Batad

Iz mesteca Banaue sem se s triciklom odpravil do 12 kilometrov oddaljenega krizisca, odkoder sem se pes odpravil do oddaljene vasi Batad, kamor se z prevoznim sredstvom ne da priti. Ob prvem pogledu na ta ogromni amfiteater rizevih teras, me je zajela nostalgija Peruja. Obcutek je bil namrec podoben, rizeve terase v Batadu, na sredini katerih je vasica, so namrec nekaj tako izjemnega, kot je Machu Picchu v Peruju, le da Batad se ni niti priblizno tako turisticen kot Machu Picchu. Nekaj casa sem obcudoval razgled z obrobja naravnega amfiteatra, nato pa se po strmih stopnicah med terasami spustil do vasice. Tisina, pristni ljudje, kateri turiste zaenkrat se ne vidijo kot premikajoce se dolarje in cudovita kombinacija zelenih barv - z eno besedo Batad, je zagotovo vreden ogleda. Po obcudovanju teras, sem se odpravil nazaj do prej omenjenega krizisca in ugotovil, da mi je voznik tricikla pobegnil, verjetno nazaj v Banaue. Ker sem imel nocni avtobus za povratek v Manilo, mi ni preostalo drugega kot stopanje, kjer me je prijazno, nekaksno cestno podjetje, v prikolici tovornjaka zapeljalo nazaj do mesteca Banaue.