Pot me je nadalje vodila proti Bajkalskemu jezeru, ki je od mesta Irkutsk oddaljeno zgolj 60 kilometrov. Začasno za tri dni sem se poslovil od zvokov železniških tirov z namenom, da obiščem najgloblje jezero na svetu, ki v svoji globini sega tudi do 1.673 metrov in velja za jezero z največjimi zalogami sladke vode ter je hkrati največje jezero v Aziji in Evropi, zato je tudi upravičeno na seznamu svetovne kulturne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco). V jezeru, ki ima površino 31.500 kvadratnih kilometrov, torej je celo večje od Slovnije, je kar 20 % vse sladke vode na svetu, na njem je 27 otokov, v jezeru pa živi 2.700 živalskih in rastlinskih vrst, od katerih jih kar 60 % živi samo tukaj. Bajkalsko jezero je tudi najstarejše jezero v katerega se izliva 336 rek, le ena reka, reka Angara, pa iz njega odteka. Voda je v jezeru marsikje tako prozorna, da se vidi do globine 40 metrov. Voda v jezeru se poleti ogreje do 15 stopinj Celzija, pozimi pa jezero prekrije več kot meter debel led, jezero pa je obkroženo z gozdovi in gorami, ki dosežejo višini do 3000 metrov in lepo krasijo ozadnje jezera, zato ga upravičeno imenujejo tudi "biser sibirije". Z trajektov sem se čez delno še poledenelo jezero odpravil na enega izmed 27-ih otokov, imenovan Olkhon, ki leži blizu središča Bajkalskega jezera in je z 72 kilometri dolžine največji otok v Bajkalskem jezeru. V Khuzir-ju, glavni vasici na otoku nam je prenočišče odstopila prijazna domačinka, ki nam je pomagala organizirati tudi izlet po otoku z prastarim ruskim kombijem, ki se je več kot odlično izkazal v danih razmerah. Cest na otoku namreč skorajda ni, so samo kolovozi in makadamske poti. Otok krasijo oranžne skale v obliki aligatorja, obraza in srca, smreke z živo rumenimi in zelenimi iglicami in modra barva jezera. Vse to in piknik v naravi z žarom bajkalske ribe Omul je nepozabno doživetje, ki ga je dopolnil še čudovit pogled na poledenelo Bajkalsko jezero v času sončnega zahoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar