Sedim na vlaku proti Dunaju in v roku držim že nekoliko uničene izpiske planirane poti po Tibetu z mislimi :
Tokrat mi bo verjetno uspelo. Potem, ko so mi leta 2008 vstop v Tibet preprečile Olimpijske igre v Pekingu in sem zaradi protestov v Tibetu obtičal v Kathmanduju in ko mi je leta 2017 le nekaj dni pred odhodom v Tibet načrtovano pot preprečil rušilni potres v Kathmanduju, verjamem, da v tretje gre rado, še posebej, ker bom na poti v Kathmandu na letalu praznoval svoj 37-i rojstni dan in sam sebi ne bi mogel kupiti lepšega darila, kot tritedensko potovanje v Tibet. Na nočnem letu proti Dubaju sem praznoval svoj rojstni dan in po daljšem postanku v Dubaju sem preostanek rojstnega dneva preživel na letalu na poletu proti Kathmanduju, kjer mi je družbo delal Indra - prijetni možakar iz Združenih držav Amerike, ki se je vračal v svoj rodni Kathmandu na obisk k svojim staršem. V večernih urah pristanem v Kathmanduju in preostalo mi je samo še nekaj uric, da sem preživel svoj rojstni dan na ulicah Kathmanduja, kjer sem obujal spomine izpred 11-ih let, ko sem bil prvič v Kathmanduju. Naslednje jutro me je že zgodaj zjutraj prebudil vrvež motorjev, maršrutk in avtobusov, ki so vozili mimo hotela in takoj sem se zavedal, da še moram urediti veliko stvari za potovanje v Lasho. Na strehi hotela sem si privoščil okusen zajtrk s pogledom na Thamel - backpackersko središče Kathmanduja in pri tem prebiral novice lokalnega časopisa - Himalayan news, ki so bile polne novic trenutnih alpinističnih vzponov. Ko sem dojel, da sem v prestolnici alpinizma me je zajel občutek sreče in takoj sem se odpravil na kitajski konzulat urejat kitajske vize in iskat prevoz do Lhase. V dneh čakanja na odobritev kitajske vize sem poskušal obiskati starega prijatelja Kirana Shrestho, katerega mi ni uspelo priklicati, zato sem ga poskušal poiskati po spominu na njegovem domu, a mi ni uspelo. V Kathmanduju sem si tako ponovno ogledal stupo Swayambhunath - starodavno versko arhitektura na vrhu hriba v Katmandujski dolini, tempelj Pašupatinat - slavni hindujski tempeljski kompleks ob bregovih reke Bagmati, približno 5 kilometrov severovzhodno od Katmanduja v vzhodnem delu Katmandujske doline in stupo Boudhanath, ki se nahaja približno 11 km iz središča in severovzhodnega obrobja Katmanduja, stupina masivna mandala pa je ena največjih sferičnih stup v Nepalu, ki dominira obzorjem in je ena največjih stup na svetu. Po treh dneh raziskovanja Kathmanduja in po več kot treh letih čakanja je končno prišel dan odhoda proti Lhasi. V zgodnjih jutranjih urah, še v temi, me je pred hotelom pobral taksist na motorju, ki me je odpeljal na manjše postajališče, kjer sta že čakala dva popotnika, ki sta bila prav tako namenjena v Lhaso. Po končanih pripravah in pakiranju smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na pot proti nepalsko - tibetanski meji v mesto Kerung, ki nas je vodila po slikoviti hriboviti nepalski pokrajini polni riževih teras.
Sedim na vlaku proti Dunaju in v roku držim že nekoliko uničene izpiske planirane poti po Tibetu z mislimi : Tokrat mi bo verjetno uspelo. Potem, ko so mi leta 2008 vstop v Tibet preprečile Olimpijske igre v Pekingu in sem zaradi protestov v Tibetu obtičal v Kathmanduju in ko mi je leta 2017 le nekaj dni pred odhodom v Tibet načrtovano pot preprečil rušilni potres v Kathmanduju, verjamem, da v tretje gre rado, še posebej, ker bom na poti v Kathmandu na letalu praznoval svoj 37-i rojstni dan in sam sebi ne bi mogel kupiti lepšega darila, kot tritedensko potovanje v Tibet. Na nočnem letu proti Dubaju sem praznoval svoj rojstni dan in po daljšem postanku v Dubaju sem preostanek rojstnega dneva preživel na letalu na poletu proti Kathmanduju, kjer mi je družbo delal Indra - prijetni možakar iz Združenih držav Amerike, ki se je vračal v svoj rodni Kathmandu na obisk k svojim staršem. V večernih urah pristanem v Kathmanduju in preostalo mi je samo še nekaj uric, da sem preživel svoj rojstni dan na ulicah Kathmanduja, kjer sem obujal spomine izpred 11-ih let, ko sem bil prvič v Kathmanduju. Naslednje jutro me je že zgodaj zjutraj prebudil vrvež motorjev, maršrutk in avtobusov, ki so vozili mimo hotela in takoj sem se zavedal, da še moram urediti veliko stvari za potovanje v Lasho. Na strehi hotela sem si privoščil okusen zajtrk s pogledom na Thamel - backpackersko središče Kathmanduja in pri tem prebiral novice lokalnega časopisa - Himalayan news, ki so bile polne novic trenutnih alpinističnih vzponov. Ko sem dojel, da sem v prestolnici alpinizma me je zajel občutek sreče in takoj sem se odpravil na kitajski konzulat urejat kitajske vize in iskat prevoz do Lhase. V dneh čakanja na odobritev kitajske vize sem poskušal obiskati starega prijatelja Kirana Shrestho, katerega mi ni uspelo priklicati, zato sem ga poskušal poiskati po spominu na njegovem domu, a mi ni uspelo. V Kathmanduju sem si tako ponovno ogledal stupo Swayambhunath - starodavno versko arhitektura na vrhu hriba v Katmandujski dolini, tempelj Pašupatinat - slavni hindujski tempeljski kompleks ob bregovih reke Bagmati, približno 5 kilometrov severovzhodno od Katmanduja v vzhodnem delu Katmandujske doline in stupo Boudhanath, ki se nahaja približno 11 km iz središča in severovzhodnega obrobja Katmanduja, stupina masivna mandala pa je ena največjih sferičnih stup v Nepalu, ki dominira obzorjem in je ena največjih stup na svetu. Po treh dneh raziskovanja Kathmanduja in po več kot treh letih čakanja je končno prišel dan odhoda proti Lhasi. V zgodnjih jutranjih urah, še v temi, me je pred hotelom pobral taksist na motorju, ki me je odpeljal na manjše postajališče, kjer sta že čakala dva popotnika, ki sta bila prav tako namenjena v Lhaso. Po končanih pripravah in pakiranju smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na pot proti nepalsko - tibetanski meji v mesto Kerung, ki nas je vodila po slikoviti hriboviti nepalski pokrajini polni riževih teras.
Ni komentarjev:
Objavite komentar