Pagoda Shwedagon kraljuje nad mestom Yangon. To sem opazil v trenutku, ko sem se ji približal, saj se mi je zdela kot zlat ognjenik, ki se med zelenjem v tropskem podnebju dviga v nebo. Pagoda stoji na vrhu griča od koder je viden čudovit razgled nad mestom, njen težki, zvonu podoben trup pa je posut z dragimi kamni in zlatom ter z krhkim zvonikom na vrhu, od koder vrata Bude odpirajo pot v nebesa. Lokalne govorice pripovedujejo, da sedaj vsakih šest let na novo pozlatijo zgornji del pagode oziroma njen koničasti vrh in za to porabijo 30 tisoč kilogramov zlata. Svetišče Shwedagon sem obiskal v popoldanskih urah in tam ostal vse do večera, ko se molitve vernikov in menihov ob svečah (oljenkah) na zlati ploščadi ob zvokih budistične glasbe združijo v očarljiv prizor. Ob vstopu v svetišče sem se moral sezuti, olajšali so me za 5 ameriških $, nato pa sem pot nadaljeval skozi majhen tempelj, ki stoji ob vsakem vhodu, vse do osrednje pagode, kjer verniki polivajo kipe z vodo na mestih, ki označujejo dan njihovega rojstva, na tak način pa poskušajo priklicati srečo in izkazujejo svojo predanost veri. Njim in vsem drugim vernikom pomeni pagoda Shwedagon zgodovino budizma in s tem verovanja, saj še danes v Burmi živi okrog 400 tisoč menihov, ki so čaščeni in pomembni tako, kot nekoč v času kraljevin, še dan danes pa so v Burmi budistični menihi uglednejši od milijonarjev. V največjem in najpomembnejšem svetišču budizma v Burmi sem tako preživel čudovit in spokojen dan, ob tem pa ponovno ugotavljal, kako blizu mi je budistična vera. Budizem, ki je prišel v Burmo pred dobrima dvema tisočletjema, se je v tej deželi namreč najbolj zakoreninil v veji budizma imenovani mahayana, slednja oblika budizma pa je prisotna tudi v Kambodži, Laosu, Šrilanki in na Tajskem. Zadovoljen in duhovno čist tako nadaljujem svojo pot proti severu Burme.
Ni komentarjev:
Objavite komentar