Irkutsk

Rusija ni le utrip Moskve ali Sankt Peterbruga niti neskončne širjave Sibirije s poletno pripeko in množico komarjev ter ostrimi zimami, Rusija je tudi "Sibirski Pariz" oziroma Irkutsk, ki se ga še iz časa moje mladosti spomnim iz igranja monopolija. V glavno mesto vzhodne Sibirije, ki se geografsko nahaja v samem centru Azije sem prispel v zgodnji jutranjih urah. Za mano je že več kot 5000 kilometrov in pet časovnih pasov. Mesto je pravi razcvet doživelo ob koncu 19. stoletja z odkritjem zlata, kar je pripeljalo nove bogataše in blago z zahoda, zaradi česar je mesto dobilo vzdevek Sibirski Pariz. Nekoč je za prebivalce zahodne Rusije mesto Irkutsk pomenilo končno točko civilizacije, danes pa postaja pomembno gospodarsko in tudi turistično mesto, kot eden najbolj priljubljenih postankov na transibirski železnici z graščinami iz 19. stoletja, značilnimi sibirskimi lesenimi hišami z izrezljanimi čipkastimi detajli in zgodovinskimi cerkvami. Irkutsk ima nekaj kar ni značilno za tipična ruska mesta, saj ima staro mestno jedro, ki je netipično rusko prav lepo urejeno. Ne imenujejo ga sicer "staro mestno jedro" ampak 130-ti kvartal, pred vhodom katerega stoji simbol mesta - Barb, žival podobna tigru. Mesto se lahko pohvali tudi z izjemno opero in naravoslovnim muzejem in večnim ognjem, pred katerim novo poročeni pari položijo šopek cvetja. V mestu je mogoče videti številne avtomobile tako z volani na levi, kot na desni strani in večje število azijatov, tako iz bližnje Mongolije, kot iz Kitajske, kar mestu daje pravi vtis kozmopolitanske ga mesta. V bližini reke Angare sem si ogledal tudi notranjost najlepše katedrale svetega Epifanija v Irkutsku, ki je od zunaj pravi biser pravoslavne arhitekture. Čez dan je mesto zelo živo in vožnja z trolebusom je pravo doživetlje, mesto pa je živahno tudi zvečer vse do 22:00 ure, nato pa se mesto prepusti tišini mogočne Sibirije.