Da v puscavi Gobi veljajo drugacna pravila mi je postalo jasno ze prvo jutro, ko se je iz pretekle kristalno mrzle noci razvil mocan pesceni vihar, ki mi je zazelel pravo dobrodoslico v puscavi Gobi. Sredi noci sva tako z Owen-om, sopotnikom iz Izraela, polna peska v obrazu, stabilizirala popolnoma razmajan sotor, v upanju, da v njem lahko preziviva se naslednjih par ur. Mocan sibirski veter je seveda neizprosen, zato smo zgodaj zjutraj poiskali zacasno zavetje v bliznjem geru pri nomadski druzini, ki nas je gostoljubno sprejela v ze tako prenatrpani ger. Mongolci so namrec izredno gostoljubni ljudje, kjer se gostoljubje ne konca samo pri nasmesku, temvec zmeraj s prijaznim povabilom v prijetno notranjost gera ter s pogostitvijo s skodelico kobiljega mleka (ponavadi se najde tudi kaksna kobilja dlaka) ali mongolskega caja, ki vselej potegne precej na slano. Potem ko smo pokurili vse konjske izstrebke ter se pogreli z slanim mongolskim cajem, smo v puscavskem vetru nadaljevali pot proti 200 kilometrov oddaljenem Bayanzag-u. Med potjo sem si izmenjal stevilne poglede z divjimi mongolskimi konji, ki kraljujejo v prosti naravi in sele sedaj mi je jasno zakaj Mongolija ponuja carobne prizore in zakaj se v tej dezeli spoznanje in dozivetje novega zajemata z veliko zlico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar