Tsokar lake

Tsokar lake je manjše visoko ležeče jezero v dolini Rupshu, do katerega sem se odpravil takoj za tem, ko sme se že dodobro aklimitiziral na višini 3.700,00 metrov. Prvotni načrt, da se do jezera odpravim z motorjem sem po pridobljenih informacijah, da je posamezni del poti težko prevozen z motorjem, spremenil, zaradi česar mi je družbo do jezera, ki se nanaja v čudoviti dolini Rupshu, delal taksist Lakpa. Leh sva zapustila zgodaj zjutraj, še nekoliko zaspana, nato pa sma pa dobri uri vožnje po glavni cesti, ki vodi do Manalija, prispela do vasice Upshi, od koder dalje sma pot nadaljevala po soteski proti prelazu Tangla La Pas, ki je z višino 5.359,00 metrov drugi najvišji prezal, prevozen z avtom, takoj za najvišjim Khardung La Pass-om. Čeprav je cesta proti vrhu prelaza postajala vse težje prevozna in čedalje slabša, so pogledi na zasnežene vrhove in dolino v ozadju odtehtali ves napor in bes, ki ga je povzročilo neprestano premetavanje v avtomobilu. Razgled na vrhu prelaza Tangla La Pas je bil čudovit, pogled proti dolini pa je v ozadju risal odseke cest, ki so opletali vrhove planote. Po postanku na prelazu, sva pot nadaljevala proti jezeru Tsokar, ki v prevodu pomenil ''belo jezero'' in se nahaja na višini 4.500,00 metrov in je raj za opazovalce divjih živali. Prespala sva v vasi Thukje v šotori pri domačinih, kjer smo se z domačini zvečer pogreli ob ognju, nato pa s pomočjo prevoda izmenjali vtise o načinu življenja med sodobno in razvito Evropo na eni strani in med pristnim, počasnim in z naravo povezanim življenje na drugi strani.  Noč je bila zaradi višine hladna, vso noč pa so me spremljali tudi opačni intenzivni glavoboli, najverjetneje kot posledica blažje višinske bolezni. Nasledje jutro sem se kljub neprespani noči zbudil že ob šesti uri zjutraj, nato pa sem se še pred zajtrkom odpravil proti jezeru, kjer sem užival v tišini, v čudovitem jutro in ob prelepi pokrajini.

Leh

Potem, ko sem noč preživel na letališču v New Delhi-ju in so mi družbo delali občasni taksisti, sem ob peti uri zjutraj opravil še zadnje formalnosti za polet proti osrčju Himalaje in sicer v mesto Leh. Leh je na višini 3524 metrov najvišje ležeče mesto v regiji Ladakh, v zvezni državi Jammu and Kashmir. Slabo uro trajajoči let nad vrhovi Himalaje je v meni vzbudil občutek sreče, da si lahko končno ogledam indijski del Tibeta oziroma regijo Ladakh, imenovano tudi ''small Tibet''. Kar štiri leta sem čakal nato, da si lahko ogledam te čudovite kraje, potem , ko so mi v Kathmanduju preprečili vstop v Tibet zaradi izgredov v zvezi z olimpijskimi igrami v Pekingu. Pristanek na letališču, ki je v prvi vrsti namenjeno indijski vojski, ki je v Kašmirju zaradi meje z Pakistanom in Kitajsko prisotna v zelo velikem številu, v zgodnjih jutranjih urah je bil skrajno idiličen. Nebo je bilo namreč brez oblaka, snežno beli vrhovi pa so bili objeti v lepotah sončnega vzhoda. Nastanil sem se pri prijazni družini, ki v Lehu živi zgolj v času poletja, t.j. od maja do septembra, preostanek leta pa preživi v Manaliju, saj temperature v času zime padejo tudi pod -20 do - 50 stopinj. Sprehodil sem se čez tibetantsko in lokalno tržnico ter užival ob lepotah bazarja, nato pa se peš povzel do nekdaj najpomembnejše zgradbe v Lehu, imenovane Leh Palace, in nad njo ležečim templjem, od koder sem imel čudovit razgled nad samim mestom, zasneženimi gorami v ozadju in v bližini v nebo vpijajočo Shanti stupo. 

New Delhi

Turistični slogan ''Incredible India'' s katerim Indija promovira obisk je zagotovo najprimernejši opis vtisa, ki sem ga dobil ob obisku New Delhi-ja. Potem, ko je posadka letalske družbe Emirates pred poletom letala iz Dubaja v New Delhi opravila poseben postopek sterilizacije potnikov na krovu letala, sem dojel bistvo, da letim v eno izmed najumazanejših mest na svetu. New Delhi oziroma Delhi  v svojem pogledu vsekakor šokira, nasmeje, razžalosti in preseneti. Za dobrih 0,50 EUR sem se iz letališča Indira Gandhi odpeljal v center Delhi-ja, v predel Paharganj, nekakšno backpackersko meko, v bližini glavne, kaotične in glasne železniške postaje. Za 900 rupij (14 EUR) sem dobil za silo primerno prenočišče v centru mesta, od koder sem se z rikšami odpeljal na ogled Red Ford-a, India Gate-a, Qutub Minar-a, Gurudwara Bangla Sahib-a in Jantar Mantar-a. Sam Delhi, v katerem živi približno šestnajst milijonov ljudi ima sicer dobro zasnovano podzemno železnico, edinstveni vtis mesta pa je mogoče doživeti le ob vožnji z rikšami in lokalno mestnimi avtobusi, pri čemer so rahli trki med vozili vsakodnevna praksa. Delhi je zagotovo eno najumazanejših mest, kar sem jih videl do sedaj, Indijci pa imajo zagotovo poseben talent, kako že tako umazano mesto še bolj umazati. Brez sramu namreč urinirajo na vsakem vogalu, opravljajo veliko potrebo kar med rožami in na pločnikih, ki jih uporabljajo tudi kot kuhinjo, smeti pa namesto v koš, kar raje vržejo na tla. Revščina v Indiji je velik problem, vsak se poizkuša znajti na svoj način, veliko otrok berači, ogromno ljudi pa živi brez kakršnega koli imetja in živi na robu bede, med tem, ko bogati Indijci, ki živijo v drugem predelu Delhi-ja igrajo golf in se zabavajo v zahodnjaškem stilu, med njimi tudi jaz. 

DMZ

Ogled ene izmed najbolj zastraženih mej med sosednjima državama, je bila moja želja, še predno sem pripotoval v Južno Korejo. Potem, ko sem uredil vse formalnosti v zvezi s potnim listom pri lokalni korejski agenciji za obisk DMZ (demitalizirane cone), je zgodaj zjutraj pred mojih motelom že čakal star vojaški džip, s katerim smo se odpeljali proti severu države na mejo s Severno Korejo. Zapustili smo južnokorejsko nadzorno točko ter skozi labirint črnih in rumenih betonskih zaprek vstopili v to zaprto območje, polno vojakov v kamuflažnih uniformah. Zapeljali smo v območje civilnega nadzora, pet kilometrov širok pas ozemlja, ki leži tik pod severno mejo Južne Koreje. Že dobrega pol stoletja skoraj nihče več ne živi v tem pasu, čeprav smejo kmetje tu gojiti riž in ženšen. Po nadaljnjih petih kilometrih vožnje po makadamski cesti, obdani z bodečo žico, na kateri ždijo divje grlice in rdeči trikotniki opozarjajo na še več minskih polj, prispemo do znaka, ki v korejščini in angleščini opozarja, da vstopamo v demilitarizirano cono. Kar 250 km dolga in kake 4 km široka demilitarizirana cona, kot jo imenujejo tudi Korejci, je od 6. septembra 1953 tako rekoč brez ljudi. Zadnja izmenjava ujetnikov je prekinila korejsko vojno – ki pa se, tako kot spor, ki je razdružil Ciper, dejansko še ni končala. Razdelitev Korejskega polotoka se je začela, ko je proti koncu druge svetovne vojne, tistega dne, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski. V enem letu je bilo te vojne konec. Sporazum med Američani in Sovjeti o razdelitvi vodenja Koreje, ki jo je Japonska okupirala od leta 1910, je postala najbolj vroča stična točka hladne vojne. Ob podpori kitajskih in sovjetskih komunističnih mentorjev je Severna Koreja leta 1950 vdrla v Južno, vendar so jo sile Združenih narodov potisnile nazaj. Leta 1953 sklenjeno premirje je končalo vojaški zastoj vzdolž prvotne razdelitvene črte ob 38. vzporedniku. Pas na obeh straneh je postal nikogaršnja zemlja oziroma demilitarizirana cona. Velik del demilitarizirane cone poteka skozi gore, kjer sledi strugam rek in potokov, razmejitvena črta pa seka doline, v katerih so ljudje že 5000 let pred sovražnostmi gojili riž. Njihove opuščene terase so zdaj gosto posejane z minami. Od premirja leta 1953 je tja razen občasnih vojaških patrulj in obupanih, bežečih Severnih Korejcev komajda stopila človeška noga. Kjerkoli teren ponuja razglede, ki se jim ni mogoče upreti, obe strani izkoristita priložnost, da se približata in se sumničavo ogledujeta. Čeprav že od leta 1953 nobena stran ni streljala, iz velikih zvočnikov na položajih Južne Koreje čez razmejitveno črto pogosto odmevajo žaljivke, vojaške koračnice in celo vreščeča uvertura Viljema Tella. V njihovi odsotnosti se je dežela DMZ med sovražnima državama dvojčicama napolnila z bitji, ki niso imela kam drugam. Eden najnevarnejših krajev na svetu je postal tako eno najpomembnejših zatočišč divjadi, ki bi drugače morda izginile. Azijski črni medvedi, evrazijski risi, moškatno govedo, kitajski vodni jeleni, pisane kune, ogrožene gorske koze (gorali) in skoraj izginuli amurski leopardi se tukaj oklepajo svojega bržkone začasnega življenjskega prostora, med tem, ko sta obe državi glede na to, da mirovne pogodbe še nista podpisali, še danes v vojni.

Seoul Tower

N Seoul Tower se nahaja v centru Seoul-a v bližini parka Namsan park in je odprt za obiskovalce od leta 1980, od takrat naprej pa je tudi zaščitni znak Seoul-a. Zaradi številčne obiskanosti se pod samim stolpom dnevno odvijajo številne predstave, s katerimi poizkušajo predstaviti korejsko kulturo (tako glasbo in slikarstvo, kot tudi borilne veščine). Na vrh stolpa sem se podal peš, čeprav je za tiste malo bolj lene mogoče stolp doseči tudi z gondolo, ob tem pa samo opazoval širjenje obzorja tega milijonskega mesta, ki je razdeljeno kar na 25 območij. Mesto je politični, kulturni, socialni in ekonomski center države in spada v skupino 20-ih največjih svetovnih metropol. Mesto slovi tudi kot eno najdražjih na svetu. Leta 1988 je mesto gostilo poletne olimpijske igre, leta 2002 svetovno prvenstvo v nogometu in leta 2010 vrh skupine G-20. Seoul leži na severozahodu Južne Koreje ob reki Han in je okrog 50 km oddaljen od demilitarizirane cone (DMZ) na meji s Severno Korejo, kamor se odpravljam jutri.