V prestolnico Vietnama-Hanoi, sem prispel v zgodnjih jutranjih urah in ko sem se ob prvih zarkih svetlobe, nekaj trenutkov pred zacetkom mestnega vrveza, sprehodil iz zelezniske postaje proti staremu delu mesta, sem zacutil ze prvi pravi vtis Vietnama. Na ulicah telovadijo upokojenci, nekaj korakov stran deklice lebdijo v gibih Tai-chija, iz zvocnikov pa se glasno sirijo zvoki zimzelenih komunisticnih melodij. Ja to je Vietnam, sem si rekel. Namestil sem se v starem kvartu, ob jezeru zaljubljencev Hoan-kiem, v nepreglednem labirintu ozkih ulic, obdanih z restavracijami, trgovinami in stojnicami, kjer divjajo mopedi in spretno trgujejo ulicni prodajalci. Ozke ulice z zelenimi drevesi, gost promet in razlicni prodajalci dajejo mestu tipicen azijski pridih. Tukaj se namrec zlivata azijski kaos in pariska prefinjenost, zato mnogi Hanoj imenujejo tudi Pariz Orienta. Sprehodil sem se po Hosiminovem trgu do pagode Chua-mot in mogocnega Templja knjizevnosti, obiskal lokalno trznico hrane in cvetja, le nekaj korakov stran pa se je v labirintu poti, skrivala se ulica zacimb in lampionov, ki me je pripeljala do jezera, na katerem stoji mogocni Ngoc-son tempelj. Vecer sem prezivel na kaoticnem nocnem bazarju ob dejstvu, da kozarec tocenega piva Bia-hoi stane 10 centov !
Ni komentarjev:
Objavite komentar