Kraków

V Kraków - v drugo največje in najstarejše mesto na Poljskem prispem v poznih večernih urah, ko je bilo letališče že skoraj zaprto in so pri izhodu letališča posedali še samo taksisti, ki so mi za  oderuški denar ponujali prevoz do mesta. Pri minus 10 stopinjah sem dobre pol ura čakal na avtobus, ki me je nato popeljal do centra mesta. Karte nisem mogel kupiti, ker prodajni avtomat ni sprejemal večjih bankovcev, zato sem tvegal in se brez karte v upanju, da me ne dobi kontrolor, odpeljal v center mesta in si kljub pozni uri privoščil kavo v hostlu v družbi Poljakov, ki so v Kraków prišli praznovat svoje božične praznike. Bivše glavno mesto Poljske je danes center akademskega, kulturnega in umetniškega življenja, s čimer se nekako poizkuša prikriti boleč spomin na drugo svetovno vojno, ko je v invaziji Nemcev na Poljsko v začetku druge svetovne vojne Nemčija ravno tukaj imela svoje vodilne štabe, od koder je širila svojo grozovito politiko holokavsta. Danes je Kraków prijetno turistično mesto z znamenitim gradom Wawel, ki je danes urejen kot muzej z dvoranami, kjer sem med ogledom kraljeve palače in katedrale, spoznal zanimivo zgodovino Poljakov in legendo o zmaju, ki je varoval mesto, nato pa si ogledal obzidje z utrdbo Barbikon, Vrata časti in Matejkov ter Rynekov trg, kjer stoji čudovita pokrita tržnica Sukenice. V njeni neposredni bližini stoji Marijina cerkev z prekrasnim lesenim oltarjem, z njenega zvonika pa se vsako uro sliši zvok trobente, ki je nekdaj opozarjal na nevarnost Tartarov, ki so prihajali v mesto. V pričakovanju novega leta je mesto sijalo v božični podobi in v vsem svojem vzdušju, znamenita pokrita tržnica Sukenice pa je postala raj za nakupovalce. Pozdrowienia z Polski !

Qutub Minar

Qutub Minar je iz rdečega peščenjaka in marmorja zgrajen najvišji minaret v Indiji, ki je prav tako eden izmed zaščitnih znakov New Delhi-ja, viden že med pristankom iz letala, in je med drugim tudi uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Minaret je visok 72,5 metrov, na vrh minareta se je mogoče povzpeti po 379 stopnicah, premer minareta pa se iz 14,3 metrov na tleh zoži  na 2,7 metra v zadnji etaži. Veličasten spomenik zmage kot ga imenujejo, ima pet nadstropij, ki jih je mogoče zlahka ločiti od zunaj z izstopajočimi balkon, v svoji podobi pa se lahko primerja z veliko pagodo v Pekingu in poševnim stolpom v Pisi, vendar slednji ne dosežejo takšne višine, kot Qutub Minar. Je ponos New Delhi-ja, ki ga je leta 1192 pričel graditi Qutab-ud-din Aibak, po njegovi smrti pa je z gradnjo nadaljeval Iltutmish in je odličen primer Indo-islamske arhitekture. V njegovi bližini je tudi Alai Minar, ki je kar 2-krat večji od Qutub Minar-a in ga je pričel graditi Alauddin Khilji, vendar ga zaradi prezgodnje smrti ni uspel dokončati. Qutub Minar je priljubljena destinacija turistov, ki jo letno obišče približno 3,9 milijona obiskovalcev, torej več kot znameniti Taj Mahal, kljub temu, da so vstopnice za turiste kar 10-krat dražje od vstopnic Indijcev, vsako leto v mesecu novembru pa je tudi prizorišče tradicionalnega letnega "Qutub Festivala".

Indus-Zanskar valley

Zanskar je ena najbolj odmaknjenih himalajskih dolin, ki leži jugozahodno od Ladakha. Pokrajina je dobila ime po reki, ki teče severno od Paduma v centralnem Zanskarju in se izliva v reko Ind v bližini Leha. Ime Zanskar, ki pomeni bakrena zvezda, izvira iz bakrenih usedlin, ki jih reka prinaša s seboj, reka pa je na svoji poti izoblikovala veličastno sotesko, ki jo obkrožajo zelo visoke gore. Z najetim motorjem sem se tako iz Leh-a podal proti dolini Indus in Zanskar preko magnetnega hriba, znanega tudi kot težnostni hrib, kjer, če pustite vozila v prazni prestavi, se zdi, da se pomikajo po hribu navzgor. Ta neverjetni pojav je pripeljal do zgodb, kako magnetna sila potegne letala iz smeri, a dejansko gre le za močno iluzijo - pobočje v resnici rahlo visi navzdol, a oblika okoliške pokrajine in goratega obzorja pomeni, da so naše običajne referenčne točke zamegljene. Zanimiva močna iluzija, ki te prepriča, da se vozila v prazni prestavi pomikajo proti hribu, je ena izmed bolj znamenitih naravnih optičnih iluzij. Preko magnetnega hriba sem se tako spustil proti dolini Indus in Zanskar, pri čemer mi je ves čas poti družbo delala ob cesti se vijugajoča reka Zanskar, ki omogoča tudi pravi adrenalin z raftingom. V poletnem času je raka Zanskar zanimiva namreč predvsem zaradi raftanja po brzicah 3-4 stopnje, pozimi pa reka zamrzne in vam ponuja 8-dnevni treking po ledenih rokavih in kanjonih, ki so sicer nedostopni. Ja, Ladakh je dežela visokih zasneženih prelazov in starodavnih templjev na meji s Tibetom, je take vrste kraj, kjer vam lahko domišljija zlahka uide izpod nadzora.

Thikse Monastery

Medtem, ko se Indija in Pakistan že vse od razglasitve neodvisnosti Kašmirja napeto spogledujeta na tem območju, ostaja budistični Ladakh vseskozi relativno nedotaknjen od vseh tovrstnih sporov v svoji budistični luči, zato se imanuje tudi ''mali Tibet''. Danes je Ladakh dejansko pravi obraz tibetanskega budizma z vrhovnim poglavarjem Dalajlamo na čelu, saj Tibet z izgradnjo železnice do Lhase in masovnega turizma, ki znatno vpliva tudi na prebivalce Tibeta, danes postaja vse bolj ena izmed kitajskih provinc. In ker je Ladakh dežela čudovitih visokogorskih prelazov in gomb - budističnih samostanov, sem z izposojenim motorjem obiskal vse sosednje budistične templje in samostane v okolici Leh-a. V Leh-u je trenutno bila na voljo samo ena bencinska črpalka, zato je bila posledično gneča nepopisna, ker pa izven Leh-a ni zmeraj odprtih bencinskih črpal, oziroma le - te nimajo goriva, sem rezervno gorivo vozil, kar v ozadju svojega nahrbtnika. V Indiji velja levostranski prometni režim, zato sem v Leh-u imel manjše težave s prometnimi predpisi, je pa zato bila toliko bolj prijetnejša vožnja izven Leh-a, kjer je bila cesta, ki so jo na vsaki strani objemala visokogorja skoraj prazna. Z motorjem sem tako obiskal številne templje in samostane, kot so Hemis monastery, Shey Monastery, Likir monastery, Stakna monastery in Thiskey monastery, ki velja za enega največjih samostanov in predstavlja čudovit primer ladaške arhitekture. V samostanu Thiksey sem imel srečo, da sem se ravno udeležil obreda molitve z budistično mantro, po koncu obreda pa sem na strehi samostano imel najlepši pogled, ki je segal skoraj do neskončnosti.

Khardung La

Nad glavnim mestom Ladakha, najsevernejše zvezne države Indije, ki meji na Pakistan ter Kitajsko, je speljana preko gorske verige cesta z najvišjim prelazom na svetu na višini 5.603,00 metrov, ki se imenuje Khardung La. Poti proti najvišjemu cestnemu prelazu na svetu sem se veselil še predno sem prišel v Kašmir, zato sem  se zjutraj zbudil že zelo zgodaj, še pred šesto uro zjutraj, saj je Lakpa obljubil, da bova kavo uživala kar v najvišji kavarni, to je na višini 5.603,00 metrov. Iz Leh-a sva odrinila v jutranjih urah, ko je še vso mesto bilo v globokem spancu, z vzponom proti vrhu prelaza, ki na drugi strani skriva reko Shyok in dolino Nubra, pa je za nama postopoma izginjal Leh. Večina ceste je že asfaltirana, proti vrhu prelaza pa cesta počasi izginja in se spreminja v makadam, posut z velikimi kamni, tudi skalami, ki se kotalijo po pobočju, zaradi česar zaradi prisotnosti skal na cesti, prihaja tudi do večurnih zastojev, cesta skozi navedeni prelaz pa redno vzdržuje indijska vojska. Večkrat sma bila tako primorana čakati, da so nama prijazni indijci, imenovani ''Himalayan workers'', odstranili padajoče kamenje, tako, da sva lahko pot nadaljevala proti vrhu prelaza - imenovanega ''sedlo''. Na vrhu prelaza sva si tako v najvišje ležeči kavarni na svetu privoščila kavo ob pogledu na vojaško postojanko in manjši budistični tempelj, v bližini katerega je moč slišati bodistično mantro ob plapolanju številnih tibetanskih molilnih zastavic. Bilo je idilično, spokojno in bogato v duhu budistične karme, ki so jo v ozadju objemali zasneženi vrhovi Himalaje. 

Tsomoriri lake

Po čudovitem jutru in pravem kašmirskem zajtrku v naravi, sva z Lakpo pot nadaljevala proti enemu izmed najlepših jezerov v Ladakhu - Tsomoriri, ki leži na višini 4.600,00 metrov, na pročelju tibetanske planote v bližini meje s Tibetom. Po naporni vožnji po brezpotju sva tako končno zagledala čudovito jezero ogromnih razsežnosti, široko okoli 5 km in dolgo več kot 50 km, ki je zaradi velike nadmorske višine odlično mesto za aklimatizacijo pred vzponom na bližnje belo zasnežene vrhove, po drugi strani pa je prava oaza miru, od več kot 200 km oddaljenega Leh-a. Za pot v notranjost jezera sem potreboval ustrezno dovoljenje, ki mi ga je v Leh-u priskrbel Lakpa, za zelo majhen znesek rupij, pred vstopom v območje jezera pa je bila prisotna tudi vojaška kontrola, kjer so mi dovoljenje tudi temeljiteje pregledali. Namestila sva se v kampu v neposredni bližini jezera, kjer se je zraven jezera nahajal tudi budistični tempelj, tako, da sma ob čudoviti pokrajini bila deležna tudi večkratnih posebnih verskih obredov z glasbo in plesom. Naslednji dan sem jutro izkoristil za odkrivanje okolice jezera in se med drugim povzpel tudi na enega od hribov nad jezerom in brez težav dosegli višino 5000 m, od koder je bil pogled proti jezeru prečudovit, tako jezero kot vasica Korzok pa sta ob sončnem zahodu zaradi nenehnega spreminjanja barv delovala magično. Ladakh je vsepovsod obkrožen z visokimi gorami in dolina Inda ga geografsko razmejuje s Tibetom na vzhodu, Kašmirjem na zahodu in Himachal Pradeshom na jugu.

Tsokar lake

Tsokar lake je manjše visoko ležeče jezero v dolini Rupshu, do katerega sem se odpravil takoj za tem, ko sme se že dodobro aklimitiziral na višini 3.700,00 metrov. Prvotni načrt, da se do jezera odpravim z motorjem sem po pridobljenih informacijah, da je posamezni del poti težko prevozen z motorjem, spremenil, zaradi česar mi je družbo do jezera, ki se nanaja v čudoviti dolini Rupshu, delal taksist Lakpa. Leh sva zapustila zgodaj zjutraj, še nekoliko zaspana, nato pa sma pa dobri uri vožnje po glavni cesti, ki vodi do Manalija, prispela do vasice Upshi, od koder dalje sma pot nadaljevala po soteski proti prelazu Tangla La Pas, ki je z višino 5.359,00 metrov drugi najvišji prezal, prevozen z avtom, takoj za najvišjim Khardung La Pass-om. Čeprav je cesta proti vrhu prelaza postajala vse težje prevozna in čedalje slabša, so pogledi na zasnežene vrhove in dolino v ozadju odtehtali ves napor in bes, ki ga je povzročilo neprestano premetavanje v avtomobilu. Razgled na vrhu prelaza Tangla La Pas je bil čudovit, pogled proti dolini pa je v ozadju risal odseke cest, ki so opletali vrhove planote. Po postanku na prelazu, sva pot nadaljevala proti jezeru Tsokar, ki v prevodu pomenil ''belo jezero'' in se nahaja na višini 4.500,00 metrov in je raj za opazovalce divjih živali. Prespala sva v vasi Thukje v šotori pri domačinih, kjer smo se z domačini zvečer pogreli ob ognju, nato pa s pomočjo prevoda izmenjali vtise o načinu življenja med sodobno in razvito Evropo na eni strani in med pristnim, počasnim in z naravo povezanim življenje na drugi strani.  Noč je bila zaradi višine hladna, vso noč pa so me spremljali tudi opačni intenzivni glavoboli, najverjetneje kot posledica blažje višinske bolezni. Nasledje jutro sem se kljub neprespani noči zbudil že ob šesti uri zjutraj, nato pa sem se še pred zajtrkom odpravil proti jezeru, kjer sem užival v tišini, v čudovitem jutro in ob prelepi pokrajini.

Leh

Potem, ko sem noč preživel na letališču v New Delhi-ju in so mi družbo delali občasni taksisti, sem ob peti uri zjutraj opravil še zadnje formalnosti za polet proti osrčju Himalaje in sicer v mesto Leh. Leh je na višini 3524 metrov najvišje ležeče mesto v regiji Ladakh, v zvezni državi Jammu and Kashmir. Slabo uro trajajoči let nad vrhovi Himalaje je v meni vzbudil občutek sreče, da si lahko končno ogledam indijski del Tibeta oziroma regijo Ladakh, imenovano tudi ''small Tibet''. Kar štiri leta sem čakal nato, da si lahko ogledam te čudovite kraje, potem , ko so mi v Kathmanduju preprečili vstop v Tibet zaradi izgredov v zvezi z olimpijskimi igrami v Pekingu. Pristanek na letališču, ki je v prvi vrsti namenjeno indijski vojski, ki je v Kašmirju zaradi meje z Pakistanom in Kitajsko prisotna v zelo velikem številu, v zgodnjih jutranjih urah je bil skrajno idiličen. Nebo je bilo namreč brez oblaka, snežno beli vrhovi pa so bili objeti v lepotah sončnega vzhoda. Nastanil sem se pri prijazni družini, ki v Lehu živi zgolj v času poletja, t.j. od maja do septembra, preostanek leta pa preživi v Manaliju, saj temperature v času zime padejo tudi pod -20 do - 50 stopinj. Sprehodil sem se čez tibetantsko in lokalno tržnico ter užival ob lepotah bazarja, nato pa se peš povzel do nekdaj najpomembnejše zgradbe v Lehu, imenovane Leh Palace, in nad njo ležečim templjem, od koder sem imel čudovit razgled nad samim mestom, zasneženimi gorami v ozadju in v bližini v nebo vpijajočo Shanti stupo. 

New Delhi

Turistični slogan ''Incredible India'' s katerim Indija promovira obisk je zagotovo najprimernejši opis vtisa, ki sem ga dobil ob obisku New Delhi-ja. Potem, ko je posadka letalske družbe Emirates pred poletom letala iz Dubaja v New Delhi opravila poseben postopek sterilizacije potnikov na krovu letala, sem dojel bistvo, da letim v eno izmed najumazanejših mest na svetu. New Delhi oziroma Delhi  v svojem pogledu vsekakor šokira, nasmeje, razžalosti in preseneti. Za dobrih 0,50 EUR sem se iz letališča Indira Gandhi odpeljal v center Delhi-ja, v predel Paharganj, nekakšno backpackersko meko, v bližini glavne, kaotične in glasne železniške postaje. Za 900 rupij (14 EUR) sem dobil za silo primerno prenočišče v centru mesta, od koder sem se z rikšami odpeljal na ogled Red Ford-a, India Gate-a, Qutub Minar-a, Gurudwara Bangla Sahib-a in Jantar Mantar-a. Sam Delhi, v katerem živi približno šestnajst milijonov ljudi ima sicer dobro zasnovano podzemno železnico, edinstveni vtis mesta pa je mogoče doživeti le ob vožnji z rikšami in lokalno mestnimi avtobusi, pri čemer so rahli trki med vozili vsakodnevna praksa. Delhi je zagotovo eno najumazanejših mest, kar sem jih videl do sedaj, Indijci pa imajo zagotovo poseben talent, kako že tako umazano mesto še bolj umazati. Brez sramu namreč urinirajo na vsakem vogalu, opravljajo veliko potrebo kar med rožami in na pločnikih, ki jih uporabljajo tudi kot kuhinjo, smeti pa namesto v koš, kar raje vržejo na tla. Revščina v Indiji je velik problem, vsak se poizkuša znajti na svoj način, veliko otrok berači, ogromno ljudi pa živi brez kakršnega koli imetja in živi na robu bede, med tem, ko bogati Indijci, ki živijo v drugem predelu Delhi-ja igrajo golf in se zabavajo v zahodnjaškem stilu, med njimi tudi jaz. 

DMZ

Ogled ene izmed najbolj zastraženih mej med sosednjima državama, je bila moja želja, še predno sem pripotoval v Južno Korejo. Potem, ko sem uredil vse formalnosti v zvezi s potnim listom pri lokalni korejski agenciji za obisk DMZ (demitalizirane cone), je zgodaj zjutraj pred mojih motelom že čakal star vojaški džip, s katerim smo se odpeljali proti severu države na mejo s Severno Korejo. Zapustili smo južnokorejsko nadzorno točko ter skozi labirint črnih in rumenih betonskih zaprek vstopili v to zaprto območje, polno vojakov v kamuflažnih uniformah. Zapeljali smo v območje civilnega nadzora, pet kilometrov širok pas ozemlja, ki leži tik pod severno mejo Južne Koreje. Že dobrega pol stoletja skoraj nihče več ne živi v tem pasu, čeprav smejo kmetje tu gojiti riž in ženšen. Po nadaljnjih petih kilometrih vožnje po makadamski cesti, obdani z bodečo žico, na kateri ždijo divje grlice in rdeči trikotniki opozarjajo na še več minskih polj, prispemo do znaka, ki v korejščini in angleščini opozarja, da vstopamo v demilitarizirano cono. Kar 250 km dolga in kake 4 km široka demilitarizirana cona, kot jo imenujejo tudi Korejci, je od 6. septembra 1953 tako rekoč brez ljudi. Zadnja izmenjava ujetnikov je prekinila korejsko vojno – ki pa se, tako kot spor, ki je razdružil Ciper, dejansko še ni končala. Razdelitev Korejskega polotoka se je začela, ko je proti koncu druge svetovne vojne, tistega dne, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski. V enem letu je bilo te vojne konec. Sporazum med Američani in Sovjeti o razdelitvi vodenja Koreje, ki jo je Japonska okupirala od leta 1910, je postala najbolj vroča stična točka hladne vojne. Ob podpori kitajskih in sovjetskih komunističnih mentorjev je Severna Koreja leta 1950 vdrla v Južno, vendar so jo sile Združenih narodov potisnile nazaj. Leta 1953 sklenjeno premirje je končalo vojaški zastoj vzdolž prvotne razdelitvene črte ob 38. vzporedniku. Pas na obeh straneh je postal nikogaršnja zemlja oziroma demilitarizirana cona. Velik del demilitarizirane cone poteka skozi gore, kjer sledi strugam rek in potokov, razmejitvena črta pa seka doline, v katerih so ljudje že 5000 let pred sovražnostmi gojili riž. Njihove opuščene terase so zdaj gosto posejane z minami. Od premirja leta 1953 je tja razen občasnih vojaških patrulj in obupanih, bežečih Severnih Korejcev komajda stopila človeška noga. Kjerkoli teren ponuja razglede, ki se jim ni mogoče upreti, obe strani izkoristita priložnost, da se približata in se sumničavo ogledujeta. Čeprav že od leta 1953 nobena stran ni streljala, iz velikih zvočnikov na položajih Južne Koreje čez razmejitveno črto pogosto odmevajo žaljivke, vojaške koračnice in celo vreščeča uvertura Viljema Tella. V njihovi odsotnosti se je dežela DMZ med sovražnima državama dvojčicama napolnila z bitji, ki niso imela kam drugam. Eden najnevarnejših krajev na svetu je postal tako eno najpomembnejših zatočišč divjadi, ki bi drugače morda izginile. Azijski črni medvedi, evrazijski risi, moškatno govedo, kitajski vodni jeleni, pisane kune, ogrožene gorske koze (gorali) in skoraj izginuli amurski leopardi se tukaj oklepajo svojega bržkone začasnega življenjskega prostora, med tem, ko sta obe državi glede na to, da mirovne pogodbe še nista podpisali, še danes v vojni.

Seoul Tower

N Seoul Tower se nahaja v centru Seoul-a v bližini parka Namsan park in je odprt za obiskovalce od leta 1980, od takrat naprej pa je tudi zaščitni znak Seoul-a. Zaradi številčne obiskanosti se pod samim stolpom dnevno odvijajo številne predstave, s katerimi poizkušajo predstaviti korejsko kulturo (tako glasbo in slikarstvo, kot tudi borilne veščine). Na vrh stolpa sem se podal peš, čeprav je za tiste malo bolj lene mogoče stolp doseči tudi z gondolo, ob tem pa samo opazoval širjenje obzorja tega milijonskega mesta, ki je razdeljeno kar na 25 območij. Mesto je politični, kulturni, socialni in ekonomski center države in spada v skupino 20-ih največjih svetovnih metropol. Mesto slovi tudi kot eno najdražjih na svetu. Leta 1988 je mesto gostilo poletne olimpijske igre, leta 2002 svetovno prvenstvo v nogometu in leta 2010 vrh skupine G-20. Seoul leži na severozahodu Južne Koreje ob reki Han in je okrog 50 km oddaljen od demilitarizirane cone (DMZ) na meji s Severno Korejo, kamor se odpravljam jutri.

Seoul

Seoul, uradno ''Seoul Special City'' je glavno in največje mesto Južne Koreje z 10 milijoni prebivalcev, z predmestjem vred pa šteje celo 25 milijonov prebivalcev in v njem živi kar ena četrtina prebivalcev Južne Koreje. Seoul je eno izmed najbolj zelenih mest, saj kar 27 % mesta predstavljajo javni parki, ki so polni tako poslovnežev, kakor tudi ljubimcev. Najbolj znameniti je Namsan park, v bližini katerega je tudi N Seoul Tower. Seoul je danes globalno mesto, polno multinacionalnih konglomeratov, kot so Samsung, LG in Hyundai-Kia, z hkratno visoko tehnologijo, saj je brezžični internet brezplačno dostopen po vsem mestu, tudi v podzemni železnici in na vseh avtobusih. Razen tega je tudi raj za nakupovalce, zlasti v predelu Myeongdong, Sinchon ter Insadong, kjer se zbira zlasti korejska mladina s samosvojo modo in kulturo, premore pa tudi številne temlje, ki so vsi pod zaščito Unesco-ja, med njimi pa izstopajo Namdaemun, Changdeokgung, Changgyeonggung in Deoksugung. S podzemno železnico sem se zapeljal kar v bližino Dongdaemun marketa, kjer sem si poiskal motel, nato pa se pomešal med množico trgovcev na eni izmed največjih tržnic, poizkusil raznoliko ulično hrano in si ogledal čudovite parke z glavnimi templji in pagodami. Prvo noč v Seoul-u sem preživel v baru karaoke, kjer so me številni gostje, med njimi tudi poslovneži poizkušali prepričati, da imajo glasbeni talent.

Gyeongju

Potem, ko sem dosegel vrh Ulsanbawi-ja in se premražen vrnil nazaj v Sokcho, sem po prijetnem počitku v električni postelji z gretjem, noč zaključil v tradicionalnem korejskem baru, ki je za povrh vsega ponujal še odličen korejski BBQ bife - all you can eat za 6 eurov. Zaradi premraženosti mi mrzlo korejsko pivo ni ustrezalo, je pa me zato vroče korejsko vino zbližalo z vsemi preostalimi gosti lokala vse do zgodnje jutranje ure, ko sem v hotelu zgolj pobral prtljago, nato pa se odpočil na 8-urni vožnji proti Gyeongju, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Južne Koreje. Ker je Gyeongju veliko bolj južneje je bilo vreme tukaj prav spomladansko in prijetno, dan pa mi je polepšal še prijeten sprehod skozi znameniti park Tumuli, ki me sicer spominja na filipinski otok Bohol, z razliko, da je gričev v Gyeongju veliko manj kot na otoku Bohol. Samo mesto ima znameniti tržnico Seongdong, nacionalni muzej, tempelj Bulguksa in pagodo Bunhwangsa, z kolesom pa sem prevozil tudi dobršen del kolesarskih poti, speljanimi ob številnimi parki in ob reki Hyeongsan. Dan sem zaključil z odlično večerjo v korejski restavraciji, kjer sem poizkusil tradicionalni Ssambap.

Mount Ulsanbawi

Drugo jutro v Sokcho-ju je bilo še bolj zasneženo in močno sneženje me je skoraj prepričalo, da ne grem na vrh Mount Ulsanbawi - edinega razloga, zaradi katerega sem čez noč prevozil celotno Južno Korejo. Toda trma, volja in želja so prevladali nad razumom, zato sem zgodaj zjutraj ob šesti uri ža čakal na prvi avtobus, ki me je prepeljal do vhoda nacionalnega parka Seoraksan. Seoraksan je najvišja gora v verigi gorovja Taebaek v provinci Gangwon na vzhodu Južne Koreje. Notranjost nacionalnega parka krasijo številni templji z budističnimi kipi, na poti do vrha Ulsanbawi-ja pa sem se sprehodil skozi kar nekaj budističnih samostanov in ob poslušanju njihove mantre nabiral energijo za vzpon proti vrhu. Sam nacionalni park je velika turistična atrakcija v jesenskem času, zlasti zaradi barvitosti dreves, svoj čar pa ima tudi v zimskem času. Pot do vzpona vrha Ulsanbawi ni bila preveč zahtevna, je pa zato sam vzpon ob močnem sneženju in zasneženih ter zdrsljivih klinih in stopnicah, bil toliko bolj zahteven in na določene trenutke tudi zastrašujoč. Po dveh urah napornega vzpona, sem v slabi vidljivosti zaradi močnega sneženja v daljavi zagledal majhno korejsko zastavo, ki je označevala vrh Ulsanbawi-ja. Prevzel me je občutek zadovoljstva, veselja in sreče, še en moj cilj je bil dosežen in želja uresničena, trenutek z korejsko zastavo v roki na vrhu Ulsanbawi-ja pa bo v meni ostal za vedno.

Sokcho

Po smrti severnokorejskega voditelja Kim Jong Il-a, ko je v Severni Koreji zavladala prava histerija in so smrt voditelja obžalovale tudi vse ptice v državi (o tem so namreč redno poročale vse mednarodne televizije), je bila moja prvotna želja obiskati Severno Korejo še toliko večja, zlasti zaradi njene izoliranosti in pristnosti, saj država letno omogoča vstop v Severno Korejo samo tisočim turistom. Zaradi težav z vizo sem se na koncu moral zadovoljiti z obiskom Južne Koreje in območja DMZ (demilitarized zone), kjer poteka znamenita meja med Severno in Južno Korejo. Po dokaj nemirnem letu sem v zvečernih urah pristal v Incheonu v bližini Seoula, ki velja za eno najboljših letališč na svetu, v stalni tekmi z letališčem v Hongkongu in Singapurju. Zvečerne temperature so bile dokaj nizke (okrog 3-5 stopinj), zato sem se z prvim avtobusom odpeljal proti Seoulu, kjer sem na eni izmed avtobusnih postaj ujel zadnji avtobus za Sokcho, ki leži na skrajnem severovzhodnem delu Južne Koreje, v bližini nacionalnega parka Seoraksan, ki je znan po svojem skalnatem gorovju. Nočna vožnja čez skoraj celotno Južno Korejo je bila dokaj naporna, zato pa je bilo toliko bolj idilično zasneženo jutro v Sokcho-ju, ki leži tik ob morju. Prvi dan sem izkoristil za počitek, prve vtise korejske kulture, odličen korejski BBQ, sprehod po zasneženi plaži in za načrtovanje poti na vrh Mount Unsalbawi-ja.