Zammyn Uud

»Zakaj Mongolija, zakaj tako dolga voznja s transibirsko zeleznico, zakaj v tako mrzle drzave brez osnov mongolskega jezika?« so me sprasevali vsi, ki sem jim povedal, da se odpravljam v Mongolijo. Nikoli nisem vedel odgovora, vedel sem samo to, da me nekaj neustavljivo vlece v tiste mrzle sibirske konce. Videl sem veliko, spoznal krasne nomade, srecal skoraj nic turistov ... Res, nomadstvo ti zleze pod kozo! Sedaj, ko Mongolijo zapuscam v 26. vagonu, na lesenem sedezu ''hard seat'' stevilka 81, sem zopet vrzen nazaj v realnost, se malo zmeden, hkrati pa se z stevilnimi vprasanji, kje na svetu so se kraji, kjer lahko dozivis tako pristno zivljenje in kjer ljudje ne zahtevajo placila za vsako fotko, ki jo naredis. Sem dosegel cilj? Pravzaprav v Mongoliji sploh nisem imel cilja, vodila me je le zelja po spoznavanju neznanega, da bi v jezi s konjem cim bolj uzival ter spoznal preprosto, nevsiljivo prijaznost ljudi. Ce je to cilj, sem ga izpolnil 100 %. S samanstvom se resda nisem srecal, so pa me zato narava, ljudje in konji zacarali za dolgo, dolgo casa. Lep pozdrav iz dezele modrega neba !