San Francisco

V službi sem zaključil še zadnjo stvar, preveril vremensko napoved za Kalifornijo, nato pa sem iz Munchna poletel do Londona ter nato naprej v San Francisco. Več kot eno leto je minilo, odkar sem zadnjič stopil na tamkajšnja tla, kjer se sicer počutim že kot doma, saj zadnja leta skoraj enkrat na leto odpotujem v San Francisco. Krivo je leto 2002, ko sem prvič, takrat šele star 20 let obiskal San Francisco in ga vzel za svojega. V San Francisco - četrto največje mesto v Kaliforniji pristanem v popoldanskem času in se z Bartom odpravim v Union Square, kjer se nastanim v svoji že znani lokaciji - v samem središču San Francisca od koder na vse strani lahko raziskujem ulice tega najbolj slikovitega in čudovitega mesta Amerike. Pravi ameriški zajtrk (popečeni SF bagelsi z arašidevim maslom in marmelado ter kava) me je vsako jutro obogatil s kalorijami, ki sem jih z lahkoto porabil med hojo po strmih ulicah mesta. Ponovno sem se odpravil na Twin Peaks od koder mi je lepo vreme omogočilo čudoviti razgled nad samim mestom in zalivom San Francisco bay, ki ga krasita največkrat fotografirani most na svetu Golden Gate Bridge, ki v dolžino meri 4,8 kilometrov ter zloglasni otok Alcatraz, ki je bil do leta 1972 tudi zapor. Kot zmeraj sem si tudi tokrat sposodil kolo in se z njim po obalnem delu Fisherman's Wharfa odpeljal do zaliva San Francisca od koder sem preko mosta Golden Gate Bridge pot nadaljeval vse do parka Golden Gate National Recreation area. Sončno in lepo vreme je bilo kot nalašč idealno za poležavanje v parku Dolores in Alamo square, saj so hiške zunaj strogega mestnega jedra obarvane v različne barve. Odtenki živo modre, oranžne, zelene in rumene sestavljajo pisano mavrico in popestrijo ulice. Večina teh hiš je grajenih iz lesa in ob pogledu nanje sem začutil pridih zgodovine, prvih naseljencev in tukajšnjega življenja. Seveda ima mesto tudi nekaj visokih stoplnic, toda teh je bolj malo in stojijo le v središču mesta. Sprehod po mestu razodene opazno prepletanje tradicije in zgodovine s sodobnostjo, z novimi časi. A vse to je nastalo načrtovano, okusno, z občutkom, kar je posebej hitro opazno pri mestni arhitekturi. Vse ulice se križajo pravokotno, strme ulice pa so ena največjih značilnosti mesta, ki leži na polotoku ob vhodu v zaliv, ki se imenuje po njem. Najbolj strmi mestni ulici sta Filbert in 22., strmost obeh pa je kar 31,5 stopinje. Ker cest preprosto niso mogli zgraditi, je za premagovanje strmin na voljo več kot tristo stopnišč. Zadnja desetletja sta zaščitna znaka mesta predvsem podjetništvo in turizem, ki ga pritegnejo mostovi, strme ceste, slikovite stolpnice, zeleni parki in romantični pogledi v daljavo, kjer je vedno »nekaj« - tisto, kar me bo naslednje leto zopet vleklo nazaj v San Francisco.

Beijing

Po več kot 40-ih urah vožnje z vlakom, ki je prečkal tudi višino več kot 5.000 metrov visoko in se je preko čudovite tibetanske planote počasi približeval Pekingu sem ob zvokih prijetne kitajske glasbe začutil, da je Tibet že zelo daleč za menoj. Z nasmehom na obrazu ter občutkom zadovoljstva in sreče dojemam, da sem eden izmed tistih srečnežev, ki mu je uspelo prepotovati celotno pot od Kathmanduja preko Tibeta v Peking. Za mano je fantastična pustolovščina z vlakom, ki me je popeljala skozi fascinante pokrajine tibetanske planote. Dva dni sem užival v lepih pogledih, ki se jih nikakor nisem mogel naveličati, udobju vlaka in pogovorih z prijaznimi Kitajci s katerim sem bil primoran deliti kupe na vlaku. Na to potovanje z vlakom sem čakal več kot sedem let, da sem lahko telesu, čustvom in umu skozi odrekanje kot že ne vem kolikokrat sporočil, da je potovanje nekaj čisto drugega kot udobno življenje doma. Kljub temu sem še vedno navdušen nad srečo, da imam zdravje, čas in denar ter da sem božji izbranec, da to lahko počnem. Potovanja v druge dežele so vedno tudi potovanja vase in tudi tokrat nisem spoznaval samo Tibeta, ampak tudi sebe in svoj odnos do Tibeta, ki je bil dolgoleten sen, ki sem ga tokrat vendar uresničil. Tibet je krasna dežela, polna nasprotij, pokrajina je sanjska – širne planjave, čudovita modra jezera, gore, snežni vrhovi, nad vsem pa modro nebo in sem in tja bel oblak. Dežela me je prevzela, popolnoma sem se predal lepotam narave. Kora okrog Potale je bila enkratna ! Izjemno potovanje, ki me bo še dolgo spremljalo, saj je težko opisati, kaj je bilo najlepše. Ko se ozrem sam vase, vidim, da zna biti vsak trenutek najlepši, le zaznati ga moraš. Na glavni železniški postaji v Pekingu, se je tako za mene končalo iskanje šambale na poti od Kathmanduja do Pekinga. Lepšega darila si za svoj 37-ti rojstni dan ne bi mogel kupiti. Tokrat sem že tretjič v Pekingu - velemestu Ljudske republike Kitajske. Peking je z dobrimi 14 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na Kitajskem, gledano po številu prebivalcev, takoj za Šanghajem. Ponovno sem stopil na Trg nebeškega miru, ki lahko sprejme do milijon ljudi. Zgrajen je bil po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske z namenom, da bi na njemu prirejali veličastne parade in ljudske shode. Ponovno sem si ogledal tudi Nebeški tempelj -  simbol mesta Peking, nato pa sem si v Hutongu privoščil še eno pravo pekinško raco, pred povratkom v Evropo.

Qinghai –Tibet railway (Lhasa - Beijing)

Sedim na glavni železniški postaji v Lhasi in v roki držim karto za vlak št. Z22. Potovanje z vlakom po najvišje ležeči železniški progi na svetu od Lhase do Pekinga po čudoviti tibetanski planoti je zagotovo skrita želja vsakega pravega popotnika. S pogledi iščem morebitnega sopotnika v veliki čakalnici v tipični kitajski arhitekturi, pri čemer opazim zgolj dva popotnika, ki nista kazala prevelikega zanimanja zame in številne tibetanske obraze s katerimi sem si izmenjaval prijazne poglede. Z navdušenostjo sem se vkrcal na vlak s številnimi vagoni, kjer sem si v majhnem kupeju delil posteljo s preostalimi Tibetanci in Kitajci. Čeprav se nismo razumeli, smo se eden drugemu prijazno nasmihali in s tem ustvarili prijetno vzdušje v našem kupeju. Ko se je vlak ob 16:30 uri premaknil in je na vlaku zaigrala prijetna kitajska glasba me je preplavil občutek neskončne hvaležnosti, da imam privilegij, da lahko potujem po najvišje ležeči železniški progi na svetu od Lhase do Pekinga po čudoviti tibetanski planoti, kar je bila moja večna želja. Železnica Qinghai – Tibet poteka najprej proti severu do Gulmuda, nato pa proti vzhodu do Xininga. Odsek proge od Lhase do Golmuda poteka po Tibetanski visoki planoti. Ta odsek se ponaša z zapisi, kot najvišja železnica na svetu zaradi prečkanja prelaza Tanggula na višini 5.072 metrov in prečkanja najvišjega železniškega predora na svetu Fenghuoshan na višini 4.905 metrov. Vlak vozi mimo slanega jezera Chaerhan, preko prelaza Kunlun in prečka reko Tuotuo, travnato pokrajino Changtang in severno tibetansko planoto, mimo slanega jezera Nam in vročih vrelcev Yambajan, skozi dramatično gorsko pokrajino. Potovanje ves čas spremljajo prazne slikovite vasi ob progi in črede ovac in jakov, kar mi je nenehno ustvarjalo vtis, da potujem po enem izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Več kot 80 % železniške proge namreč poteka na nadmorski višini nad 3.962 metrov, polovica proge pa je zgrajena na permafrostu, kar je predstavljajo prvovrsten tehnični problem, ki so ga Kitajci ob gradnji proge rešili brez večjih težav. Na vlaku sem preživel dve noči, vožnjo po prečudoviti pokrajini tibetanske planote mimo zasneženih vrhov Himalaje pa je zaradi njene lepote težko opisati. Je kraj za sanjanje, če si le dovolite. Železniška proga, ki je dolga 4064 kilometrov je zagotovo pravi tehnološki čudež. Vožnja iz Lhase do Pekinga traja 40 ur, kar 960 kilometrov železnice pa je speljanih preko 4.000 metrov nadmorske višine, kjer je zrak precej redkejši in primanjkuje kisika, zato so v kupejih na voljo tudi kisikove maske, stene vagonov so obložene s posebnim materialom, odpornim proti nizkim temperaturam, tirnice pa so izdelane tako, da preprečujejo zmrzovanje in drsenje. Ob prihodu v Peking ugotovim, da je bilo potovanje po čudoviti tibetanski planoti zame neustavljivo privlačno, saj bi to spreminjajočo se pokrajino od Lhase do Pekinga lahko opazoval v neskončnost, brez da bi se je naveličal, saj za Tibet pravijo, da je toliko daleč, kolikor si dovolite iti in je izven časa in prostora ter tudi krut in surov, vse kar sem tudi doživel na moji več kot 5.000 kilometrov dolgi poti od Kathmanduja preko Lhase do Pekinga.

Lhasa

Med vožnjo po serpentinasti cesti se prepustim panoramskim razgledom čudovite pokrajine na poti proti Lhasi, ki jo na eni strani obkroža himalajsko gorovje, na drugi strani pa transhimalajsko pogorje. Razgled iz zaprašenega terenca je pravi balzam za oči. Pred samim vstopom v območje Lhase nas ponovno, kot že velikokrat na tej poti ustavi policijsko-vojaška kontrola, ki preveri prav vsakega, tudi tibetance, ki želijo vstopiti v Lhaso. Nadzor nad mestom je zelo kontroliran, zato vojaku v kitajski uniformi namenim prijazen pozdrav. Nekoliko z zanimanjem si ogleduje vse moje vstopne in izstopne žige tujih držav, nato pa mi brez besed vrne potni list in dovoli vstop v Lhaso, ki leži na nadmorski višini 3.490 metrov in je eno najvišje ležečih mest na svetu ter pomembno kulturno in versko središče. Prva misel ob prečkanju policijsko-vojaške točke je bila namenjena pogledu, na katerega čakam že sedem let. Potala - visoko nebeško kraljestvo, danes te bom končno videl v živo. V bližini glavne tržnice se namestim v majhnem, skoraj da praznem hotelu, primernem za počitek po prevoženih 1000 kilometrih dolge poti iz Kathmanduja. Srečen in utrujen takoj zaspim, kar oblečen, saj je bila soba mrzla in slabo ogrevana. Naslednje jutro se mi čez obraz razleze nasmešek, ko se zavem, kje sem. Prvo jutro v Lhasi, kraju skrajne čistosti in duhovnosti, namenim eni največjih arhitekturnih čudes tako na Tibetu, kot tudi na svetu - Potali, nekdanjemu političnemu in duhovnemu središču dalajlam. Peš se sprehodim preko trga Barkhor v starem delu mesta do velikega trga pred najvišje ležečo starodavno palačo na svetu. Palača Potala spada pod Unescovo zaščito in njen najvišji del se dviga kar 300 metrov nad mestom. Zajamem jo s pogledom in jo skeniram po koščkih, saj si jo želim za vedno vtisniti v spomin preden vstopim vanjo. Že vstop za obzidje je veličasten, če odmislim strogi vojaški režim, ki vlada za obiskovalce. Za ogled se je namreč potrebno predhodno najaviti in predložiti potne liste, vstop v palačo pa je določen ob točno določen uri. Notranjost palače je veličastna in glede na to, da notranjosti palače ni dovoljeno fotografirati, sem si jo z zanimanjem ogledal. V Lhasi stoji tudi duhovni center Tibeta - tempelj Jokhang, ki je daleč najbolj čaščeno svetišče, zgrajeno na mestu svetega jezera, ki naj bi po legendi predstavljalo srce ogromne ležeče demonke. V bližini Lhase delujeta še dva pomembna samostana na Tibetu - Drepung in Sera. Slednji je daleč najbolj zanimiv, saj dnevno privablja množice radovednežev, da bi si pobliže ogledali tradicionalne popoldanske debate menihov. V Barkhorju - območju starega dela mesta z ozkimi ulicami in javnim trgom, ki se nahajajo okoli templja Jokhang in je najbolj priljubljena romarska pot Tibetancov, danes pa tudi turistična pot sem se z umirjenimi koraki priključil reki romarjev, ki so opravljali "koro" - meditativno kroženje v smeri urinega kazalca okoli svetega kraja Jokhang templa. Ena "kora" je dolga približno en kilometer in obkroži celoten tempeljski kompleks Jokhang templa. Tam so štirje veliki kamniti gorilniki kadila (sangkangs) na štirih glavnih smereh, iz katerih se je včasih neprestano kadilo, kar naj bi ugajalo bogovom, ki ščitijo Jokhang. Resnično sem padel v drugo dimenzijo, a ne zaradi nadmorske višine. Občutki, ko sem se priključil Tibetancem v njihovi "kori" so resnično neopisljivi. To je en najsvetejših krajev na Tibetu in sveti kraj znotraj svetega mesta Lhase. Vsak Tibetanec si ga želi obiskati vsaj enkrat v življenju in srečem sem, da mi ga je uspelo obiskati tudi meni.

Yamdrok Lake

Naspan in brez glavobola sem se zbudil že zgodaj zjutraj v mrzli hotelski sobi, zavedujoč se, da je danes najtežje pričakovano jutro na Tibetu, saj bom v večernih urah že v Lhasi - prestolnici Tibeta. Po zajtrku smo zapustili mesto Gyantse in se odpravili proti Lhasi. Ganjenost se je mešala z navdušenostjo, ko smo se vozili proti glavnemu mestu Tibeta. Srečen sem opazoval pokrajino med vožnjo, ki je postajala vse bolj pusta, a za mene še zmeraj neustavljivo privlačna. Pobočja hribov so se prelivala v vseh mogočih odtenkih sive, rjave in oker barve. Pogled mi je neprestano uhajal še nekoliko višje med zasnežene vrhove Himalaje, kjer kraljuje modro nebo z najbolj belimi oblaki, ki sem jih kdajkoli videl. Hitri višinski vetrovi iz njih ustvarjajo vedno nove oblike in njih sence rišejo pokrajino skrivnostno lepo. To spreminjajoče se pokrajino lahko opazujem v neskončnost brez, da bi se je naveličal. Po prečkanju prelazov smo se končno pričeli spuščati proti dolini, ki jo je v ozadju krasilo eno izmed štirih najpomembnejših tibetanskih jezer - Yamdrok Tso jezero, obdano z bogatimi pašniki in gorami, ki jih prekriva snežna odeja. Bele pike na pašnikih so se ob našem približevanju spreminjale v ovce. Ustavili smo se ob jezeru. Sonce je pripekalo in pogled na veličastno jezero me je bolj spominjal na morje, kot na jezero na višini 4.400 metrov. Tako kot gore imajo namreč Tibetanci tudi jezera za sveta, ker naj bi imela posebno duhovno moč. Yamdrok Tso jezero je eno izmed štirih velikih svetih jezer, med katere sodijo tudi Lhamo La-tso, Namtso in Manasovar jezero. So prizorišče svetih lamaističnih obredov, kamor generacije budističnih romarjev obredno potuje, tam molijo, meditirajo ali le iščejo modrost.  Yamdrok Tso jezero je največje v južnem delu Tibeta in Tibetanci pravijo, da ko bo voda v tem jezeru presahnila, Tibet ne bo več primeren za bivanje. Pot smo nadaljevali proti še zadnjemu prelazu Simu La na višini 4.280 metrov, tako, da sem si Yamdrok Tso jezero ogledal še s ptičje perspektive, na razgledni ploščadi prelaza pa so nas pričakali domačini z ogromnimi tibetanskimi mastifi, od koder je bila že tudi vidna zelena ravnica, ki me je spremljala vse do Lhase.