Surabaya

Iz Cemoro Lawang-a se z stopom odpravim v Probolingo, kjer ujamem vlak za Surabayo. Naredim napako in dve postaji prehitro ( v suburbani coni ) izstopim iz vlaka. Znajdem se sredi kraja, ki bi ga z lahkoto poimenoval “Nemogoce”. Celotni obzelezniski cirkus; lokalne restavracije, trznica in smetisce je unikaten in nic kaj zal mi ni bilo, da sem pomotoma izstopil na napacni postaji. Kar nekaj casa sem potreboval, da sem se z “lokalnimi frajerji” sporazumel, da zelim v center Surabaye in to najceneje z lokalnim avtobusom. Ponujali so mi “nategovalne cene” za taxi, ojek, becak, bajaj, zato mi ni preostalo drugega kot da zakorakam stiri kilometre do bencinske crpalke in pocakam na morebiten prevoz do centra Surabaye. Kaj hitro sem se znasel v centru Surabaye, in bolj kot mesto so me presenetili ljudje. Nikjer v Indoneziji nisem bil delezen taksnih pogledov, nasmehov in pozdravov “Hello Mister”, kateri so pri zaporedni stevilki 100 postali ze prav moteci. A kaj hoces, njim v veselje, sem z nasmehom odgovarjal na vso njihovo pozornost. Tri milijonska Surabaya nima niti turisticnih zanimivosti niti turisticne cetrti, zato sem se nastanil v blizini zelezniske postaje v nekaksnem bordelu. Sprehodil sem se skozi kitajsko cetrt, arabsko cetrt in cez stari del mesta, nato pa noc prebedel na nocnem vlaku iz Surabaye za Jakarto. Potoval sem v indonezijskem “Bisnis class-u”, v katerem se na veliko kadi in spi na tleh. Verjamem, da “Economy class” lahko se bolj preseneti.