Sedim na glavni železniški postaji v Lhasi in v roki držim karto za vlak št. Z22. Potovanje z vlakom po najvišje ležeči železniški progi na svetu od Lhase do Pekinga po čudoviti tibetanski planoti je zagotovo skrita želja vsakega pravega popotnika. S pogledi iščem morebitnega sopotnika v veliki čakalnici v tipični kitajski arhitekturi, pri čemer opazim zgolj dva popotnika, ki nista kazala prevelikega zanimanja zame in številne tibetanske obraze s katerimi sem si izmenjaval prijazne poglede. Z navdušenostjo sem se vkrcal na vlak s številnimi vagoni, kjer sem si v majhnem kupeju delil posteljo s preostalimi Tibetanci in Kitajci. Čeprav se nismo razumeli, smo se eden drugemu prijazno nasmihali in s tem ustvarili prijetno vzdušje v našem kupeju. Ko se je vlak ob 16:30 uri premaknil in je na vlaku zaigrala prijetna kitajska glasba me je preplavil občutek neskončne hvaležnosti, da imam privilegij, da lahko potujem po najvišje ležeči železniški progi na svetu od Lhase do Pekinga po čudoviti tibetanski planoti, kar je bila moja večna želja. Železnica Qinghai – Tibet poteka najprej proti severu do Gulmuda, nato pa proti vzhodu do Xininga. Odsek proge od Lhase do Golmuda poteka po Tibetanski visoki planoti. Ta odsek se ponaša z zapisi, kot najvišja železnica na svetu zaradi prečkanja prelaza Tanggula na višini 5.072 metrov in prečkanja najvišjega železniškega predora na svetu Fenghuoshan na višini 4.905 metrov. Vlak vozi mimo slanega jezera Chaerhan, preko prelaza Kunlun in prečka reko Tuotuo, travnato pokrajino Changtang in severno tibetansko planoto, mimo slanega jezera Nam in vročih vrelcev Yambajan, skozi dramatično gorsko pokrajino. Potovanje ves čas spremljajo prazne slikovite vasi ob progi in črede ovac in jakov, kar mi je nenehno ustvarjalo vtis, da potujem po enem izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Več kot 80 % železniške proge namreč poteka na nadmorski višini nad 3.962 metrov, polovica proge pa je zgrajena na permafrostu, kar je predstavljajo prvovrsten tehnični problem, ki so ga Kitajci ob gradnji proge rešili brez večjih težav. Na vlaku sem preživel dve noči, vožnjo po prečudoviti pokrajini tibetanske planote mimo zasneženih vrhov Himalaje pa je zaradi njene lepote težko opisati. Je kraj za sanjanje, če si le dovolite. Železniška proga, ki je dolga 4064 kilometrov je zagotovo pravi tehnološki čudež. Vožnja iz Lhase do Pekinga traja 40 ur, kar 960 kilometrov železnice pa je speljanih preko 4.000 metrov nadmorske višine, kjer je zrak precej redkejši in primanjkuje kisika, zato so v kupejih na voljo tudi kisikove maske, stene vagonov so obložene s posebnim materialom, odpornim proti nizkim temperaturam, tirnice pa so izdelane tako, da preprečujejo zmrzovanje in drsenje. Ob prihodu v Peking ugotovim, da je bilo potovanje po čudoviti tibetanski planoti zame neustavljivo privlačno, saj bi to spreminjajočo se pokrajino od Lhase do Pekinga lahko opazoval v neskončnost, brez da bi se je naveličal, saj za Tibet pravijo, da je toliko daleč, kolikor si dovolite iti in je izven časa in prostora ter tudi krut in surov, vse kar sem tudi doživel na moji več kot 5.000 kilometrov dolgi poti od Kathmanduja preko Lhase do Pekinga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar