Zelo rad imam Japonsko - deželo na skrajnem vzhodnem robu planeta, povsem drugačno, eksotično, zapleteno, skrivnostno in lepo - zato sem tukaj že drugič. Težko je zajetii vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč, edinstvem pa je zagotovo vzpon na sam vrh svete gore Fuji, ki ji Japonci spoštljivo prefijo tudi Fuji-san, prvotni prebivalci Japonske Ajnuji pa so jo imeli kar za sveto. Leži nekoliko zahodno od Tokya v centralnem delu otoka Honšu blizu obale, na meji med prefekturama Šizuoka in Jamanaši. Na 3776 metrov visoko goro - vulkan (zadnji do sedan je izbruhnil leta 1707), ki ima krater premera kar 700 metrov sem se odpravil iz Tokya in sicer najprej z lokalnim avtobusom, ki me je pripreljal vse do vznožja gore Fuji in sicer do V. postaje, kjer se nahaja velik turistični kompleks za vse tiste, ki se zadovoljijo že s tem, da se samo približajo gori, kakor tudi za vse nas, ki si želimo tudi osvojiti največji vrh Japonske. Gora Fuji je namreč že od nekdaj burila moje duhove in domišljijo le kakšen mora biti razgled iz vrha gore, ki je s svojo simetrično obliko znan simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih in razglednicah z Japonske. Pot na sam vrh gore Fuji sem tako začel s V. postaje, pri čemer je spva pot bila lepo urejena, ravna in gladka, proti vrhu pa so se pričela pojavljati tudi bolj izpostavljena področja, ki jih je izoblikovala predvsem strnjena lava. Pogosto sem tako lahko občutil ostrost skal na podplatih, sicer pa je na sami poti od V. postaje do vrha mogoče videti številke koče, ki so namenjene kot postojanke za počitek in osvežitev, pa tudi topel obrok ti z veseljem pripravijo, seveda za primerno ceno, pri čemer se ob obisku teh številnih postojank lahko pot do vrha gore znatno zavleče. Prvi dan sem opravil vzpon od V. postaje na višini 2305 metrov vse do IX. postaje na višini 3600 metrov, ki sem jo dosegel v večernih urah z pogledom na prečudovit sončni zahod. Na IX. postaji sem prenočil za kratek čas in si odpočil do 2. ure zjutraj, nato pa sem se v zgodnjih jutranjih urah, še v trdi temi in s svetilko na glavi podal še do samega vrha gore. Pogled proti dolini in hrbtišču vulkana, ki so ga krasile številne premikajoče se lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu vulkana je bil nepozaben. Na vrhu vulkana je še več lesenih hišič, katere prodajajo vse živo, od hrane do pijače in spominčkov, sam vrh pa izgleda kot standardni vulkan z luknjo v sredini, pri čemer sem krater vulkana obhodil v slabi uri. Po jutranjem sončnem vzhodu in poćitku ter doseženem uspehu, da sem osvojil najvišjo japonsko goro sem sestopil z vrha gore Fuji na povsem drugi strani. Pot me je ponovno vodila proti V. postaji, kjer sem se odpočil in proslavil dosežem uspeh, nato pa sem se vrnil v mesto, ki nikoli ne spi - Tokyo.
Zelo rad imam Japonsko - deželo na skrajnem vzhodnem robu planeta, povsem drugačno, eksotično, zapleteno, skrivnostno in lepo - zato sem tukaj že drugič. Težko je zajetii vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč, edinstvem pa je zagotovo vzpon na sam vrh svete gore Fuji, ki ji Japonci spoštljivo prefijo tudi Fuji-san, prvotni prebivalci Japonske Ajnuji pa so jo imeli kar za sveto. Leži nekoliko zahodno od Tokya v centralnem delu otoka Honšu blizu obale, na meji med prefekturama Šizuoka in Jamanaši. Na 3776 metrov visoko goro - vulkan (zadnji do sedan je izbruhnil leta 1707), ki ima krater premera kar 700 metrov sem se odpravil iz Tokya in sicer najprej z lokalnim avtobusom, ki me je pripreljal vse do vznožja gore Fuji in sicer do V. postaje, kjer se nahaja velik turistični kompleks za vse tiste, ki se zadovoljijo že s tem, da se samo približajo gori, kakor tudi za vse nas, ki si želimo tudi osvojiti največji vrh Japonske. Gora Fuji je namreč že od nekdaj burila moje duhove in domišljijo le kakšen mora biti razgled iz vrha gore, ki je s svojo simetrično obliko znan simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih in razglednicah z Japonske. Pot na sam vrh gore Fuji sem tako začel s V. postaje, pri čemer je spva pot bila lepo urejena, ravna in gladka, proti vrhu pa so se pričela pojavljati tudi bolj izpostavljena področja, ki jih je izoblikovala predvsem strnjena lava. Pogosto sem tako lahko občutil ostrost skal na podplatih, sicer pa je na sami poti od V. postaje do vrha mogoče videti številke koče, ki so namenjene kot postojanke za počitek in osvežitev, pa tudi topel obrok ti z veseljem pripravijo, seveda za primerno ceno, pri čemer se ob obisku teh številnih postojank lahko pot do vrha gore znatno zavleče. Prvi dan sem opravil vzpon od V. postaje na višini 2305 metrov vse do IX. postaje na višini 3600 metrov, ki sem jo dosegel v večernih urah z pogledom na prečudovit sončni zahod. Na IX. postaji sem prenočil za kratek čas in si odpočil do 2. ure zjutraj, nato pa sem se v zgodnjih jutranjih urah, še v trdi temi in s svetilko na glavi podal še do samega vrha gore. Pogled proti dolini in hrbtišču vulkana, ki so ga krasile številne premikajoče se lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu vulkana je bil nepozaben. Na vrhu vulkana je še več lesenih hišič, katere prodajajo vse živo, od hrane do pijače in spominčkov, sam vrh pa izgleda kot standardni vulkan z luknjo v sredini, pri čemer sem krater vulkana obhodil v slabi uri. Po jutranjem sončnem vzhodu in poćitku ter doseženem uspehu, da sem osvojil najvišjo japonsko goro sem sestopil z vrha gore Fuji na povsem drugi strani. Pot me je ponovno vodila proti V. postaji, kjer sem se odpočil in proslavil dosežem uspeh, nato pa sem se vrnil v mesto, ki nikoli ne spi - Tokyo.
1 komentar:
Hvala :)
Objavite komentar