Rusi štejejo za Sibirijo le območje onstran ležečega Urala pa do Bajkalskega jezera, vzhodneje pa je že daljnovzhodno območje Republike Burjatije s svojo prestolnico Ulan-Ude, mojim naslednjim ciljem. Po dobrih osmih urah vožnje, kar je glede na že prestane vožnje za mene bila kar relativno kratka vožnja, sem zgodaj zjutraj prispel v Ulan-Ude, v mestu na robu sibirske stepe, kjer je središče ruskega budizma in stičišče ruskega in azijskega življenja. Burjati govorijo podoben jezik kot Mongoli in so večinoma budisti. Samo mesto Ulan-Ude ni turistični magnet, sem pa vsekakor naredil kratek postanek v Republiki Burjatiji, saj me čaka ša kar dolga pot do Vladivostoka. V mestu se je v ruskem slogu ravno odvijala tudi znamenita ruska parada, ki sem si jo ogledal na ploščadi Sovjetov, kjer je ruska vojska ponosno kazala svojo vojaško moč. Turistov kot gledalcev parade v mestu skorajda, da ni bilo, je pa zato bilo ogromno Burjatov in prebivalcev Ulan-Udeja, ki so s ponosom spemljali parado mogočnih vojaških vozil. Mesto Ulan-Ude je sicer po svojem zunanjem videzu tipično rusko mesto, med glavne znamenitosti mesta pa spada vsekakor največja Leninova glava na svetu, ki je visoka 7,7 metrov in široka 4,2 metra ter tehta kar 42 ton. Rusi imajo pač radi vse veliko, še posebej pa ta spomenik, ki je tudi simbol mesta. Zagotovo vreden ogleda pa je tudi budistični center Rimpoche bagsha, ki se nahaja na hribu nad samim mestom in ponuja čudovit razgled panorame nad Ulan-Udejom. Iz centra mesta sem se nato odpravil še z lokalnim avtobusom - marshrutko do 30 min oddaljenega kompleksa pagod z rumeno-zelenimi strehami - najpomembnejšega ruskega budističnega samostana - Ivolginski Datsan. Priznam, da sem bil tudi sam nemalo presenečen nad vplivom budizma v Rusiji, bližina mongolske meje in vpliv mongolske kulture pa sta v meni vzbudila stare spomine na čas, ko sem mesec dni preživel v prečudoviti sosednji Mongoliji. Pokrajina na poti je bila tipično sibirska, neskončna tajga in reke ter jezera. Intenzivnost narave me je presenetila in imel sem občutek, da sem civilizacijo pustil daleč za sabo.
Rusi štejejo za Sibirijo le območje onstran ležečega Urala pa do Bajkalskega jezera, vzhodneje pa je že daljnovzhodno območje Republike Burjatije s svojo prestolnico Ulan-Ude, mojim naslednjim ciljem. Po dobrih osmih urah vožnje, kar je glede na že prestane vožnje za mene bila kar relativno kratka vožnja, sem zgodaj zjutraj prispel v Ulan-Ude, v mestu na robu sibirske stepe, kjer je središče ruskega budizma in stičišče ruskega in azijskega življenja. Burjati govorijo podoben jezik kot Mongoli in so večinoma budisti. Samo mesto Ulan-Ude ni turistični magnet, sem pa vsekakor naredil kratek postanek v Republiki Burjatiji, saj me čaka ša kar dolga pot do Vladivostoka. V mestu se je v ruskem slogu ravno odvijala tudi znamenita ruska parada, ki sem si jo ogledal na ploščadi Sovjetov, kjer je ruska vojska ponosno kazala svojo vojaško moč. Turistov kot gledalcev parade v mestu skorajda, da ni bilo, je pa zato bilo ogromno Burjatov in prebivalcev Ulan-Udeja, ki so s ponosom spemljali parado mogočnih vojaških vozil. Mesto Ulan-Ude je sicer po svojem zunanjem videzu tipično rusko mesto, med glavne znamenitosti mesta pa spada vsekakor največja Leninova glava na svetu, ki je visoka 7,7 metrov in široka 4,2 metra ter tehta kar 42 ton. Rusi imajo pač radi vse veliko, še posebej pa ta spomenik, ki je tudi simbol mesta. Zagotovo vreden ogleda pa je tudi budistični center Rimpoche bagsha, ki se nahaja na hribu nad samim mestom in ponuja čudovit razgled panorame nad Ulan-Udejom. Iz centra mesta sem se nato odpravil še z lokalnim avtobusom - marshrutko do 30 min oddaljenega kompleksa pagod z rumeno-zelenimi strehami - najpomembnejšega ruskega budističnega samostana - Ivolginski Datsan. Priznam, da sem bil tudi sam nemalo presenečen nad vplivom budizma v Rusiji, bližina mongolske meje in vpliv mongolske kulture pa sta v meni vzbudila stare spomine na čas, ko sem mesec dni preživel v prečudoviti sosednji Mongoliji. Pokrajina na poti je bila tipično sibirska, neskončna tajga in reke ter jezera. Intenzivnost narave me je presenetila in imel sem občutek, da sem civilizacijo pustil daleč za sabo.
1 komentar:
Your article is very helpful. you can visit my website.
xe currency.
Objavite komentar