Na pol poti med Ulan-Ude in Vladivostokom sem za kratek čas naredil še postanek v mestu Habarovsk, ki leži na sotočju dveh velikih rek, Usuri in Amur, ki mestu dajata značaj obmorskega mesta. Večinsko mrebivalstvo tukaj so seveda Rusi, veliko pa je tudi korejskih in kitajskih priseljencev, tako, da je že znatno mogoče začutiti vpliv vzhoda. Sprehodil sem se po centru mesta do glavnega trga, kjer stoji kip grofa Muravjev Amurskega in do mogočne katedrale, nato pa se z ladjico zapeljal še po mogočni reki Amur ob rečnem nabrežju, kjer Rusi ob stojnicah s pivom in prigrizki intenzivno uživajo kratko poletje. Zvečer sem si še zadnjič postlal svojo postelju v kupeju in z veseljem pričakoval cilj mojega epskega potovanja od Moskve do Vladivostoka, ki je najpomembnejše rusko mesto na pacifiški obali. Ob 9:00 uri zjutraj se tako vlak še zadnjič ustavi na glavni postaji v Vladivostoku in za mano je vsega skupaj 157 ur potovanja z vlakom po transibirski železnici. Ime Vladivostok v ruščini pomeni "vladaj vzhodu", mesto pa je iz kitajskih rok prešlo v ruske roke šele v drugi polovici 19. stoletja, zatem pa se je Vladivostok kmalu razvil v prvo in najpomembnejšo rusko pristanišče na pacifiški obali. Mesto je leta 1932 postalo tudi oporišče ruske pacifiške flote, kar je tudi glavni razlog, da je bilo mesto skoraj 70 let zaprto za tujce, prepoved vstopa za tujce pa je nehala veljati šele leta 1992. Danes ima mesto dobrega pol milijona prebivalcev, ki si kruh služijo predvsem z delom v ladijskem prometu, ladjedelništvu in ribolovu. Mesto se nahaja na vzhodu v zalivu Zlati rog v bližini meje med Kitajsko in Severno Korejo, zaradi svojega hribovitega reliefa v samem zalivu pa je mesto dobilo tudi ime ruski San Francisco. V starem delu mesta se nahaja veliko stavb, ki so bile zgrajene v 19. stoletju, pri čemer različni arhitekturni stili izražajo tako zahodno kot vzhodno kulturu, Vladivostok pa je tudi največji znanstveni in kulturni center Daljnega vzhoda s številnimi univerzami in akademijami, mesta pa ima 4 gledališča in 30 muzejev. Povzpel sem se do "Orlovega gnezda", ki je na nadmorski višini približno 200 metrov najvišja točka starega mesta, ki ponuja čudovit ragled na mesto ter na zaliv Zlati rog z velikim trgovkim in ribiškim pristaniščem. Ogledal sem si tudi prelepo železniško postajo Vladivostok, ki je končna postaja transibirske železnice ter znamenito podmornico S-56 na nasipu v pristanišču, kjer sem ob prijetnih sončnih žarkih podoživljal to veliko epsko potovanje od zahoda do vzhoda. Po nekaj letih sanjarjenja o potovanju s transibirsko železnico so se mi tako sanje končno uresničile in postal sem bogatejši za izkušnjo, da sem skozi lastne oči prepotoval 9.259 kilometrov ruske pokrajine v vsej svoji veličini in spoznal rusko kulturo. Spasiba Rossija.
Rusi štejejo za Sibirijo le območje onstran ležečega Urala pa do Bajkalskega jezera, vzhodneje pa je že daljnovzhodno območje Republike Burjatije s svojo prestolnico Ulan-Ude, mojim naslednjim ciljem. Po dobrih osmih urah vožnje, kar je glede na že prestane vožnje za mene bila kar relativno kratka vožnja, sem zgodaj zjutraj prispel v Ulan-Ude, v mestu na robu sibirske stepe, kjer je središče ruskega budizma in stičišče ruskega in azijskega življenja. Burjati govorijo podoben jezik kot Mongoli in so večinoma budisti. Samo mesto Ulan-Ude ni turistični magnet, sem pa vsekakor naredil kratek postanek v Republiki Burjatiji, saj me čaka ša kar dolga pot do Vladivostoka. V mestu se je v ruskem slogu ravno odvijala tudi znamenita ruska parada, ki sem si jo ogledal na ploščadi Sovjetov, kjer je ruska vojska ponosno kazala svojo vojaško moč. Turistov kot gledalcev parade v mestu skorajda, da ni bilo, je pa zato bilo ogromno Burjatov in prebivalcev Ulan-Udeja, ki so s ponosom spemljali parado mogočnih vojaških vozil. Mesto Ulan-Ude je sicer po svojem zunanjem videzu tipično rusko mesto, med glavne znamenitosti mesta pa spada vsekakor največja Leninova glava na svetu, ki je visoka 7,7 metrov in široka 4,2 metra ter tehta kar 42 ton. Rusi imajo pač radi vse veliko, še posebej pa ta spomenik, ki je tudi simbol mesta. Zagotovo vreden ogleda pa je tudi budistični center Rimpoche bagsha, ki se nahaja na hribu nad samim mestom in ponuja čudovit razgled panorame nad Ulan-Udejom. Iz centra mesta sem se nato odpravil še z lokalnim avtobusom - marshrutko do 30 min oddaljenega kompleksa pagod z rumeno-zelenimi strehami - najpomembnejšega ruskega budističnega samostana - Ivolginski Datsan. Priznam, da sem bil tudi sam nemalo presenečen nad vplivom budizma v Rusiji, bližina mongolske meje in vpliv mongolske kulture pa sta v meni vzbudila stare spomine na čas, ko sem mesec dni preživel v prečudoviti sosednji Mongoliji. Pokrajina na poti je bila tipično sibirska, neskončna tajga in reke ter jezera. Intenzivnost narave me je presenetila in imel sem občutek, da sem civilizacijo pustil daleč za sabo.
Pot me je nadalje vodila proti Bajkalskemu jezeru, ki je od mesta Irkutsk oddaljeno zgolj 60 kilometrov. Začasno za tri dni sem se poslovil od zvokov železniških tirov z namenom, da obiščem najgloblje jezero na svetu, ki v svoji globini sega tudi do 1.673 metrov in velja za jezero z največjimi zalogami sladke vode ter je hkrati največje jezero v Aziji in Evropi, zato je tudi upravičeno na seznamu svetovne kulturne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco). V jezeru, ki ima površino 31.500 kvadratnih kilometrov, torej je celo večje od Slovnije, je kar 20 % vse sladke vode na svetu, na njem je 27 otokov, v jezeru pa živi 2.700 živalskih in rastlinskih vrst, od katerih jih kar 60 % živi samo tukaj. Bajkalsko jezero je tudi najstarejše jezero v katerega se izliva 336 rek, le ena reka, reka Angara, pa iz njega odteka. Voda je v jezeru marsikje tako prozorna, da se vidi do globine 40 metrov. Voda v jezeru se poleti ogreje do 15 stopinj Celzija, pozimi pa jezero prekrije več kot meter debel led, jezero pa je obkroženo z gozdovi in gorami, ki dosežejo višini do 3000 metrov in lepo krasijo ozadnje jezera, zato ga upravičeno imenujejo tudi "biser sibirije". Z trajektov sem se čez delno še poledenelo jezero odpravil na enega izmed 27-ih otokov, imenovan Olkhon, ki leži blizu središča Bajkalskega jezera in je z 72 kilometri dolžine največji otok v Bajkalskem jezeru. V Khuzir-ju, glavni vasici na otoku nam je prenočišče odstopila prijazna domačinka, ki nam je pomagala organizirati tudi izlet po otoku z prastarim ruskim kombijem, ki se je več kot odlično izkazal v danih razmerah. Cest na otoku namreč skorajda ni, so samo kolovozi in makadamske poti. Otok krasijo oranžne skale v obliki aligatorja, obraza in srca, smreke z živo rumenimi in zelenimi iglicami in modra barva jezera. Vse to in piknik v naravi z žarom bajkalske ribe Omul je nepozabno doživetje, ki ga je dopolnil še čudovit pogled na poledenelo Bajkalsko jezero v času sončnega zahoda.
Rusija ni le utrip Moskve ali Sankt Peterbruga niti neskončne širjave Sibirije s poletno pripeko in množico komarjev ter ostrimi zimami, Rusija je tudi "Sibirski Pariz" oziroma Irkutsk, ki se ga še iz časa moje mladosti spomnim iz igranja monopolija. V glavno mesto vzhodne Sibirije, ki se geografsko nahaja v samem centru Azije sem prispel v zgodnji jutranjih urah. Za mano je že več kot 5000 kilometrov in pet časovnih pasov. Mesto je pravi razcvet doživelo ob koncu 19. stoletja z odkritjem zlata, kar je pripeljalo nove bogataše in blago z zahoda, zaradi česar je mesto dobilo vzdevek Sibirski Pariz. Nekoč je za prebivalce zahodne Rusije mesto Irkutsk pomenilo končno točko civilizacije, danes pa postaja pomembno gospodarsko in tudi turistično mesto, kot eden najbolj priljubljenih postankov na transibirski železnici z graščinami iz 19. stoletja, značilnimi sibirskimi lesenimi hišami z izrezljanimi čipkastimi detajli in zgodovinskimi cerkvami. Irkutsk ima nekaj kar ni značilno za tipična ruska mesta, saj ima staro mestno jedro, ki je netipično rusko prav lepo urejeno. Ne imenujejo ga sicer "staro mestno jedro" ampak 130-ti kvartal, pred vhodom katerega stoji simbol mesta - Barb, žival podobna tigru. Mesto se lahko pohvali tudi z izjemno opero in naravoslovnim muzejem in večnim ognjem, pred katerim novo poročeni pari položijo šopek cvetja. V mestu je mogoče videti številne avtomobile tako z volani na levi, kot na desni strani in večje število azijatov, tako iz bližnje Mongolije, kot iz Kitajske, kar mestu daje pravi vtis kozmopolitanske ga mesta. V bližini reke Angare sem si ogledal tudi notranjost najlepše katedrale svetega Epifanija v Irkutsku, ki je od zunaj pravi biser pravoslavne arhitekture. Čez dan je mesto zelo živo in vožnja z trolebusom je pravo doživetlje, mesto pa je živahno tudi zvečer vse do 22:00 ure, nato pa se mesto prepusti tišini mogočne Sibirije.
Ob pogledu na vozovnico, kjer je bila zapisana relacija Novosibirsk - Krasnoyarsk sem bil brez dvoma pozitivno vznemirjen in poln pričakovanja le kakšno mesto je Krasnoyarsk, saj že ime mesta Krasnoyarsk lepo zveni. V poznih popoldanskih urah vlak končno ustavi na veličastni postaji v Krasnoyarsku, mestu v Rusiji, ki je upravno središče Krasnoyarskega kraja in veliko gospodarsko in kulturno središče osrednje in vzhodne Sibirije. Mesto leži na obeh bregovih reke Jenisej ob stiku zahodnosibirske ravnine, srednjesibirskega platoja in Altajsko-Sajanskega gorovja in je tretje največje mesto v Sibiriji za Novosibirskom in Omskom ter pomembno križišče transibirske železnice. Mesto je zelo urejeno in razvito, saj Krasnoyarsk slovi tudi kot eno izmed lepših smučarskih središč v Rusiji. Kljub nekoliko slabšemu vremenu sem si ogledal naravni park "Stolby Nature Sanctuary", ki se nahaja 10 km južno od mesta v Sajanskem gorovju. Z gondolo sem se zapeljal čez zasnežene vrhove ruskega prostranega gozda proti vrhu Sajanskega gorovja, od koder je bil viden lep sibirsko-zimski razgled nad Altajsko-Sajanskim gorovjem ter nad samim mestom Krasnoyarsk. V samem mestu sem si ogledal center mesta z znamenito več nadstropno cekrvijo, ki je ena izmed redkih več nadstopnih cerkva v Rusiji, nato pa sem se povzpel še na bližnji hrib ob centru mesta imenovan Karaulnaya Gora z znamenito kapelico Paraskeva Pyatnitsa.
Sibirija je prostrana ruska pokrajina, ki se razteza od gorovja Ural na zahodu pa do Pacifika na vzhodu. Prispel sem v največje mesto Sibirije - Novosibirsk, ki leži v zahodni Sibiriji in je z 1.400.000 prebivalci tretje največje mesto v Rusiji za Moskvo in Sankt Petersburgom in je geografsko središče nekdanje Sovjetske zveze. Od Moskve sem že oddaljen 3303 km in sem trenutno na Priobski planoti, ki se razprostira ob dolini reke Ob. Mesto je bilo ustanovljeno relativno pozno, šele leta 1893 kot kraj, kjer je transibirska železnica prečkala mogočno sibirsko reko Ob. Podnebje tukaj je celinsko z značilnimi mrzlimi zimami ter vročimi in suhimi poletji, saj lahko temperature poleti dosežejo +40, pozimi pa tudi -40 stopinj Celzija, večino leta pa je vreme sončno. Tudi sedaj so bile temperature relativno nizke in s časoma mi je mraz prišel do kosti, zato sem se moral tudi malo pogreti v restavraciji, kjer sem si za kosilo privoščil ruske varenike, različica slovenskih žlikrofov. V mestu ima sedež tudi državna univerza s številnimi fakultetami ter inštituti, s številnimi muzeji, galerijami, gledališči in baletno hišo pa je poskrbljeno tudi za ljubitelje kulture. Hokejsko moštvo Sibir Novosibirsk igra v elitni ruski ligi, kar valje tudi za košarkarsko ekipo Lokomotiva Novosibirsk, mesto pa se lahko pohvali tudi z letališčem Tolmačevo, od koder letala z rednimi linijami letijo v Evropo, Azijo in seveda ostala ruska mesta. Mesto se lahko pohvali tudi z največjo operno hišo v Rusiji, v železniškem muzeju na prostem pa je razstavljenih skoraj 100 vlakov iz različnih obdobij. Poleti je obvezno uživanje na plažah ob reki Ob, pozimi pa ogled ledenega mesta, ki ga zgradijo domačini. Življenje v mestu se odvija nekako med tremi točkami. Prva je trg Lenina, saj brez Lenina v Rusiji seveda ne gre, druga je glavni železniški kolodvor, tretji, center mesta pa je ob nabrežju reke Ob. Pričakoval sem, da bom ob mojem potovanju proti vzhodu Rusije prodiral v vedno manj razvir svet a je bilo skoraj obratno. Ceste v Sibiriji so bile veliko boljše kot med Moskvo in Uralom, ljudlje pa so izobraženi in nekako prijetnejši kot na vzgodu. Celo kakšnega najdeš, ki se smeje.
Na pol poti med Ulan-Ude in Vladivostokom sem za kratek čas naredil še postanek v mestu Habarovsk, ki leži na sotočju dveh velikih rek, Usuri in Amur, ki mestu dajata značaj obmorskega mesta. Večinsko mrebivalstvo tukaj so seveda Rusi, veliko pa je tudi korejskih in kitajskih priseljencev, tako, da je že znatno mogoče začutiti vpliv vzhoda. Sprehodil sem se po centru mesta do glavnega trga, kjer stoji kip grofa Muravjev Amurskega in do mogočne katedrale, nato pa se z ladjico zapeljal še po mogočni reki Amur ob rečnem nabrežju, kjer Rusi ob stojnicah s pivom in prigrizki intenzivno uživajo kratko poletje. Zvečer sem si še zadnjič postlal svojo postelju v kupeju in z veseljem pričakoval cilj mojega epskega potovanja od Moskve do Vladivostoka, ki je najpomembnejše rusko mesto na pacifiški obali. Ob 9:00 uri zjutraj se tako vlak še zadnjič ustavi na glavni postaji v Vladivostoku in za mano je vsega skupaj 157 ur potovanja z vlakom po transibirski železnici. Ime Vladivostok v ruščini pomeni "vladaj vzhodu", mesto pa je iz kitajskih rok prešlo v ruske roke šele v drugi polovici 19. stoletja, zatem pa se je Vladivostok kmalu razvil v prvo in najpomembnejšo rusko pristanišče na pacifiški obali. Mesto je leta 1932 postalo tudi oporišče ruske pacifiške flote, kar je tudi glavni razlog, da je bilo mesto skoraj 70 let zaprto za tujce, prepoved vstopa za tujce pa je nehala veljati šele leta 1992. Danes ima mesto dobrega pol milijona prebivalcev, ki si kruh služijo predvsem z delom v ladijskem prometu, ladjedelništvu in ribolovu. Mesto se nahaja na vzhodu v zalivu Zlati rog v bližini meje med Kitajsko in Severno Korejo, zaradi svojega hribovitega reliefa v samem zalivu pa je mesto dobilo tudi ime ruski San Francisco. V starem delu mesta se nahaja veliko stavb, ki so bile zgrajene v 19. stoletju, pri čemer različni arhitekturni stili izražajo tako zahodno kot vzhodno kulturu, Vladivostok pa je tudi največji znanstveni in kulturni center Daljnega vzhoda s številnimi univerzami in akademijami, mesta pa ima 4 gledališča in 30 muzejev. Povzpel sem se do "Orlovega gnezda", ki je na nadmorski višini približno 200 metrov najvišja točka starega mesta, ki ponuja čudovit ragled na mesto ter na zaliv Zlati rog z velikim trgovkim in ribiškim pristaniščem. Ogledal sem si tudi prelepo železniško postajo Vladivostok, ki je končna postaja transibirske železnice ter znamenito podmornico S-56 na nasipu v pristanišču, kjer sem ob prijetnih sončnih žarkih podoživljal to veliko epsko potovanje od zahoda do vzhoda. Po nekaj letih sanjarjenja o potovanju s transibirsko železnico so se mi tako sanje končno uresničile in postal sem bogatejši za izkušnjo, da sem skozi lastne oči prepotoval 9.259 kilometrov ruske pokrajine v vsej svoji veličini in spoznal rusko kulturo. Spasiba Rossija.
