalce. Za ogled se je namreč potrebno predhodno najaviti in predložiti potne liste, vstop v palačo pa je določen ob točno določen uri. Notranjost palače je veličastna in glede na to, da notranjosti palače ni dovoljeno fotografirati, sem si jo z zanimanjem ogledal. V Lhasi stoji tudi duhovni center Tibeta - tempelj Jokhang, ki je daleč najbolj čaščeno svetišče, zgrajeno na mestu svetega jezera, ki naj bi po legendi predstavljalo srce ogromne ležeče demonke. V bližini Lhase delujeta še dva pomembna samostana na Tibetu - Drepung in Sera. Slednji je daleč najbolj zanimiv, saj dnevno privablja množice radovednežev, da bi si pobliže ogledali tradicionalne popoldanske debate menihov. V Barkhorju - območju starega dela mesta z ozkimi ulicami in javnim
trgom, ki se nahajajo okoli templja Jokhang in je najbolj priljubljena romarska pot Tibetancov,
danes pa tudi turistična pot sem se z umirjenimi koraki priključil reki romarjev, ki so opravljali "koro" - meditativno kroženje v smeri urinega kazalca okoli svetega kraja Jokhang templa. Ena "kora" je dolga približno en kilometer in
obkroži celoten tempeljski kompleks Jokhang templa. Tam so štirje veliki kamniti
gorilniki kadila (sangkangs) na štirih glavnih smereh, iz katerih se je
včasih neprestano kadilo, kar naj bi ugajalo bogovom, ki ščitijo
Jokhang. Resnično sem padel v drugo dimenzijo, a ne zaradi nadmorske višine. Občutki, ko sem se priključil Tibetancem v njihovi "kori" so resnično neopisljivi. To je en najsvetejših krajev na Tibetu in sveti kraj znotraj svetega mesta Lhase. Vsak Tibetanec si ga želi obiskati vsaj enkrat v življenju in srečem sem, da mi ga je uspelo obiskati tudi meni.
Med vožnjo po serpentinasti cesti se prepustim panoramskim razgledom čudovite pokrajine na poti proti Lhasi, ki jo na eni strani obkroža himalajsko gorovje, na drugi strani pa transhimalajsko pogorje. Razgled iz zaprašenega terenca je pravi balzam za oči. Pred samim vstopom v območje Lhase nas ponovno, kot že velikokrat na tej poti ustavi policijsko-vojaška kontrola, ki preveri prav vsakega, tudi tibetance, ki želijo vstopiti v Lhaso. Nadzor nad mestom je zelo kontroliran, zato vojaku v kitajski uniformi namenim prijazen pozdrav. Nekoliko z zanimanjem si ogleduje vse moje vstopne in izstopne žige tujih držav, nato pa mi brez besed vrne potni list in dovoli vstop v Lhaso, ki leži na nadmorski višini 3.490 metrov in je eno najvišje ležečih mest na svetu ter pomembno kulturno in versko središče. Prva misel ob prečkanju policijsko-vojaške točke je bila namenjena pogledu, na katerega čakam že sedem let. Potala - visoko nebeško kraljestvo, danes te bom končno videl v živo. V bližini glavne tržnice se namestim v majhnem, skoraj da praznem hotelu, primernem za počitek po prevoženih 1000 kilometrih dolge poti iz Kathmanduja. Srečen in utrujen takoj zaspim, kar oblečen, saj je bila soba mrzla in slabo ogrevana. Naslednje jutro se mi čez obraz razleze nasmešek, ko se zavem, kje sem. Prvo jutro v Lhasi, kraju skrajne čistosti in duhovnosti, namenim eni največjih arhitekturnih čudes tako na Tibetu, kot tudi na svetu - Potali, nekdanjemu političnemu in duhovnemu središču dalajlam. Peš se sprehodim preko trga Barkhor v starem delu mesta do velikega trga pred najvišje ležečo starodavno palačo na svetu. Palača Potala spada pod Unescovo zaščito in njen najvišji del se dviga kar 300 metrov nad mestom. Zajamem jo s pogledom in jo skeniram po koščkih, saj si jo želim za vedno vtisniti v spomin preden vstopim vanjo. Že vstop za obzidje je veličasten, če odmislim strogi vojaški režim, ki vlada za obiskovalce. Za ogled se je namreč potrebno predhodno najaviti in predložiti potne liste, vstop v palačo pa je določen ob točno določen uri. Notranjost palače je veličastna in glede na to, da notranjosti palače ni dovoljeno fotografirati, sem si jo z zanimanjem ogledal. V Lhasi stoji tudi duhovni center Tibeta - tempelj Jokhang, ki je daleč najbolj čaščeno svetišče, zgrajeno na mestu svetega jezera, ki naj bi po legendi predstavljalo srce ogromne ležeče demonke. V bližini Lhase delujeta še dva pomembna samostana na Tibetu - Drepung in Sera. Slednji je daleč najbolj zanimiv, saj dnevno privablja množice radovednežev, da bi si pobliže ogledali tradicionalne popoldanske debate menihov. V Barkhorju - območju starega dela mesta z ozkimi ulicami in javnim
trgom, ki se nahajajo okoli templja Jokhang in je najbolj priljubljena romarska pot Tibetancov,
danes pa tudi turistična pot sem se z umirjenimi koraki priključil reki romarjev, ki so opravljali "koro" - meditativno kroženje v smeri urinega kazalca okoli svetega kraja Jokhang templa. Ena "kora" je dolga približno en kilometer in
obkroži celoten tempeljski kompleks Jokhang templa. Tam so štirje veliki kamniti
gorilniki kadila (sangkangs) na štirih glavnih smereh, iz katerih se je
včasih neprestano kadilo, kar naj bi ugajalo bogovom, ki ščitijo
Jokhang. Resnično sem padel v drugo dimenzijo, a ne zaradi nadmorske višine. Občutki, ko sem se priključil Tibetancem v njihovi "kori" so resnično neopisljivi. To je en najsvetejših krajev na Tibetu in sveti kraj znotraj svetega mesta Lhase. Vsak Tibetanec si ga želi obiskati vsaj enkrat v življenju in srečem sem, da mi ga je uspelo obiskati tudi meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar