Zadnji dan v Kapadokiji posedim nekoliko dalj časa pri zajtrku, ki je bil tipično turški – črne olive, več vrst različnega sira, sveže pečene žemljice, paradižnik, maslo in marmelada – in načrtujem, še pot, ki jo želim prevoziti z motorjem. Sedel sem tik ob peči, v kateri so gorela drva, saj ob zgodnji jutranji uri temperatura zunaj ni bila nič kaj prijetna, najbrž samo kakšno stopinjo nad ničlo. Je namreč jesenski čas in za centralno Anatolijo je v tem času značilna gosta jutranja megla, ki vztraja tja do poldneva, in dokler ne posije sonce, se tudi ozračje bistveno ne otopli. V mestu Göreme sem najel motor, ki mi je takoj omogočil veliko več svobode pri raziskovanju ''mesečeve pokrajine'', kot Kapadokijo poimenujejo številne turistične agencije. Na poti sem se najprej ustavil v manjšem mestu Uchisar, kjer se nahaja tudi istoimenska trdnjava na vrh katere sem se povzpel do razgledne točke, od koder se mi je odprl pogled na pravljično Kapadokijo. V prijetnem, nekoliko že toplejšem vremenu, sem pot nadaljeval proti kanijonu Ihlara, ki se nahaja v bližini mesta Aksaray. Kanijon Ihlara je prava oaza zelenja in vodnega življenja v tem suhem delu Kapadokije, ki v svojih zelenih barvah polepša celotno dolino Ihlara. Po osvežitvi na bližnji tržnici sem pot nadaljeval do mesta Kaymakli, ki je znano po podzemnem mestu, ki je služilo kot zatočišče kristjanov pred osvajalci. Podzemno mesto leži 100 metrov pod zemeljskim površjem. Gre za nenavaden kompleks prepletenih podzemnih hodnikov v osmih nadstropjih, ob katerih so si ljudje ustvarili bivališča, shrambe, cerkve, samostane, pokopališča in vodnjake. Proti večeru, tik pred sončnim zahodom, sem si ob povratku v mesto Göreme privoščil še testi kebap v najstarejši restavraciji v mestu. Gre za jed, značilno za centralno Anatolijo, njena priprava pa je zelo posebna. Zelenjavo in meso v krušni peči kuhajo v zapečateni lončeni posodi, preden jo postrežejo, pa s kladivom prelomijo posodo in jed servirajo skupaj z rižem in svežo zelenjavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar