Candi Prambanan

Candi Prambanan je najbogatejsi in najvecji hindujski tempelj na Javi. Skupaj je na obmocju Prambanana vec kot 200 templjev. Vecina jih je hindujskih, v njihovi blizini pa je tudi nekaj budisticnih. Ima tri glavne cedije, posvecene bogovom Brahmi, Visnuju in Sivi - slednji je na sredini in je najvecji. Ceprav je dostop v neposredno blizino in v cedije zaradi katastrofalnega potresa v maju 2006 trenutno onemogocen, zaradi varnosti obiskovalcev, sem kljub temu prezivel cudovit dan v pravem hinduisticnem stilu. Zraven Candi Prambanan-a, kompleks sestavljajo tudi Candi Lumbung, Candi Bubrah in Candi Sewu, a slednji zgolj odsevajo senco mogocnega templja Prambanan. Od leta 1991 je Prambanan pod zascito organizacije UNESCO kot del svetovne dediscine.

Borobodur

V blizini Yogjakarte sem obiskal Borobodur, najvecji budisticni spomenik Indonezije iz 8. stoletja, kateraga so gradili dobrih 54 let. Beseda borobudur pomeni tempelj na hribu. Vec stoletij je bil skrit v pragozdu, leta 1814 pa so ga ponovno odkrili. 1200 let stari tempelj, je zraven Angkor Wat-a v Kambodzi ter Bagam-a v Myanmaru, budisticni fenomen jugovzhodne Azije, ki je prestal vulkanski izbruh bliznjega vulkana Merapi, teroristicni bombni napad opozicije predsednika Soeharta in silovit potres, ki je prizadel Indonezijo leta 2006. 40 metrov visoka, terasasto izklesana piramida iz sestih kvadratnih in treh nadgrajenih okroglih teras, na katerih je v skupnem stevilu 505 stup s kipi Bude, je glavno kulturno in versko sredisce Indonezije. Le 2 izmed kipov sta odprta, vsi ostali so namrec delno pokriti s kamnitimi narobe obrnjenimi lotosovimi cveti, kateri krasijo vrh samega templja. V vulkanski kamen izklesani cudoviti reliefi, ponazarjajo zgodbe iz Ramajane, velikost templja ponazarja moc budizma, centralna glavna stupa, pa budistom odpira vrata do "nirvane". Kljub nekoliko visoki vstopnini za indonezijske razmere, 11 USD dolarjev, je tempelj zagotovo vreden ogleda. Je simbol dviganja iz posvetnosti v razsvetljenje, ob katerem ti ni dano vedeti, kaj te caka na koncu poti. Fantasticen razgled !

Yogjakarta

Yogjakarta - mesto na vzhodnem, centralnem delu otoka Jave, je sinonim za tradicijo starih indonezijskih kraljevin in plemiskih druzin, tradicionalno obrt, slikarstvo, religijo in zgodovino. Z nocnim vlakom iz Jakarte, zgodaj zjutraj, nenaspan prispem v Yogjakarto in k sreci mi brez potrebnega lokalnega "nategovanja" uspe dobiti sobo za 2 eura (trda postelja in ventilator) v blizini komercialnega in bucnega predela Malioboro. Zaradi festivala, ki se odvija po mestu, preskocim spanec in se raje prepustim toku festivalnega vzdusja. Indonezija, je enako kot Indija in Nepal, dezela festivalov, kjer se slednji odvijajo skozi vso leto. Yogjakarta je vroce, soparno mesto, polno lokalnih vsiljivcev, ki ti prodajajo in predelujejo vse mogoce. Mesto prav zazivi sele ponoci, ko se odvija nocni bazar in ko je navrsti borba za barantanje. Zanimiv je Kraton - sultanova palaca, pticji market, kjer vidis vse od orla do netopirja ter Kota Gede - nekaksna srebrna cetrt, kjer ljubitelji srebra pridete na svoj racun. Z motorjem sem se odpeljal do vasice Turgo, v upanju, da si ogledam najbolj efektivni vulkan Merapi, a mi oblacno in megleno vreme ni bilo naklonjeno.

Baduy land

Ob vrnitvi na indonezijski otok Java, sem se na hitro izognil vrocini, kaosu in umazaniji Jakarte in se raje odpravil v predel zahodne Jave, v provinco Banten, obiskat tako imenovano ozemlje “Baduy land”. Nic kaj dosti ni ostalo od skupnosti, ki je prezivela stoletja, v slogu stare, nespremenjene tradicije, ne dalec stran od bucne metropole Jakarte. Kot zagovorniki duhovne karizme in animizma, zivijo v velikem sozitju z naravo, kar se odraza v njihovem preprostem, specificnem nacinu zivljenja. Ne uporabljajo prevoznih sredstev, zivijo brez elektrike, ne poznajo plasticnih izdelkov, so brez obuval in zivijo po svojih specificnih pravilih. Baduy skupnost je razdeljena v dve skupini : Outer Baduy oziroma Black Baduy in Inner Baduy oziroma White Baduy. Statistika preteklega leta kaze, da na obmocju Baduy ozemlja zivi se le 8000 clanov skupnosti Baduy, od tega zgolj 800 clanov notranje skupnosti – White Baduy. Slednji so dolzni spostovati vsa pravila dosledno in ce prekrsijo katero izmed njih, so dolzni izstopiti iz notranje skupnosti, s cimer postanejo t.i. Outer Baduy. V treh dneh sem izvedel cudovit treking med vasicami Gajeboh, Cipaler in Kroya, kjer mi je White Baduy Sapri zaupal naslednjo filozofijo:
1.) Gore ne smejo biti unicene, v dolini ne sme zmanjkati vode.
2.) Tradicionalni zakoni ne smejo biti krseni, tabuji ne spremenjeni.
3.) Dolzina ne sme biti krajsa, niti podaljsana.
4.) Kar je pravilno, mora biti tudi pravilno povedano.
Tisto, kar me je zelo presenetilo, je njihova postenost in zaupanje, za razliko od preostalega dela Indonezije, kjer te na vsakem koraku lokalni lopovi poskusajo obrati za par tisoc rupij vec, zgolj zato, ker prihajas iz zahoda. A postenih racunov bo kmalu konec in zopet bo tukaj trd boj za rupije – odhajam namrec v centralno Javo, v Yogjakarto.

Merauke

Merauke je manjse mesto province Papue, na jugu Irian Dzaje, ki me z svojim izgledom ni prevec navdusilo. Se vec, tukajsni varnostni organ, imenovan "Intelegence", nekaksna oblika ameriskega FBI-ja, me je ob prihodu na letalisce povabil na kratki intervju, saj ga je zelo zanimalo, zakaj se potikam v teh odrocnih krajih zahodne Papue. Intervju uspesno zakljucim, a sledi nova tezava. Ne najdem centra mesta, saj ga namrec ni. Obstaja zgolj edina, 7 kilometrov dolga cestna povezava med letaliscem in pristaniscem, vzdolz katere mestno vzdusje vec kot ocitno spi. Edina zabava, ki jo premore mesto, je vecerno skupinsko gledanje DVD filmov v lokalnih skupnih prostorih. Taksni so bili torej moji veceri tukaj na jugu Irian Dzaje, ironicni, a hkrati nepozabni, kako vecerno filmsko druzenje navdusi tukajsne lokalne prebivalce. Tudi sam sem bil eden izmed njih. Kljub dokaj spremenljivemu vremenu, je slednje le zdrzalo, da sem si lahko ogledal nacionalni park Wasur, dom stevilnih eksoticnih divjih zivali, med njimi tudi kengorujev in krokodilov. Ja tudi na Papui zivijo kengoruji in krokodili, ki so v zadnjih letih na zalost postali tarca trgovske mreze, saj je na vsakem vogalu mogoce opaziti prodajo izdelkov, narejenih iz krokodiljeve koze. Zaradi visokih temperatur, sem si ob vecerih privoscil kopanje na edini plazi, ki je hkrati nogometno igrisce, gostilna, trznica, cesta, pristanisce, skratka vse v enem. 

Baliem valley

Zgodaj zjutraj, se v trdi temi, se odpravim proti letaliscu Sentani za polet v Wameno, v hribe osrednjega dela Irian Dzaje. Na pultu Trigane poskusam opraviti check-in, a izvem, da ni potreben in da naj zgolj sledim usluzbencu letalisca, ki me je z avtomobilom odpeljal letaliskim hangerjem naproti. Od dalec opazim napis ‘’Cargo’’ in v trenutku mi vec ni bilo jasno, kaj se dogaja. Poskusam vprasat soferja, a mi slednji le v papuanskem jeziku odgovori : Cargo, Cargo, Cargo! V hangerju opazim se stiri ljudi, indonezijskega videza, na kar kmalu po pogovoru izvem, da letim v Wameno z transportnim letalom, saj so redni poleti, zaradi festivala ze vsi zasedeni. Po eno-urnem poletu, v druzbi stevilnih paketov in ostalih stirih potnikov, pristanemo v dolini Baliem. Ceste do tja namrec ni, obstaja le stotine kilometrov neprehodne dzungle, v kateri te s sulicami in loki pricakajo plemena Dani, Lani in Yali, nekdanji kanibali s svojim edinstvenim nacinom zivljenja. Wamena je izredno zanimivo mesto, v katerem se sodobna Indonezija mesa s plemensko preteklostjo in kamor mozakarji s hribov, se vedno prihajajo obleceni le v tradicionalne koteke - tulcki za lulcke so to, drage dame! Ker sem bil ob pravem casu na pravem mestu, sem 40 kilometrov izven Wamene, v okoliskih hribih Irian Dzaje ujel znameniti festival doline Baliem - Budaya Lembah Baliem. Na festivalu sem prezivel dva cudovita, maksimalno fotogenicna dneva, saj je vse skupaj res en velik praznik za fotoaparate. Obcudoval sem stevilna hribovska plemena Irian Dzaje, ki so za zakljucek festivala uprizorile pravo vasko veselico s plemensko vojno vred. V 30 kilometrov oddaljenem kraju Kurulu, sem obiskal tudi pleme Dani, pri njih prespal na ilovnatih tleh lesene kolibe in sele zvecer ob ognju dojel, kako dolga je bila pot v kameno dobo irianskih hribov.

Jayapura

V trdi temi pristanem na letaliscu Sentani, na severni obali Irian Dzaje, v blizini najvecjega mesta Jayapure. O enormni razseznosti te arhipelaske drzave prica zgolj podatek, da je razdalja med Jakarto in Jayapuro, enaka razdalji med Londonom in Baghdadom. Ogrevanje in lagodnosti ‘’krokodiljevega otoka’’ v blizini Soronga ostaneta za mano in ni vrag, da se sedaj ze ne trgam tudi za kaj vec. V mestu sem uredil potrebno policijsko dovoljenje (Surat jalan) za treking po notranjem obmocju Irian Dzaje, nato pa se podal v nocno zivljenje Jayapure, kjer sem poskusil tradicionalno jed iz Papue Nove Gvineje - Papedo. Lepilu podobna, zelatinasta, brezokusna zmes, ki nadomesca riz, je bil enkraten neponovljiv poskus, ki me je do dobra namucil. Jayapura, najbolj vzhodno indonezijsko mesto na meji z Papuo Novo Gvinejo, je zanimivo manjse mesto tropskega stila, kjer se ljudje, kultura, glasba in navade Indonezije izgubljajo v dominantnem stilu sosednje Papue Nove Gvineje. Glede na informacije, ki sem jih dobil od policije, bom vizo Papue Nove Gvineje obdrzal za spomin, saj je kopenski prehod meje med Jayapuro in Vanimom, zaradi gibanja OPM (Organisasi Papua Merdeka) izven policijsko-vojaskega nadzora, zato so mi iz varnostnih razlogov odsvetovali samostojno potovanje v Papuo Novo Gvinejo. Seveda sem zadevo preveril in po dveh urah voznje, sem prispel na zaprt mejni prehod Skouw, na meji z Papuo Novo Gvinejo. Za alternativo sem se nato raje podal na amaterski treking v blizino jezera Sentani (Danau Sentani) ter si iz vrha spomenika Tugu MacArthur privoscil razgled nad tropsko unikatno, neraziskano Papuo.

Sorong

Zivljenska avantura, se je pricela ze zelo zgodaj, ko sem se ob tretji uri zjutraj na letaliscu v Jakarti, soocal z dejstvom, da se odpravljam na oddaljeno Papuo. Se zmeraj nekoliko vznemirjen, ker se odpravljam tja, kamor ne stopi vsak turist, iscem poglede morebitnih popotnikov, na poletu bivse indonezijske vojaske letalske druzbe Merpati, proti mestu Sorong, ki se nahaja na severnozahodnem delu Papue, vendar med poletom opazim zgolj dva starejsa gospoda, najverjetneje misijonarja iz Papue. S krajsim postankom v Makassar-ju, na indonezijskem otoku Sulawesi, po stirih urah leta zagledam kopno, prekrito z neskoncno zivozeleno dzunglo. Srce zabije hitreje, pojavi se majnsa nervoza, a hkrati nasmeh zadovoljstva. Upelo mi je! K sreci spoznam prijetna indonezijca Evi Aryati Arbay in Paul David Hasudungan iz Jakarte, nadzornika indonezijskega ribiskega izvoznega sektorja, ki poslovno potujeta v Sorong. Prijazno mi ponudita pomoc ze na samem letaliscu in me predstavita podruznemu sektorju na letaliscu v Sorong-u, kot popotnika, ki je prvic na Papui. Neverjetno prijazen druzbeni kolektiv podruznega ribiskega sektorja, mi ponudi pomoc pri iskanju nocitve, mi predstavi drugo najvecje mesto province Papue in me povabi kot gosta na konferenco o standardih indonezijskega ribiskega izvoznega sektorja. Nikoli v zivljenju, si nisem predstavljal, da bom nekoc gost indonezijskega ribiskega izvoznega sektorja, in to celo na Papui. Po zakljuceni konferenci so me naslednji dan povabili na ogled najvecje gojilnice jastogov, za razvedrilo pa je sledil se obisk, z rajskimi plazami obdanega ‘’krokodiljevega otoka’’. Za na konec lahko recem le : Thank you Ferry, Awal, Andreas, Rahman, Amiluddin, Justus, Lia, Evie and David. My dreams became truth !

Jakarta

Potovanje po arhipelaski drzavi Indoneziji, veliki za skoraj 100 Slovenij, sem v polnem pricakovanju pricel na vsemogocnem otoku Java. Sem v drzavi, ki jo sestavlja 17.000 otokov, kjer zivi 250 milijonov prebivalcev, ki govorijo kar neverjetnih 500 razlicnih jezikov, tako, da me boste tukaj tezko nasli, a vendarle trenutno sem v Jakarti na otoku Java. Res, da nima tako lepih plaz, kot jih ima otok Bali, da nima neprehodne dzungle, kakrsna obkroza sosednji Kalimantan ali morda odrocnih nedostopnih regij, ki kar vabljivo klicejo na oddaljeni Papui, je vendarle srce indonezije. Z 120 milijoni prebivalcev, kolikor jih zivi na otoku Java in prestolnico Jakarto, ki s svojim pristaniscem ocara se tako zahtevne, otok Java preprosto navdusi. Sem v starem delu mesta, v predelu Rambutan, ki s svojimi ozkimi ulicami ter stevilnimi barakami, ustvarja zanimiv srednjeveski utrip mesta. V centru mesta sem si ogledal ponos Indonezije-137 metrov visoki nacionalni spomenik Monas, na severu Jakarte pa sem se sprehodil po enem najlepsih pristanisc jugovzhodne Azije, Sunda Kelapa, ki s svojo nostalgijo, zlasti ob vecerih postane prav romanticen kraj. Dnevno se spopadam z neverjetno vrocino, soparo, umazanijo ter kaosom, vendar Jakarto preprosto vzljubis ali pa zasovrazis, vendar preskociti je enostavno ne mores. Tukaj se namrec zacne in konca vsa Indonezija. Lep pozdrav iz Jakarte !