Sarajevo

V Sarajevo - največje in ob enem tudi glavno mesto države Bosne in Hercegovine, ki je tudi eno izmed pomembnejših mest na Balkanu sem prispel po deseturni vožnji iz Maribora. Mesto z bogato in žalostno zgodovino, ki si je danes že nekoliko opomoglo od zadnje vojne, ki ga je prizadela med letoma 1992 in 1995, me je pozdravilo v hladnem jutru, ko so temperature še kazale pod ničlo. Skočil sem na tramvaj št. 1, ki povezuje avtobusno postajo z mestnim središčem Baščaršije, kjer sem zavil v prvi lokal, saj soba v hotelu še ni bila pripravljena. Ob zvokih bosanske glasbe mi je prijazen natakar z ogromnimi brki postregel prvi pravo bosansko kavo, ki mi je bila kot ljubitelju tega aromatičnega napitka izredno všeč. Obisk Sarajeva je najbolje začeti v starem mestnem jedru sarajevske Baščaršije, saj tega že pet stoletij živahnega trgovskega središča sodobni svet ni vrgel s tečajev. Tukaj je kljub krizi živahno kot zmeraj, ob srečevanju ljudi pa se porajajo vedno nove energije. Tlakovane ulice, mošeje in orientalske trgovinice so daleč od življenja drugod po Evropi, različne kulture in vere pa so med seboj prepletene v edinstveno mešanico, ki Sarajevu daje prav poseben šarm, njegova živahna atmosfera s prijaznimi prebivalci pa mi je dokaj hitro pričarala občutek domačnosti in gostoljubja. Potem, ko sem se do dobra že udomačil na Baščaršiji sem si v starem delu mesta ogledal begovo džamijo Gazi Husrev iz 16. stoletja in Carevo džamijo z medreso, arkadnim dvoriščem in kupolasto streho, staro pravoslavno cerkev in Univerzitetno knjižnico ter Principov most, ki danes nosi svoje staro ime Latinska čuprija, kjer se je 28. 6. 1914 zgodil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, dogodek pa je bil povod za napad avstro-ogrske vojske na Srbijo, kar je pripeljajo do prve svetovne vojne, povzpel pa sem se tudi na bližnji hrib, od koder sem  občudoval prelep razgled nad mestom. Seveda se nisem mogel izogniti sarajevskim čevapčičem, ki so narejeni samo iz govejega mesa, ima pa Sarajevo tudi druge tradicionalne jedi kot so čevapčiči, pleskavice, sudžuki in uštipci ter seveda burek in razne pite, restavracije, ki so specializirane za posamezne jedi pa je mogoče videti na vsakem koraku. Kar se tiče alkoholnih pijač pa je Sarajevo znano po svojem zelo dobrem pivu - Sarajevsko pivo. A to še zdaleč ni vse, kar mesto ponuja. Ljudje so prijazni, ustrežjivi, pristni in zaradi tega v svojem okolju simpatični. Zdi se, da se je življenje vrnilo v neke normalne tirnice, a še vedno je mnogo opozoril na nesmisel neke politike, ki je pripeljala do nerazumljive morije. Z enim stavkom tako lahko rečem, da je bil izlet v Sarajevo prijetno doživetje, manj prijetna pa je bila pot v Sarajevo in nazaj, a to je neka druga zgodba, ki se hitro pozabi.

Tokyo Dome

Tokijo - formalno Tokijska metropola je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati tudi status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih, 32 posebnih tokijskih okrajev pa tvori območje, ki mu pravijo mesto Tokijo, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi, na celotnem območju prefekture pa živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokijo je tako administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske, tukaj pa imata sedež tudi japonski cesar in nacionalni šport baseball. Tokijo je leta 1964 že gostil poletne olimpijske igre, znova pa je bil izbran tudi za gostitelja iger leta 2020, s čimer je postalo prvo mesto v Aziji, ki bo že drugič gostilo olimpijske igre. Z namenom, da si ogledam baseball sem tako obiskal Tokyo Dome - znameniti stadion, ki se nahaja v tokijskem predelu Bunkyo. Stadion je bil zgrajen med leti 1985-1988 in ima kapaciteto 55.000 obiskovalcev. Prvotni vzdevek za Tokyo Dome je bil "The Big egg" zaradi svoje oblike, športni center pa je danes dom baseball ekipe Yomiuri Giants, katere tekmo sem si tudi ogledal in doživel baseball kot tak v živo. Dogajanje je bilo noro, vzdušje na vrhuncu, zato se Tokyo Dome upravičeno ponaša z nazivom japonski baseball stadion slavnih, tukaj pa je doma tud celotna zgodovina baseball-a na Japonskem, igre med dvema ekipama, ki se menjavata v obrambi in napadu. V vsaki je devet igralcev, pri čemer igralec obrambe žogo vrže, napadalec pa jo odbije s kijem. Drugi obrambni igralci pa jo skušajo uloviti. Ko je žoga v zraku, igralci ekipe, ki je takrat v napadu, poskušajo priteči do naslednje baze in to še preden nasprotnik  žogo ujame.

Mount Fuji

Zelo rad imam Japonsko - deželo na skrajnem vzhodnem robu planeta, povsem drugačno, eksotično, zapleteno, skrivnostno in lepo - zato sem tukaj že drugič. Težko je zajetii vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč, edinstvem pa je zagotovo vzpon na sam vrh svete gore Fuji, ki ji Japonci spoštljivo prefijo tudi Fuji-san, prvotni prebivalci Japonske Ajnuji pa so jo imeli kar za sveto. Leži nekoliko zahodno od Tokya v centralnem delu otoka Honšu blizu obale, na meji med prefekturama Šizuoka in Jamanaši. Na 3776 metrov visoko goro - vulkan (zadnji do sedan je izbruhnil leta 1707), ki ima krater premera kar 700 metrov sem se odpravil iz Tokya in sicer najprej z lokalnim avtobusom, ki me je pripreljal vse do vznožja gore Fuji in sicer do V. postaje, kjer se nahaja velik turistični kompleks za vse tiste, ki se zadovoljijo že s tem, da se samo približajo gori, kakor tudi za vse nas, ki si želimo tudi osvojiti največji vrh Japonske. Gora Fuji je namreč že od nekdaj burila moje duhove in domišljijo le kakšen mora biti razgled iz vrha gore, ki je s svojo simetrično obliko znan simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih in razglednicah z Japonske. Pot na sam vrh gore Fuji sem tako začel s V. postaje, pri čemer je spva pot bila lepo urejena, ravna in gladka, proti vrhu pa so se pričela pojavljati tudi bolj izpostavljena področja, ki jih je izoblikovala predvsem strnjena lava.  Pogosto sem tako lahko občutil ostrost skal na podplatih, sicer pa je na sami poti od V. postaje do vrha mogoče videti številke koče, ki so namenjene kot postojanke za počitek in osvežitev, pa tudi topel obrok ti z veseljem pripravijo, seveda za primerno ceno, pri čemer se ob obisku teh številnih postojank lahko pot do vrha gore znatno zavleče. Prvi dan sem opravil vzpon od V. postaje na višini 2305 metrov vse do IX. postaje na višini 3600 metrov, ki sem jo dosegel v večernih urah z pogledom na prečudovit sončni zahod. Na IX. postaji sem prenočil za kratek čas in si odpočil do 2. ure zjutraj, nato pa sem se v zgodnjih jutranjih urah, še v trdi temi in s svetilko na glavi podal še do samega vrha gore. Pogled proti dolini in hrbtišču vulkana, ki so ga krasile številne premikajoče se lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu vulkana je bil nepozaben. Na vrhu vulkana je še več lesenih hišič, katere prodajajo vse živo, od hrane do pijače in spominčkov,  sam vrh pa izgleda kot standardni vulkan z luknjo v sredini, pri čemer sem krater vulkana obhodil v slabi uri. Po jutranjem sončnem vzhodu in poćitku ter doseženem uspehu, da sem osvojil najvišjo japonsko goro sem sestopil z vrha gore Fuji na povsem drugi strani. Pot me je ponovno vodila proti V. postaji, kjer sem se odpočil in proslavil dosežem uspeh, nato pa sem se vrnil v mesto, ki nikoli ne spi - Tokyo.

Vladivostok

Na pol poti med Ulan-Ude in Vladivostokom sem za kratek čas naredil še postanek v mestu Habarovsk, ki leži na sotočju dveh velikih rek, Usuri in Amur, ki mestu dajata značaj obmorskega mesta. Večinsko mrebivalstvo tukaj so seveda Rusi, veliko pa je tudi korejskih in kitajskih priseljencev, tako, da je že znatno mogoče začutiti vpliv vzhoda. Sprehodil sem se po centru mesta do glavnega trga, kjer stoji kip grofa Muravjev Amurskega in do mogočne katedrale, nato pa se z ladjico zapeljal še po mogočni reki Amur ob rečnem nabrežju, kjer Rusi ob stojnicah s pivom in prigrizki intenzivno uživajo kratko poletje. Zvečer sem si še zadnjič postlal svojo postelju v kupeju in z veseljem pričakoval cilj mojega epskega potovanja od Moskve do Vladivostoka, ki je najpomembnejše rusko mesto na pacifiški obali. Ob 9:00 uri zjutraj se tako vlak še zadnjič ustavi na glavni postaji v Vladivostoku in za mano je vsega skupaj 157 ur potovanja z vlakom po transibirski železnici. Ime Vladivostok v ruščini pomeni "vladaj vzhodu", mesto pa je iz kitajskih rok prešlo v ruske roke šele v drugi polovici 19. stoletja, zatem pa se je Vladivostok kmalu razvil v prvo in najpomembnejšo rusko pristanišče na pacifiški obali. Mesto je leta 1932 postalo tudi oporišče ruske pacifiške flote, kar je tudi glavni razlog, da je bilo mesto skoraj 70 let zaprto za tujce, prepoved vstopa za tujce pa je nehala veljati šele leta 1992. Danes ima mesto dobrega pol milijona prebivalcev, ki si kruh služijo predvsem z delom v ladijskem prometu, ladjedelništvu in ribolovu. Mesto se nahaja na vzhodu v zalivu Zlati rog v bližini meje med Kitajsko in Severno Korejo, zaradi svojega hribovitega reliefa v samem zalivu pa je mesto dobilo tudi ime ruski San Francisco. V starem delu mesta se nahaja veliko stavb, ki so bile zgrajene v 19. stoletju, pri čemer različni arhitekturni stili izražajo tako zahodno kot vzhodno kulturu, Vladivostok pa je tudi največji znanstveni in kulturni center Daljnega vzhoda s številnimi univerzami in akademijami, mesta pa ima 4 gledališča in 30 muzejev. Povzpel sem se do "Orlovega gnezda", ki je na nadmorski višini približno 200 metrov najvišja točka starega mesta, ki ponuja čudovit ragled na mesto ter na zaliv Zlati rog z velikim trgovkim in ribiškim pristaniščem. Ogledal sem si tudi prelepo železniško postajo Vladivostok, ki je končna postaja transibirske železnice ter znamenito podmornico S-56 na nasipu v pristanišču, kjer sem ob prijetnih sončnih žarkih podoživljal to veliko epsko potovanje od zahoda do vzhoda. Po nekaj letih sanjarjenja o potovanju s transibirsko železnico so se mi tako sanje končno uresničile in postal sem bogatejši za izkušnjo, da sem skozi lastne oči prepotoval 9.259 kilometrov ruske pokrajine v vsej svoji veličini in spoznal rusko kulturo. Spasiba Rossija.

Ulan-Ude

Rusi štejejo za Sibirijo le območje onstran ležečega Urala pa do Bajkalskega jezera, vzhodneje pa je že daljnovzhodno območje Republike Burjatije s svojo prestolnico Ulan-Ude, mojim naslednjim ciljem. Po dobrih osmih urah vožnje, kar je glede na že prestane vožnje za mene bila kar relativno kratka vožnja, sem zgodaj zjutraj prispel v Ulan-Ude, v mestu na robu sibirske stepe, kjer je središče ruskega budizma in stičišče ruskega in azijskega življenja. Burjati govorijo podoben jezik kot Mongoli in so večinoma budisti. Samo mesto Ulan-Ude ni turistični magnet, sem pa vsekakor  naredil kratek postanek v Republiki Burjatiji, saj me čaka ša kar dolga pot do Vladivostoka. V mestu se je v ruskem slogu ravno odvijala tudi znamenita ruska parada, ki sem si jo ogledal na ploščadi Sovjetov, kjer je ruska vojska ponosno kazala svojo vojaško moč. Turistov kot gledalcev parade v mestu skorajda, da ni bilo, je pa zato bilo ogromno Burjatov in prebivalcev Ulan-Udeja, ki so s ponosom spemljali parado mogočnih vojaških vozil. Mesto Ulan-Ude je sicer po svojem zunanjem videzu tipično rusko mesto, med glavne znamenitosti mesta pa spada vsekakor največja Leninova glava na svetu, ki je visoka 7,7 metrov in široka 4,2 metra ter tehta kar 42 ton. Rusi imajo pač radi vse veliko, še posebej pa ta spomenik, ki je tudi simbol mesta. Zagotovo vreden ogleda pa je tudi budistični center Rimpoche bagsha, ki se nahaja na hribu nad samim mestom in ponuja čudovit razgled panorame nad Ulan-Udejom. Iz centra mesta sem se nato odpravil še z lokalnim avtobusom - marshrutko do 30 min oddaljenega  kompleksa pagod z rumeno-zelenimi strehami - najpomembnejšega ruskega budističnega samostana - Ivolginski Datsan. Priznam, da sem bil tudi sam nemalo presenečen nad vplivom budizma v Rusiji, bližina mongolske meje in vpliv mongolske kulture pa sta v meni vzbudila stare spomine na čas, ko sem mesec dni preživel v prečudoviti sosednji Mongoliji. Pokrajina na poti je bila tipično sibirska, neskončna tajga in reke ter jezera. Intenzivnost narave me je presenetila in imel sem občutek, da sem civilizacijo pustil daleč za sabo.

Lake Baikal

Pot me je nadalje vodila proti Bajkalskemu jezeru, ki je od mesta Irkutsk oddaljeno zgolj 60 kilometrov. Začasno za tri dni sem se poslovil od zvokov železniških tirov z namenom, da obiščem najgloblje jezero na svetu, ki v svoji globini sega tudi do 1.673 metrov in velja za jezero z največjimi zalogami sladke vode ter je hkrati največje jezero v Aziji in Evropi, zato je tudi upravičeno na seznamu svetovne kulturne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco). V jezeru, ki ima površino 31.500 kvadratnih kilometrov, torej je celo večje od Slovnije, je kar 20 % vse sladke vode na svetu, na njem je 27 otokov, v jezeru pa živi 2.700 živalskih in rastlinskih vrst, od katerih jih kar 60 % živi samo tukaj. Bajkalsko jezero je tudi najstarejše jezero v katerega se izliva 336 rek, le ena reka, reka Angara, pa iz njega odteka. Voda je v jezeru marsikje tako prozorna, da se vidi do globine 40 metrov. Voda v jezeru se poleti ogreje do 15 stopinj Celzija, pozimi pa jezero prekrije več kot meter debel led, jezero pa je obkroženo z gozdovi in gorami, ki dosežejo višini do 3000 metrov in lepo krasijo ozadnje jezera, zato ga upravičeno imenujejo tudi "biser sibirije". Z trajektov sem se čez delno še poledenelo jezero odpravil na enega izmed 27-ih otokov, imenovan Olkhon, ki leži blizu središča Bajkalskega jezera in je z 72 kilometri dolžine največji otok v Bajkalskem jezeru. V Khuzir-ju, glavni vasici na otoku nam je prenočišče odstopila prijazna domačinka, ki nam je pomagala organizirati tudi izlet po otoku z prastarim ruskim kombijem, ki se je več kot odlično izkazal v danih razmerah. Cest na otoku namreč skorajda ni, so samo kolovozi in makadamske poti. Otok krasijo oranžne skale v obliki aligatorja, obraza in srca, smreke z živo rumenimi in zelenimi iglicami in modra barva jezera. Vse to in piknik v naravi z žarom bajkalske ribe Omul je nepozabno doživetje, ki ga je dopolnil še čudovit pogled na poledenelo Bajkalsko jezero v času sončnega zahoda.

Irkutsk

Rusija ni le utrip Moskve ali Sankt Peterbruga niti neskončne širjave Sibirije s poletno pripeko in množico komarjev ter ostrimi zimami, Rusija je tudi "Sibirski Pariz" oziroma Irkutsk, ki se ga še iz časa moje mladosti spomnim iz igranja monopolija. V glavno mesto vzhodne Sibirije, ki se geografsko nahaja v samem centru Azije sem prispel v zgodnji jutranjih urah. Za mano je že več kot 5000 kilometrov in pet časovnih pasov. Mesto je pravi razcvet doživelo ob koncu 19. stoletja z odkritjem zlata, kar je pripeljalo nove bogataše in blago z zahoda, zaradi česar je mesto dobilo vzdevek Sibirski Pariz. Nekoč je za prebivalce zahodne Rusije mesto Irkutsk pomenilo končno točko civilizacije, danes pa postaja pomembno gospodarsko in tudi turistično mesto, kot eden najbolj priljubljenih postankov na transibirski železnici z graščinami iz 19. stoletja, značilnimi sibirskimi lesenimi hišami z izrezljanimi čipkastimi detajli in zgodovinskimi cerkvami. Irkutsk ima nekaj kar ni značilno za tipična ruska mesta, saj ima staro mestno jedro, ki je netipično rusko prav lepo urejeno. Ne imenujejo ga sicer "staro mestno jedro" ampak 130-ti kvartal, pred vhodom katerega stoji simbol mesta - Barb, žival podobna tigru. Mesto se lahko pohvali tudi z izjemno opero in naravoslovnim muzejem in večnim ognjem, pred katerim novo poročeni pari položijo šopek cvetja. V mestu je mogoče videti številne avtomobile tako z volani na levi, kot na desni strani in večje število azijatov, tako iz bližnje Mongolije, kot iz Kitajske, kar mestu daje pravi vtis kozmopolitanske ga mesta. V bližini reke Angare sem si ogledal tudi notranjost najlepše katedrale svetega Epifanija v Irkutsku, ki je od zunaj pravi biser pravoslavne arhitekture. Čez dan je mesto zelo živo in vožnja z trolebusom je pravo doživetlje, mesto pa je živahno tudi zvečer vse do 22:00 ure, nato pa se mesto prepusti tišini mogočne Sibirije.

Krasnoyarsk

Ob pogledu na vozovnico, kjer je bila zapisana relacija Novosibirsk - Krasnoyarsk sem bil brez dvoma pozitivno vznemirjen in poln pričakovanja le kakšno mesto je Krasnoyarsk, saj že ime mesta Krasnoyarsk lepo zveni. V poznih popoldanskih urah vlak končno ustavi na veličastni postaji v Krasnoyarsku, mestu v Rusiji, ki je upravno središče Krasnoyarskega kraja in veliko gospodarsko in kulturno središče osrednje in vzhodne Sibirije. Mesto leži na obeh bregovih reke Jenisej ob stiku zahodnosibirske ravnine, srednjesibirskega platoja in Altajsko-Sajanskega gorovja in je tretje največje mesto v Sibiriji za Novosibirskom in Omskom ter pomembno križišče transibirske železnice. Mesto je zelo urejeno in razvito, saj Krasnoyarsk slovi tudi kot eno izmed lepših smučarskih središč v Rusiji. Kljub nekoliko slabšemu vremenu sem si ogledal naravni park "Stolby Nature Sanctuary", ki se nahaja 10 km južno od mesta v Sajanskem gorovju. Z gondolo sem se zapeljal čez zasnežene vrhove ruskega prostranega gozda proti vrhu Sajanskega gorovja, od koder je bil viden lep sibirsko-zimski razgled nad Altajsko-Sajanskim gorovjem ter nad samim mestom Krasnoyarsk. V samem mestu sem si ogledal center mesta z znamenito več nadstropno cekrvijo, ki je ena izmed redkih več nadstopnih cerkva v Rusiji, nato pa sem se povzpel še na bližnji hrib ob centru mesta imenovan Karaulnaya Gora z znamenito kapelico Paraskeva Pyatnitsa.

Novosibirsk

Sibirija je prostrana ruska pokrajina, ki se razteza od gorovja Ural na zahodu pa do Pacifika na vzhodu. Prispel sem v največje mesto Sibirije - Novosibirsk, ki leži v zahodni Sibiriji in je z 1.400.000 prebivalci tretje največje mesto v Rusiji za Moskvo in Sankt Petersburgom in je geografsko središče nekdanje Sovjetske zveze. Od Moskve sem že oddaljen 3303 km in sem trenutno na Priobski planoti, ki se razprostira ob dolini reke Ob. Mesto je bilo ustanovljeno relativno pozno, šele leta 1893 kot kraj, kjer je transibirska železnica prečkala mogočno sibirsko reko Ob. Podnebje tukaj je celinsko z značilnimi mrzlimi zimami ter vročimi in suhimi poletji, saj lahko temperature poleti dosežejo +40, pozimi pa tudi -40 stopinj Celzija, večino leta pa je vreme sončno. Tudi sedaj so bile temperature relativno nizke in s časoma mi je mraz prišel do kosti, zato sem se moral tudi malo pogreti v restavraciji, kjer sem si za kosilo privoščil ruske varenike, različica slovenskih žlikrofov. V mestu ima sedež tudi državna univerza s številnimi fakultetami ter inštituti, s številnimi muzeji, galerijami, gledališči in baletno hišo pa je poskrbljeno tudi za ljubitelje kulture. Hokejsko moštvo Sibir Novosibirsk igra v elitni ruski ligi, kar valje tudi za košarkarsko ekipo Lokomotiva Novosibirsk, mesto pa se lahko pohvali tudi z letališčem Tolmačevo, od koder letala z rednimi linijami letijo v Evropo, Azijo in seveda ostala ruska mesta. Mesto se lahko pohvali tudi z največjo operno hišo v Rusiji, v železniškem muzeju na prostem pa je razstavljenih skoraj 100 vlakov iz različnih obdobij. Poleti je obvezno uživanje na plažah ob reki Ob, pozimi pa ogled ledenega mesta, ki ga zgradijo domačini. Življenje v mestu se odvija nekako med tremi točkami. Prva je trg Lenina, saj brez Lenina v Rusiji seveda ne gre, druga je glavni železniški kolodvor, tretji, center mesta pa je ob nabrežju reke Ob. Pričakoval sem, da bom ob mojem potovanju proti vzhodu Rusije prodiral v vedno manj razvir svet a je bilo skoraj obratno. Ceste v Sibiriji so bile veliko boljše kot med Moskvo in Uralom, ljudlje pa so izobraženi in nekako prijetnejši kot na vzgodu. Celo kakšnega najdeš, ki se smeje.

Tobolsk

Po naporni nočni vožnji se vlak v zgodnjih jutranjih urah ustavi na manjši postaji v bližini mesta Tobolsk, kjer se je rodil tudi slavni ruski kemik in izumitelj Dimitrij Ivanovič Mendelejev. Z lokalnim avtobusom, na katerem me je prijazna gospa z radovednostjo nagovorila, saj  jo je predvsem zanimalo od kod prihajam, sem se iz železniške postaje odpeljal v 10 kilometrov oddaljen center  mesta Tobolsk, ki leži ob sotočju rek Tobol in Irtiš v Tyumenski oblasti v Sibiriji. Mesto z približno 100.000 prebivalci spada med manjša ruska mesta, vendar ga Lonely Planet opisuje, kot "must stop" destinacijo na potovanju po transibirski železnici. Mraz, ki mi je segel že do kosti mi je dal vedeti, da se že nahajam v Sibiriji, vendar me ni ustavil, zlasti v trenutku, ko sem spoznal lepoto tega mesta, ki je edino mesto v Sibiriji in eno redkih mest v Rusiji, ki ima še prvotni kamniti kremelj, ki predstavlja dovršeno trdnjavo iz preloma 17. in 18. stoletja. Vsak kamen tukaj diha svojo zgodovino. Njegove bele stene in stolpi cekrva in palač, ki so presenetljivo nameščeni visoko na bregu, so bili leta 1870 razglašeni za nacionalni zgodovinski in arhitekturni zaklad. Tobolsk danes velja za eno izmed najlepših mest v Rusiji, saj je zaradi značilne topografije razdeljen na dva dela - zgornji in spodnji. Glavni spomeniki v kremlju so katedrala Svete Sofije, trgovnsko dvorišče in tako imenovana švedska komora s šestimi baročnimi dvoranami. V Tobolsku je mogoče videti tudi nekatere druge izjemne baročne in neoklasične cerkve iz 18. in 19. stoletja ter tudi nekatere poganske templje. V mestu obstaja več kot 200 spomenikov kulturne zgodovine, Tobolsk pa je znan kot tretji najpomembnejši duhovni center v Rusiji, takoj za Moskvo in Sankt Petersburgom. Glede na to, da v mestu nisem srečal skoraj nobenega turista, kljub temu, da se mesto nahaja tik ob transibirski železnici, mesto še danes ne dobi ustrezne pozornosti od obiskovalcev, ki si jo zasluži. Razen tega pa sedaj vse več ljudi tudi zapušča to mesto zaradi svojega neprestanega gospodarskega upada, zato upam, da bo Tobolsk v prihodnje s svojo lepoto postal turistična prestolnica Sibirije.

Tyumen

Za Uralom se začne Sibirija, dežela, ki je v meni že od nekdaj vzbujala predstavo večnega mraza in snega. A spomladanske in poletne temperature se ne razlikujejo tako zelo od tistih v srednji Evropi. Vlak se s povprečno hitrostjo 60 km/h počasi vije skozi divjo pokrajino, zato imam dovolj časa za opazovanje okolice, ki se iz listnatega, pretežno brezovega gozda spreminja v tajgo z iglavci ter številnimi rekami in jezeri. Začnem čutiti, da sem dejansko v Sibiriji, kakšrno sem si predstavljal, ko sem še v srednji šoli pri slovenskem jeziku študiral rusko književnost. Celodnevno strmljenje skozi okno premikajočega se vlaka sploh ni tako dolgočasno. Nekajkrat dnevno smo se ustavili za vsaj 20 minut, kar je bilo dovolj, da smo se sprehodili po peronu in si nabavili hrano in pijačo, ob tem pa radovedno opazovali domačine. Babuške so prodajale na peronu sadje in zelenjavo, piroške vseh vrst in številne druge dobrote, ki so mi lajšale čas na vlaku. V Tyumen, ki je prvo mesto Sibirije smo z vlakom prispeli v poznih večernih urah. Po začetnih težavah z orientacijo  nam je s pomočjo prijaznih domačinov končno uspelo najti hostel v katerem smo prenočili. Tyumen je največje mesto in administrativni center Tyumen Oblasti, ki leži ob reki Tura, približno 2.500 kilometrov vzhodno od Moskve. Čeprav se mi je zdelo, da z vlakom potujem že celo večnost, sem opravil šele četrtino poti, ki me je čakala do končne postaje v Vladivostoku. Danes je Tyumen zelo pomemben industrijski in gospodarski center vzhodno od Urala, kjer imajo svoj sedež tudi številne ruske družbe, ki se ukvarjajo s plinsko ter oljno industrijo. V mestu Tyumen sem si ogledal stari del mesta, kjer so ohranjene še starejše zgradbe ter se sprehodil ob reki Turi vse do mestne hiše in znamenitega mostu od koder je bil viden tudi lep razgled na največjo in najznamenitejšo cekrkev - Church of the Saviour. V samem mestu je tudi ogromno dobrih restavracij in prijetnih parkov, zato je mesto Tyumen prijazna turistična destinacija, ki po mojem mnenju zasluži višje mesto na lestvici ruskih popotniških destinacij.

Yekaterinburg

Po 1667 prevoženih kilometrih transibirske železnice postajam počasi že udomačen na ruskih železnicah, z že ustaljenih sistemom, kako spakirati nahrbtnik, da mi je udobno in da imam vse na dosegu roke. Na vlakih sem udobno nameščen v spalnih vagonih, kjer so v vsakem kupeju štiri ločena ležišča. Za moje dobro pučutje skrbijo moji sopotniki in "provodnitsi" - ruska železniška različica stevardes, ki prodajajo vozovnice, strežejo hrano in pijačo ter brezplačno vodo za čaj v samovarjih - ruskih čajnikih ter me zjutraj tudi pravočasno zbudijo, da izstopim na željeni postaji. Občasno nas obiščejo tudi železniški policisti, ki skrbijo za red na vlaku z nenehnimi opozorili, da je v kupejih prepovedano uživanje alkohola, kar me je glede na dosedaj znano rusko kulturo pitja zelo presenetilo. Kljub temu je bilo moč opaziti kako spretno ruski potniki skrivajo svoje majhne steklenice vodke in piva v svoje obleke in torbe ter kako se med sabo opozarjajo, ko se približuje obhod železniških policistov. Jekaterinburg je mesto v Rusiji, ki leži v osrednjem delu Evrazije in je upravno središče Uralskega zveznega okrožja in Sverdlovske oblasti. Po številu prebivalcev je četrto največje rusko mesto in je veliko transportno in logistično križišče ob transibirski železnici ter industrijsko ter kulturno središče Urala. Kulturma in gospodarska prestolnica Urala je eno najslavnejših ruskih mest, polno zgodovinskih znamenitosti, kjer so leta 1918 v glavni cerkvi usmrtili zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in njegovo družino. Posebnost mesta je tudi mafijsko pokopališče, kjer so pokopani slavni zločinci iz 90. let. Postavili so jim ogromne marmorne spomenike in na njih poudarili atribute njihove gangsterske preteklosti: usnjene jakne, zlate verižice okrog vratu, v rokah pa cigareta in ključi mercedesa. V Yekaterinburg sem prispel v jutranjih urah, na železniški postaji sem odložil nahrbtnik, nato pa sem si ogledal zgodovinski trg na katerem je bilo ustanovljeno mesto Yekaterinburg, občudoval lepote arhitekture in se podal na razgledno točko stolpa Vysotsky od koder je bil z višine 186 metrov videl čudovit razgled nad celotnim mesto, vključno z dvorcem Rastorguev-Kharitonov, enim od glavnih znamenitosti mesta.

Kazan

Šele ob prebiranju ruskega vodiča na zibajočem se vlaku proti mestu Kazan ugotavljam kako bogata je Rusija v svojem kulturnem, narodnem in verskem pogledu. Vsaka njena regija z glavnim mestom je edinstvena na svoj način, enako tudi mesto Kazan, ki je od Moskve oddaljeno približno 800 kilometrov, kamor sem prispel v zgodnjih jutranjih urah po naporni nočni vožnjii, saj spanje na vlaku ni najbolj udobno. Prispel sem v Republiko Tatarstan, njeno glavno mesto Kazan, ki je eno izmed večjih mest v Rusiji ter pomembno industrijsko, trgovsko in kulturno središče, ki leži na sotočju Volge in Kazanke v osrednjem delu evropske Rusije. Nahrbtnik sem za par sto rubljev zaklenil v omarico na železniški postaji, spil jutranjo kavo in se pogrel v restavraciji, nato pa sem se podal na ogled tega, nekoliko drugačnega ruskega mesta, ki kaže pestro etično in versko sestavo, saj etnični, večinoma pravoslavni Rusi pomenijo zgolj slabo polovico prebivalstva, drugo polovico pa predstavljajo pretežno muslimanski Tatari, zato se na ulicah poleg ruščine sliši tudi kakšna tatarska beseda, verska raznolikost pa se vidi tudi v arhitekturi, saj je bila pogosto nedaleč od pravoslavne cerkve tudi mošeja, pri čemer ni mogoče spregledati najbolj znamenite mošeje Kul Šarif. Mesto se ponaša tudi z eno najstarejših univerz v Rusiji, ustanovljeno leta 1804, kjer sta med drugim študirala tako Lev Nikolajevič Tolstoj in Vladimir Iljič Lenin, ki je bil nato zaradi upora proti carističnemu režimu izključen. Od leta 2008 se mesto ponaša z nazivom športna prestolnica Rusije, saj je mesto gostilo že več različnih svetovnih prvenstev, od hokeja do sabljanja, ob tem pa nenehno dograjuje športno infrastrukturo, saj bo Kazan leta 2018 tudi eno izmed prizorišč svetovnega nogometnega prvenstva. V mestu je menda kar 600 različnih športnih objektov. Med poznavalci mesto Kazan že dolgo slovi kot najvarnejše rusko mesto, krščanska in islamska vera se tu prepletata brez kakršnikoli teža ali konfliktov, spomenikov, tudi s prestižno oznako zaščite Unesca je obilo in kar dva kilometra dolga cona za pešce se po urejenosti, čistoči in ponudbi zlahka primerja s precej bolj razvpitimi po nekaterih mestih Evrope ali drugih celin. Kakovost življenja je tukaj največja med ruskimi mesti, veliko je novih stanovanj, obnovljenih stavb, trgovine s spominki na coni za pešce pa sledijo druga drugi kot v najbolj obleganih turističnih krajih, zato mestu z izjemno zgodovino, stičišču številnih ljudstev, prizorišču burnih selitev in živahne sedanjosti kaže nameniti čas za obisk.

Nizhny Novgorod

Več kot 100 let transibirska železnica že buri domišljijo popotnikov, saj gre nedvomno za epsko potovanje v eno najbolj odročnih pokrajin sveta, čez gozdove iglavcev, tradicionalne vasice in prostrane stepe. Iz Moskve do Vladivostoka je mogoče opraviti celotno pot do Japonskega morja v enem mahu (v šestih dneh, dveh urah in osmih minutah), a večji užitek je razbitje potovanja na posamezne etape. Transibirska železnica je bila zgrajena med letoma 1891 in 1916 in je mreža železnic, ki povezuje evropski del Rusije s pokrajinami ruskega daljnega vzhoda, pri čemer prečka 8 časovnih pasov in je tako najdaljša železnica na svetu. Tako smo po treh dneh privajanja na rusko kulturo, zapustili Moskvo in se polni pričakovanja, še spočiti in polni adrenalina podali na pot transibirskega doživetja do mesta Nizhny Novgorod, ki je bilo našo prvo postajališče. Ime dobesedno pomeni Spodnje Novo mesto. Mesto leži ob sotočju reke Oke in Volge in je gospodarsko ter kulturno središče Volško-vjatske ekonomske regije in tudi upravno središče Niženovgorodske oblasti, po velikosti pa je četrto največje mesto v Rusiji. Prispeli smo v poznih nočnih urah in se nastanili v enem izmed najboljših hotelov v mestu, ki je bil tudi naš najboljši hotel na celem potovanju. Po jutranjem zajtrku, ki je ponujal tudi obilico ruskih specialitet, sem se ob reki Volgi sprehodil do centra mesta in si ogledal Kremelj in ploščad Minina i Pozharskogo ter park Shveitzariya. Na hribu mesta se nahaja Kremelj od koder se razprostira čudovit razgled nad mestom in sotočjem reke Oke in Volge. Poskusili smo tudi prvo rusko vodko in ugotovili, da slogan "Vodka connecting people" zagotovo drži.

Moscow

Transibirska železnica je potovanje življenja, vprašanje, ki se mi je porajalo že dalj časa je bilo le, kako ga speljati na pravi način. Potem, ko sem se v službi prebijal še čez zadnje nujne obveznosti pred načrtovanim potovanjem in pri tem z mislimi že potoval po eni najbolj odročnih pokrajin sveta, čez gozdove iglavcev, tradicionalne vasice in prostrane stepe me iz ruskih sanj prebudi telefon. Tomaž že kliče in čaka, da se odpravimo v Budimpešto od koder smo v večernih urah poleteli proti glavnemu in največjemu mestu v Rusiji - Moskvi. Po dveh urah in pol poleta smo ob 23:55 zvečer pristali v Moskvi. Mejne formalnosti so na veliko presenečenje potekale brez zapletov, malo več težav pa je bilo z najdbo primernega taksija, ki bi nas v poznih nočnih urah odpeljal v 30 km oddaljeno središče Moskve. Po ogledu taksistov smo izbrali najcenejšega, plačali 1200 rubljev in nato prisedli k taksistu. ''Privjet" je bila edina beseda, ki mi je padla na pamet, da sem vzpostavil začetni kontakt z šoferjem. Po zunanjem izgledu je bil pravi Rus. Visok, močan, obrit in z mrkim pogledom, oblečen v kavbojke in usnjeno jakno, vožnja do 30 km oddaljenega središča Moskve pa je bila zelo podobna vožnji po ulicah v filmu - Mission Impossible - Ghost Protocol. Zadovoljnji, da nismo imeli nesrečo že prvi dan pa smo šele ob 3:00 uri zjutraj končano legli k počitku, vendar že z mislimi, kako najbolj učinkovito preživeti 3 dni v Moskvi, preden se odpravimo na 9.258 km dolgo pot proti Vladivostoku. Mesto se razprostira na 880 kvadratnih kilometrov ob reki Moskvi in ima danes 12 milijonov prebivalcev, leži pa v zveznem okrožju Osrednja Rusija. Moskva je bila tudi glavno mesto Sovjetske zveze in tudi danes je prestolnica ruske oblasti. Največja znamenitost Moskve danes je zagotovo Kremelj, 28 hektarjev velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države je mesto  v mestu in danes največja trdnjava v Evropi, ki ima obliko nepravilnega trikotnika. Kremelj je obdan z zidovi in stolpi, ob njem je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem, na južnem koncu Rdečega trga pa se nahaja najbolj znamenita cerkev svetega Vasilija blaženega, zagotovo eden izmed simbolov Moskve. Rdeči trg je srce Moskve, čeprav njegovo ime mnogi povezujejo s komunizmom, pa temu ni tako. Po rusko namreč pridevnik "krasny" pomeni rdeče in hkrati lepo. "Lepi trg" bi mu lahko rekli v prevodu in takšno ime se mu tudi poda. Mesto krasi tudi več kot kvadratni kilometer velik Gorki park, ki leži ob desnem bregu reke Moskve. Med presežke Moskve pa se zagotovo uvršča tudi Bolšoj teater - operna in baletna hiša v središču Moskve namreč velja za eno najpomembnejših in najstarejših na svetu. Mesto je prav čudovito raziskovati z metrojem, ki je zaradi znamenitih moskovskih metro postaj, katere zaradi veličastne arhitekture imenujejo tudi "podzemni muzeji", eden izmed najlepših metrojev kar sem jih videl. Napisov v latinici ni, tudi na podzemni železnici ne. Še dobro, da sem na poletu proti Moskvi nekoliko povadil cirilico. Tako mi je sicer počasi, a kljub vsemu uspelo prebirati napise in pripravljen sem bil, da se potovanje čez največjo državo na planetu začne.