Po prečkanju nepalsko - tibetanske meje smo po devetih urah vožnje po makadamski cesti v večernih urah končno prispeli v mesto Kerung, ki leži na nadmorski višini 2.700 metrov. Utrujen od vožnje sem si najbolj želel dobre večerje in topel tuš, nato pa počitek. Noč v Kerungu je bila hladna in tiha, nočno vzdušje pa so kalili številni potepuški psi, ki so lajali še v pozno noč. Naslednje jutro v Kerungu sem se zbudil že zgodaj zjutraj, še pred budilko. Bil sem vznemirjen kakšno bo moje prvo tibetansko mesto na poti proti Lhasi. Še nekoliko utrujen odprem zaveso zraven postelje in pred sabo zagledam visoke zasnežene gore, ki so z ostrimi robovi visoko segale v modro nebo. Pogled na zasnežene gore je bil osupljiv in je v meni porajal že prve občutke mističnosti čudovitega Tibeta. Po zajtrku smo se odpravili na pot proti 270 km oddaljenemu mestu Tingri, ki leži na višini 4.300 metrov in leži v južnem delu Tibeta z vsega skupaj približno 500 prebivalci in je odlično izhodišče za vzpone na bližnji Mount Everest ali Cho Oyu. Vožnja je potekala po idilični tibetanski planoti, ki na jugu meji na Himalajsko gorovje in obsega njegov večji del ter se razprostira na povprečni nadmorski višini 4.500 metrov in jo pogosto imenujejo "streha sveta". Razteza se približno 1000 km od severa do juga in 2500 km od vzhoda do zahoda, vseh 14 vrhov višjih od 8000 metrov na svetu pa leži v tej pokrajini. Med vožnjo po zasneženi pokrajini smo prečkali tudi 5.050 metrov visoki prelaz - Lalunga pass, od koder je bil viden lep razgled na Mount Cho Oyu (8.201 metrov), Mount Xishapagma (8.012 metrov) in Mount Everest (8.848 metrov). Spremljala nas je osamljena lunina pokrajina, s snegom pokriti najvišji vrhovi sveta, visoki prelazi in serpentinaste ceste na eni strani, ki so kot jara kača izginjale za visokimi gorami. Pokrajina je bila posuta z budističnimi spomeniki, plapojočimi molilnimi zastavicami, odročnimi vasmi in starodavnimi kraji, ki so mi dali vedeti, da sem vstopil v enega izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Skoraj 2-krat dnevno nas je namreč ustavila vojaška kontrola kitajske vojske, ki skrbno nadzira celotno območje Tibeta. Preverili so vsakega posebej, zlasti kitajsko vizo in dovoljenje za Tibet. Po celodnevni vožnji in vzpenjanju čez visoke prelaze smo v poznih popoldanskih urah končno prispeli v Tingri, majhno tibetansko mesto na višini 4.348 metrov, ki leži v prefekturi Shigatse.
Tingri je bil nekoč pomembno trgovsko mesto, kjer so šerpe iz Nepala zamenjali riž, žito in železo za tibetansko volno, živino in sol. Mesto je bilo mirno in tiho, saj je skozi mesto vodila samo ena cesta, ki je potekala preko tibetanske planote. Tu in tam je občasno pripeljal mimo kakšen do vrha naložen tovornjak kitajske robe ali kakšen tibetanec na motorju s kavbojskim klobukom in z zaprašenim obrazom, ki je s hupanjem opozarjal nase in za hip prebudil tišino, ki je vladala mestu. Nastanili smo se v majhnem guesthouse-u, ki je bil edina izbira, brez tople vode in brez grelca, vendar dovolj za uživanje v počitku in za pitje tople tsampe v odročnem območju Tibeta. Kako malo sem potreboval za občutek sreče in neskončnega veselja, da sem tukaj v Tibetu.
Po prečkanju nepalsko - tibetanske meje smo po devetih urah vožnje po makadamski cesti v večernih urah končno prispeli v mesto Kerung, ki leži na nadmorski višini 2.700 metrov. Utrujen od vožnje sem si najbolj želel dobre večerje in topel tuš, nato pa počitek. Noč v Kerungu je bila hladna in tiha, nočno vzdušje pa so kalili številni potepuški psi, ki so lajali še v pozno noč. Naslednje jutro v Kerungu sem se zbudil že zgodaj zjutraj, še pred budilko. Bil sem vznemirjen kakšno bo moje prvo tibetansko mesto na poti proti Lhasi. Še nekoliko utrujen odprem zaveso zraven postelje in pred sabo zagledam visoke zasnežene gore, ki so z ostrimi robovi visoko segale v modro nebo. Pogled na zasnežene gore je bil osupljiv in je v meni porajal že prve občutke mističnosti čudovitega Tibeta. Po zajtrku smo se odpravili na pot proti 270 km oddaljenemu mestu Tingri, ki leži na višini 4.300 metrov in leži v južnem delu Tibeta z vsega skupaj približno 500 prebivalci in je odlično izhodišče za vzpone na bližnji Mount Everest ali Cho Oyu. Vožnja je potekala po idilični tibetanski planoti, ki na jugu meji na Himalajsko gorovje in obsega njegov večji del ter se razprostira na povprečni nadmorski višini 4.500 metrov in jo pogosto imenujejo "streha sveta". Razteza se približno 1000 km od severa do juga in 2500 km od vzhoda do zahoda, vseh 14 vrhov višjih od 8000 metrov na svetu pa leži v tej pokrajini. Med vožnjo po zasneženi pokrajini smo prečkali tudi 5.050 metrov visoki prelaz - Lalunga pass, od koder je bil viden lep razgled na Mount Cho Oyu (8.201 metrov), Mount Xishapagma (8.012 metrov) in Mount Everest (8.848 metrov). Spremljala nas je osamljena lunina pokrajina, s snegom pokriti najvišji vrhovi sveta, visoki prelazi in serpentinaste ceste na eni strani, ki so kot jara kača izginjale za visokimi gorami. Pokrajina je bila posuta z budističnimi spomeniki, plapojočimi molilnimi zastavicami, odročnimi vasmi in starodavnimi kraji, ki so mi dali vedeti, da sem vstopil v enega izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Skoraj 2-krat dnevno nas je namreč ustavila vojaška kontrola kitajske vojske, ki skrbno nadzira celotno območje Tibeta. Preverili so vsakega posebej, zlasti kitajsko vizo in dovoljenje za Tibet. Po celodnevni vožnji in vzpenjanju čez visoke prelaze smo v poznih popoldanskih urah končno prispeli v Tingri, majhno tibetansko mesto na višini 4.348 metrov, ki leži v prefekturi Shigatse. Tingri je bil nekoč pomembno trgovsko mesto, kjer so šerpe iz Nepala zamenjali riž, žito in železo za tibetansko volno, živino in sol. Mesto je bilo mirno in tiho, saj je skozi mesto vodila samo ena cesta, ki je potekala preko tibetanske planote. Tu in tam je občasno pripeljal mimo kakšen do vrha naložen tovornjak kitajske robe ali kakšen tibetanec na motorju s kavbojskim klobukom in z zaprašenim obrazom, ki je s hupanjem opozarjal nase in za hip prebudil tišino, ki je vladala mestu. Nastanili smo se v majhnem guesthouse-u, ki je bil edina izbira, brez tople vode in brez grelca, vendar dovolj za uživanje v počitku in za pitje tople tsampe v odročnem območju Tibeta. Kako malo sem potreboval za občutek sreče in neskončnega veselja, da sem tukaj v Tibetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar