Yangon

Myanmar, znan tudi pod imenom Burma, je država z 60 milijoni prebivalcev, ki se je po 50-ih letih vojaške diktature postopoma znebila zunanjega slabega vtisa in tako postaja zanimiva ter odprta država za popotnike. V državo, ki zajema dva svetova, od Iphonov do starodavnih templjev iz 12. stoletja, je mogoče vstopiti le z zračnim prometom. V jutranji uri, ko se je termometer počasi pomikal že proti 30-im stopinjam, sem pristal na relativno zapuščenem mednarodnem letališču v Yangon-u, nekdanjem glavnem mestu države, ki zaradi svoje goste poseljenosti in lokacije ostaja najpomembnejše trgovsko središče v državi. Prvi vtis mesta je bil enak drugim velikim azijskim mestom, nato pa sem ob sprehodu skozi mesto, kjer sem komaj zaznal nekaj evropskih in ameriških popotnikov, spoznaval prijetnost domačinov, ki te sprejmejo z odrtimi rokami in velikodušno, pri tem pa ostajajo pošteni in skromni. Večina moških na ulicah dneve preživlja v čajnicah ob gledanju evropskega nogometa in srkanju čaja, ženske pa trgujejo na tržnicah in v lokalnih manjših trgovinah, ki so ponavadi specializirane za posamičen izdelek. Na tržnicah se najde skoraj vse, na svoj račun pa pridejo predvsem ljubitelji eksotičnih mjanmarskih jedi. Moški in ženske nosijo krila, imenovana longyi - kos blaga, ki ga zavijejo okrog pasu tako, da jim pade do gležnjev. Po obisku čajnice sem si ogledal znameniti trg Bandula, kjer se na eni strani dviga veličastna mesta hiša, na drugi strani pa so velika poslopja, v katerih so bili sedeži britanskih ter tujih bank ter trgovskih družb. Med obema deloma se dviga pagoda Sule Paya, kjer meščani ob vznožju pozlačenega stožca častijo pisane kipe Bude, v bližini pa je tudi veliki mestni park z visokim in vitkim stebrom, ki slavi sklep britanske laburistične vlade, po kateri je Burma spet dobila neodvisnot, še danes pa je park ponekod obdan z bodečo žico, ob kateri patruljirajo vojaki.