Naspan in brez glavobola sem se zbudil že zgodaj zjutraj v mrzli hotelski sobi, zavedujoč se, da je danes najtežje pričakovano jutro na Tibetu, saj bom v večernih urah že v Lhasi - prestolnici Tibeta. Po zajtrku smo zapustili mesto Gyantse in se odpravili proti Lhasi. Ganjenost se je mešala z navdušenostjo, ko smo se vozili proti glavnemu mestu Tibeta. Srečen sem opazoval pokrajino med vožnjo, ki je postajala vse bolj pusta, a za mene še zmeraj neustavljivo privlačna. Pobočja hribov so se prelivala v vseh mogočih odtenkih sive, rjave in oker barve. Pogled mi je neprestano uhajal še nekoliko višje med zasnežene vrhove Himalaje, kjer kraljuje modro nebo z najbolj belimi oblaki, ki sem jih kdajkoli videl. Hitri višinski vetrovi iz njih ustvarjajo vedno nove oblike in njih sence rišejo pokrajino skrivnostno lepo. To spreminjajoče se pokrajino lahko opazujem v neskončnost brez, da bi se je naveličal. Po prečkanju prelazov smo se končno pričeli spuščati proti dolini, ki jo je v ozadju krasilo eno izmed štirih najpomembnejših tibetanskih jezer - Yamdrok Tso jezero, obdano z bogatimi pašniki in gorami, ki jih prekriva snežna odeja. Bele pike na pašnikih so se ob našem približevanju spreminjale v ovce. Ustavili smo se ob jezeru. Sonce je pripekalo in pogled na veličastno jezero me je bolj spominjal na morje, kot na jezero na višini 4.400 metrov. Tako kot gore imajo namreč Tibetanci tudi jezera za sveta, ker naj bi imela posebno duhovno moč. Yamdrok Tso jezero je eno izmed štirih velikih svetih jezer, med katere sodijo tudi Lhamo La-tso, Namtso in Manasovar jezero. So prizorišče svetih lamaističnih obredov, kamor generacije budističnih romarjev obredno potuje, tam molijo, meditirajo ali le iščejo modrost. Yamdrok Tso jezero je največje v južnem delu Tibeta in Tibetanci pravijo, da ko bo voda v tem jezeru presahnila, Tibet ne bo več primeren za bivanje. Pot smo nadaljevali proti še zadnjemu prelazu Simu La na višini 4.280 metrov, tako, da sem si Yamdrok Tso jezero ogledal še s ptičje perspektive, na razgledni ploščadi prelaza pa so nas pričakali domačini z ogromnimi tibetanskimi mastifi, od koder je bila že tudi vidna zelena ravnica, ki me je spremljala vse do Lhase.
Naspan in brez glavobola sem se zbudil že zgodaj zjutraj v mrzli hotelski sobi, zavedujoč se, da je danes najtežje pričakovano jutro na Tibetu, saj bom v večernih urah že v Lhasi - prestolnici Tibeta. Po zajtrku smo zapustili mesto Gyantse in se odpravili proti Lhasi. Ganjenost se je mešala z navdušenostjo, ko smo se vozili proti glavnemu mestu Tibeta. Srečen sem opazoval pokrajino med vožnjo, ki je postajala vse bolj pusta, a za mene še zmeraj neustavljivo privlačna. Pobočja hribov so se prelivala v vseh mogočih odtenkih sive, rjave in oker barve. Pogled mi je neprestano uhajal še nekoliko višje med zasnežene vrhove Himalaje, kjer kraljuje modro nebo z najbolj belimi oblaki, ki sem jih kdajkoli videl. Hitri višinski vetrovi iz njih ustvarjajo vedno nove oblike in njih sence rišejo pokrajino skrivnostno lepo. To spreminjajoče se pokrajino lahko opazujem v neskončnost brez, da bi se je naveličal. Po prečkanju prelazov smo se končno pričeli spuščati proti dolini, ki jo je v ozadju krasilo eno izmed štirih najpomembnejših tibetanskih jezer - Yamdrok Tso jezero, obdano z bogatimi pašniki in gorami, ki jih prekriva snežna odeja. Bele pike na pašnikih so se ob našem približevanju spreminjale v ovce. Ustavili smo se ob jezeru. Sonce je pripekalo in pogled na veličastno jezero me je bolj spominjal na morje, kot na jezero na višini 4.400 metrov. Tako kot gore imajo namreč Tibetanci tudi jezera za sveta, ker naj bi imela posebno duhovno moč. Yamdrok Tso jezero je eno izmed štirih velikih svetih jezer, med katere sodijo tudi Lhamo La-tso, Namtso in Manasovar jezero. So prizorišče svetih lamaističnih obredov, kamor generacije budističnih romarjev obredno potuje, tam molijo, meditirajo ali le iščejo modrost. Yamdrok Tso jezero je največje v južnem delu Tibeta in Tibetanci pravijo, da ko bo voda v tem jezeru presahnila, Tibet ne bo več primeren za bivanje. Pot smo nadaljevali proti še zadnjemu prelazu Simu La na višini 4.280 metrov, tako, da sem si Yamdrok Tso jezero ogledal še s ptičje perspektive, na razgledni ploščadi prelaza pa so nas pričakali domačini z ogromnimi tibetanskimi mastifi, od koder je bila že tudi vidna zelena ravnica, ki me je spremljala vse do Lhase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar