Jayapura

V trdi temi pristanem na letaliscu Sentani, na severni obali Irian Dzaje, v blizini najvecjega mesta Jayapure. O enormni razseznosti te arhipelaske drzave prica zgolj podatek, da je razdalja med Jakarto in Jayapuro, enaka razdalji med Londonom in Baghdadom. Ogrevanje in lagodnosti ‘’krokodiljevega otoka’’ v blizini Soronga ostaneta za mano in ni vrag, da se sedaj ze ne trgam tudi za kaj vec. V mestu sem uredil potrebno policijsko dovoljenje (Surat jalan) za treking po notranjem obmocju Irian Dzaje, nato pa se podal v nocno zivljenje Jayapure, kjer sem poskusil tradicionalno jed iz Papue Nove Gvineje - Papedo. Lepilu podobna, zelatinasta, brezokusna zmes, ki nadomesca riz, je bil enkraten neponovljiv poskus, ki me je do dobra namucil. Jayapura, najbolj vzhodno indonezijsko mesto na meji z Papuo Novo Gvinejo, je zanimivo manjse mesto tropskega stila, kjer se ljudje, kultura, glasba in navade Indonezije izgubljajo v dominantnem stilu sosednje Papue Nove Gvineje. Glede na informacije, ki sem jih dobil od policije, bom vizo Papue Nove Gvineje obdrzal za spomin, saj je kopenski prehod meje med Jayapuro in Vanimom, zaradi gibanja OPM (Organisasi Papua Merdeka) izven policijsko-vojaskega nadzora, zato so mi iz varnostnih razlogov odsvetovali samostojno potovanje v Papuo Novo Gvinejo. Seveda sem zadevo preveril in po dveh urah voznje, sem prispel na zaprt mejni prehod Skouw, na meji z Papuo Novo Gvinejo. Za alternativo sem se nato raje podal na amaterski treking v blizino jezera Sentani (Danau Sentani) ter si iz vrha spomenika Tugu MacArthur privoscil razgled nad tropsko unikatno, neraziskano Papuo.