Khovsgol Lake

Prav na severu Mongolije, na podrocju smaragdnega jezera Khovsgol, sirnih podrocij tajge in tezje dostopnih dolin in gora, je potekalo moje potepanje in edinstveni treking z pravim mongolskim konjem, ki sem ga poimenoval ''Lucky''. Do jezera Khovsgol Nuur, ki je od Ulaan Baatar-ja oddaljen priblizno 600 km, sem se odpravil z javnim prevozom. ''Javni prevoz'' v Mongoliji pomeni, da v kombi, ki ima 9 sedezev, stlacijo 16 ljudi plus milijon skatel in vso prtljago ter ti za na konec z nasmehom zazelijo prijetno voznjo v naslednjih 22-tih urah. Zaspati ni mogoce, ker glavo ne mores nasloniti niti v levo niti v desno, ker sedis povsem vzravnano, pomoznosti z skatlo v narocju, poleg tega pa cest v bistvu sploh ni, so le kolovozi, polni lukenj in stevilne reke, kjer voznik zapelje na poseben splav ali pa kar lepo pelje cez reko, ce voda ni »prevec« globoka. Skratka peklenska voznja do enega najlepsih predelov centralne Azije, vendar kljub vsemu te izkusnje ne bi zamenjal za udoben sedez v turisticnem kombiju ali za letalo. 4 dni sem svet okrog jezera opazoval na konjskem hrbtu v druzbi mongolskega vodica Cengeljna, ki ni znal anglesko, z izjemo good, cold in eat. Kljub temu sva se odlicno razumela, kajti komunikacija je vecinoma potekala s pomocjo mimike. Prostrani travniki rumene barve, visoki klifi, jezero, ki mu ne vidis konca, nepredstavljivo modro nebo, jaki, ovce, krave in divji konji oziroma takhiji, petje tradicionalne mongolske glasbe med jezo, prijaznost domacinov in piknik sredi nicesar s pogledom na jezero, vse to te spremeni in ti da misliti o lepoti in sreci, ki se skrivata v preprostem zivljenju, ki ga zivijo mongolski nomadi.