V Istanbulu ali Carigradu, ki se razprostira na dveh kontinentih in sicer stičišču Evrope in Azije, pristanem ravno ob sončnem zahodu, ki je Bosporsko ožino med Marmarskim in Črnim morjem obarval v prečudovite barve. Z metrojem krenem proti trgu Sultana Ahmeda, kjer se osvetljena v nočni svetlobi na eni strani bohoti Modra mošeja s šestimi minareti, na drugi strani pa Hagija Sofija. Številne trgovine s turškimi sladicami, ulične restavracije, vonjave turških dobrot in bleščeča se cesta v soju svetlobnih napisov na restavracijah, trgovinah in hotelih so mi obudile že dobro poznani vtis bližnjega vzhoda, zato si takoj v mislih poizkušam priklicati fotografije hotela, ki se jih videl na spletu in razvozlati iz katere smeri so bili posneti v temi bleščeče se minoreti. Po obilno sladkani in močni turški kavi sem si naslednje jutro najprej ogledal veličastno Modro mošejo in Hagijo Sofijo, nato pa še Topkapi Saray, ki je velik kompleks s palačami in vrtovi in je bil nekdaj sedež vlade in rezidenca osmanskih vladarjev. Dan sem zaključil v bazarju Kapali Carsi, ki je bazar z 18 vrati, kjer v labirintu ozkih ulic in majhnih trgov ob številnih trgovinah doživiš pravi kulturni in potrošniški spektakel. Naslednje jutro sem z ladjo zaplul po Bosporski ožini mimo poletnih dvorcev in palač otomanskega imperija, veličastne palače Dolmabahče, pod obema mostovoma nad Bosporjem in mimo razkošnih vil turške elite, sončni zahod pa sem ujel na mostu Galata, kjer ribiči stojijo tesno drug ob drugem, se naslanjajo na ograjo in čakajo na sardele, pogled z azijske strani mostu čez ribiče in silhueto, ki ji pečat dajejo mošeje in minareti pa je izjemen. Danes zapuščam Istanbul in se z nočnim poletom odpravljam proti jugu Turčije v Kapadokijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar