Hanoi

V prestolnico Vietnama-Hanoi, sem prispel v zgodnjih jutranjih urah in ko sem se ob prvih zarkih svetlobe, nekaj trenutkov pred zacetkom mestnega vrveza, sprehodil iz zelezniske postaje proti staremu delu mesta, sem zacutil ze prvi pravi vtis Vietnama. Na ulicah telovadijo upokojenci, nekaj korakov stran deklice lebdijo v gibih Tai-chija, iz zvocnikov pa se glasno sirijo zvoki zimzelenih komunisticnih melodij. Ja to je Vietnam, sem si rekel. Namestil sem se v starem kvartu, ob jezeru zaljubljencev Hoan-kiem, v nepreglednem labirintu ozkih ulic, obdanih z restavracijami, trgovinami in stojnicami, kjer divjajo mopedi in spretno trgujejo ulicni prodajalci. Ozke ulice z zelenimi drevesi, gost promet in razlicni prodajalci dajejo mestu tipicen azijski pridih. Tukaj se namrec zlivata azijski kaos in pariska prefinjenost, zato mnogi Hanoj imenujejo tudi Pariz Orienta. Sprehodil sem se po Hosiminovem trgu do pagode Chua-mot in mogocnega Templja knjizevnosti, obiskal lokalno trznico hrane in cvetja, le nekaj korakov stran pa se je v labirintu poti, skrivala se ulica zacimb in lampionov, ki me je pripeljala do jezera, na katerem stoji mogocni Ngoc-son tempelj. Vecer sem prezivel na kaoticnem nocnem bazarju ob dejstvu, da kozarec tocenega piva Bia-hoi stane 10 centov !

Bac-Ha

Zjutraj sem se zapeljal do vasice Bac-Ha in nadaljeval raziskovnje zivljenja v gorskih vasicah. Med avtobusnimi voznjami sem sedez vcasih delil s suhljatimi domacini, ali pa kar z ogromnimi vrecami riza, ki ga lokalci tovorijo kar na javnih avtobusih. Pot me je vodila po ozkih gorskih cestah, kjer smo se ustavljali v pozabljenih mestecih, vkljucno z Dien Bien Phujem, kjer so Vietnamci dokoncno premagali svoje francoske kolonizatorje. Bac-Ha na dan sejma postane sredisce sveta. Predstavniki gorskih plemen Hmongov in Montagnardov prinesejo naprodaj svoje rocne izdelke, hrano, stevilne zivali in skratka vse kar je mogoce prodati. Strici s svojimi bambusovimi pipami umirjeno kadijo lokalni tobak, v ozadju cvilijo majhni prasici, le nekaj metrov stran pa je prizorisce pravih gurmanskih pojedin. Po sejmu sem se sprehodil po bliznji okolici vasi, kjer ni manjkalo niti namakanja v manjsi soteski, zvecer pa sem se osvezeni vrnil v Bac-Ha, ok koder sem se z lokalnim avtobusom odpravil v Lao Cai, kjer sem se vkrcal na nocni vlak proti Hanoju.

Sapa

Z nocnim vlakom sem se odpeljal na skrajni jug Kitajske, na mejo z sosednjim Vietnam-om, kjer sem se podal med hribovska plemena H'mong, Dao, Dzao… Severni predel dezele, ki se siri proti kitajski meji, velja za enega najlepsih v Indokini. Rizeve terase, v meglo zaviti vrhovi in zelena dzungla so kot ustvarjeni za treking. Sapa, znana po tradicionalnih izdelkih crnih Hmongov, je bila moje izhodisce za raziskovanje severne vietnamske pokrajine, skrite pod najvisjimi vrhovi Indokine. Tukaj sem se podal na treking cez ozke visece mostove in stevilne vasice proti prelazom, kjer subtropski gozd izginja v meglicah Tonkijskih alp. Simpaticna dekleta v zivopisanih oblacilih sadijo indigo na terasah, ki so vklesane v strma pobocja hribov, le nekaj korakov stran pa se v blatni luzi namakajo vodni bivoli. Spoznaval sem navade in kulturo lokalnih plemen kot so crni, rdeci, pisani H'mongi, poizkusal tradicionalno hrano skuhano na odprtem ognjiscu in pokadil neznani tobak z glavo druzine za slovo.

Longsheng Rice Terraces

Longsheng Rice Terraces, ki veljajo za najvecje rizeve terase na Kitajskem, se nahajajo v pokrajini Longsheng, priblizno 100 kilometrov severno od mesta Guilin, na obrobju kitajske kraske pokrajine. Rizeve terase so bile v vecini zgrajene v casu dinastije Ming, pred priblizno 500 leti, danes pa so najbolj popularne rizeve terase PingAn, Jinkeng in Dragon's Backbone, ki vse skupaj obsegajo kar 66 kvadratnih kilometrov, z visinsko razliko vec kot 500 metrov. Zraven cudovite naravne pokrajine, je Longsheng zanimiv tudi zaradi stevilnih kulturnih manjsin kot so Miao, Dong, Zhuang in Yao, ki tukaj zivijo in pridno obdelujejo rizeva polja. Med njimi izstopa manjsina Yao, vpisana v Guinesovo knjigo rekordov, kot najvecja manjsina, v kateri imajo zenske v povprecju dolge lasje vec kot 1 meter. Ob pitju Longji caja sem jih z veliko zavistjo opazoval, nato pa sem se podal na treking med neskoncne rizeve terase, iskat najlepsi prizor v ze tako cudoviti pokrajini.

Yangshuo

Preko kraškega mesta Guilin, ki se nahaja v provinci Guangxi, sem v zgodnji jutranji uri odplul po reki Li do mesteca Yangshuo, ki je skrito med svetovno znanimi hribcki kitajskega krasa. Ta pokrajina je bila stoletja navdih stevilnim kitajskim umetnikom in da sem si vse skupaj lazje predstavljal, sem se povzpel na bliznji hrib nad mestom ter se s kolesom podal med rizeva polja in grice, naslednje jutro pa sem z bambusovim splavom nehote zmotil se vodne bivole pri vsakdanji kopeli. Reka Li namrec tece po neverjetno lepi pokrajini - s stozcastimi hribi, bambusovimi gozdovi, rizevimi polji, vasicami - kjer za vsakim zavojem pricaka opazovalca drugacen prizor: vodni bivoli na poljih, kmetje, ki obdelujejo riz, solarji ter ribici, ki plujejo na bambusovih splavih in lovijo s pomocjo dresiranih kormoranov. Vecere sem prezivljal na lokalni trznici z gurmanskimi presezki, tudi malce bolj eksoticnimi, kot so ''Beer fish'' in ''Fried rat'' ob ugotovitvi, da vse te orjaske razseznosti jemljejo dih.

Xian

Za pot od mongolske meje, kjer sem dopoldne prezivel v starem ruskem dzipu v druzbi mongolske zasedbe, pri kateri mi je kaj kmalu postalo jasno, da se poslovno ukvarja z ''svercanjem robe'' iz Mongolije na Kitajsko, do prestolnice province Shanxi-Xian, sem moral pretrpeti 25 ur naporne voznje, pri cemer sem zamenjal 5 avtobusov, dozivel manjso nesreco in se v zgodnjih jutranjih urah znasel sredi lokalne druzbe, ki so me ob pozravu ''Hello'' samo debelo gledali. Ko mi je postalo jasno, da si z njihovo pomocjo ne morem nic pomagati, sem utrujen, nenaspan in z pretezkim nahrbtnikom, zacel uvodni pohod po mestu, kjer mi je po eni uri hoje postalo jasno, da hodim v krogu. Stari del mesta namrec obkroza zgodovinsko mestno obzidje in vse glavne znamenitosti kot so Drum tower, Bell tower in Great Mosque se nahajajo znotraj samega obzidja. V bliznjem kraju Lintong, sem si ogledal tudi nominirano osmo cudo sveta, Terra Cotta Warrior statues, svetovno znane glinene vojscake, cuvaje grobnic prvih kitajskih cesarjev, ki so jih odkrili leta 1974, izkopavanja pa potekajo se sedaj, zlasti ponoci, ko ni turistov. V treh arheoloskih dvoranah se nahajajo deli vec kot 8000 zascitenih kipov, med katerimi niti dva izmed njih nista identicna. Skratka izredna domisljija zgodovinskih ustvarjalcev.

Zammyn Uud

»Zakaj Mongolija, zakaj tako dolga voznja s transibirsko zeleznico, zakaj v tako mrzle drzave brez osnov mongolskega jezika?« so me sprasevali vsi, ki sem jim povedal, da se odpravljam v Mongolijo. Nikoli nisem vedel odgovora, vedel sem samo to, da me nekaj neustavljivo vlece v tiste mrzle sibirske konce. Videl sem veliko, spoznal krasne nomade, srecal skoraj nic turistov ... Res, nomadstvo ti zleze pod kozo! Sedaj, ko Mongolijo zapuscam v 26. vagonu, na lesenem sedezu ''hard seat'' stevilka 81, sem zopet vrzen nazaj v realnost, se malo zmeden, hkrati pa se z stevilnimi vprasanji, kje na svetu so se kraji, kjer lahko dozivis tako pristno zivljenje in kjer ljudje ne zahtevajo placila za vsako fotko, ki jo naredis. Sem dosegel cilj? Pravzaprav v Mongoliji sploh nisem imel cilja, vodila me je le zelja po spoznavanju neznanega, da bi v jezi s konjem cim bolj uzival ter spoznal preprosto, nevsiljivo prijaznost ljudi. Ce je to cilj, sem ga izpolnil 100 %. S samanstvom se resda nisem srecal, so pa me zato narava, ljudje in konji zacarali za dolgo, dolgo casa. Lep pozdrav iz dezele modrega neba !

Khovsgol Lake

Prav na severu Mongolije, na podrocju smaragdnega jezera Khovsgol, sirnih podrocij tajge in tezje dostopnih dolin in gora, je potekalo moje potepanje in edinstveni treking z pravim mongolskim konjem, ki sem ga poimenoval ''Lucky''. Do jezera Khovsgol Nuur, ki je od Ulaan Baatar-ja oddaljen priblizno 600 km, sem se odpravil z javnim prevozom. ''Javni prevoz'' v Mongoliji pomeni, da v kombi, ki ima 9 sedezev, stlacijo 16 ljudi plus milijon skatel in vso prtljago ter ti za na konec z nasmehom zazelijo prijetno voznjo v naslednjih 22-tih urah. Zaspati ni mogoce, ker glavo ne mores nasloniti niti v levo niti v desno, ker sedis povsem vzravnano, pomoznosti z skatlo v narocju, poleg tega pa cest v bistvu sploh ni, so le kolovozi, polni lukenj in stevilne reke, kjer voznik zapelje na poseben splav ali pa kar lepo pelje cez reko, ce voda ni »prevec« globoka. Skratka peklenska voznja do enega najlepsih predelov centralne Azije, vendar kljub vsemu te izkusnje ne bi zamenjal za udoben sedez v turisticnem kombiju ali za letalo. 4 dni sem svet okrog jezera opazoval na konjskem hrbtu v druzbi mongolskega vodica Cengeljna, ki ni znal anglesko, z izjemo good, cold in eat. Kljub temu sva se odlicno razumela, kajti komunikacija je vecinoma potekala s pomocjo mimike. Prostrani travniki rumene barve, visoki klifi, jezero, ki mu ne vidis konca, nepredstavljivo modro nebo, jaki, ovce, krave in divji konji oziroma takhiji, petje tradicionalne mongolske glasbe med jezo, prijaznost domacinov in piknik sredi nicesar s pogledom na jezero, vse to te spremeni in ti da misliti o lepoti in sreci, ki se skrivata v preprostem zivljenju, ki ga zivijo mongolski nomadi.

Kharakorum

Kharakorum je manjse mesto oziroma pravzaprav vasica, kjer smo naredili urgentni postanek zgolj zaradi goriva, nato pa smo nadaljevali 400 kilometrov dolgo pot proti Ulaan Baatar-ju. Zadnjo noc, predno se vrnem v civilizacijski Ulaan Baatar, sem prezivel pri nomadski druzini, katera si je svoj novi dom poiskala ravno pred kratkim casom in to v enem izmed najlepsih predelov v okolici Kharakorum-a. Zadnji vecer ni bilo kraljevske pojedine, bile so pa mlecne rolade, airag, posuseno ovcje meso, kruh in vodka. Ni bilo roz, tople vode in elektrike, bila pa je druzba starih prijateljev in novih znancev, mesanica slovenscine, anglescine in mongolscine, simbolicno darilo sopotnikov za glavo druzine......in fantasticen obcutek, da sem v desetih dneh dozivel svoje najlepse sanje.

Khongoryn Els

Khongoryn Els je predel puscave Gobi, kjer neskoncne pescene sipine ustvarjajo pravi vtis pescene puscave. Bhaira-mongolski voznik, nasega vzdrzljivega ruskega kombija nam je pri najblizji nomadski druzini priskrbel topel ger, ki je za naslednja dva dni postal moj drugi dom. Ceprav je bil ger za nomadsko druzino ter za nas vidno premajhen, z znacilnim vonjem zaradi kurjenja posusenih konjskih izstrebkov, je bilo spanje v njem, zaradi preteklih neprespanih noci v mrzlem sotoru, toliko bolj prijetneje. V pescene sipine sem se podal dvakrat, prvic pes, kjer sem ob vdirjajocih se stopinjah po naporni enourni hoji vendarle dosegel vrh najbljizje pescene sipine, na vrhu katere sem prezivel preostanek enkratnega dneva. Naslednji dan pa sem se v pescene sipine podal se v druzbi mongolskega lastnika kamel Naran-a, ki mi je za slabe 3 ameriske dolarje odstopil eno izmed svojih kamel, z hrbta katere je bila jeza med pescenimi sipinami pravi uzitek. Po petih urah jeze sem preostanek cudovitega dneva prezivel ob lezanju v vrocem puscavskem pesku z toplim korejskim pivom.

Yolyn Am

Puscava Gobi je zagotovo ena najbolj zanimivih puscav, ki sem jih dozivel na poti okrog sveta. To ni puscava, kot jih poznamo na afriski celini, tukaj se namrec vzdolz celotne puscave pokrajina slikovito menja od travnate povrsine s peskom, skalami in kanjoni, vse do obsirnih gricevnatih podrocij. Gobi je namrec eden najvecjih naravnih rezervatov sveta, kjer je v dezeli modrega neba in na sirokih razvlecenih predelih tundre, stepe in puscave mogoce opazovati rastline in zivali, ki so znacilne samo za to podrocje. Po cudovitem trekingu po skalnato-pescenih klifih, ki so me mocno spominjali na Monument Valley Navajo Tribal Park iz ameriske zvezne drzave Utah, sem se se isti dan sprehodil po soteski Yolyn Am, ki velja za sotesko ''vecnega ledu'' sredi vroce puscave. Tukaj torej vse naravne zakonitosti odpovejo, zato je potovanje po centralnem predelu Mongolije pustolovscina, ki ponuja zaklad nepozabnih trenutkov.

Bayanzag

Da v puscavi Gobi veljajo drugacna pravila mi je postalo jasno ze prvo jutro, ko se je iz pretekle kristalno mrzle noci razvil mocan pesceni vihar, ki mi je zazelel pravo dobrodoslico v puscavi Gobi. Sredi noci sva tako z Owen-om, sopotnikom iz Izraela, polna peska v obrazu, stabilizirala popolnoma razmajan sotor, v upanju, da v njem lahko preziviva se naslednjih par ur. Mocan sibirski veter je seveda neizprosen, zato smo zgodaj zjutraj poiskali zacasno zavetje v bliznjem geru pri nomadski druzini, ki nas je gostoljubno sprejela v ze tako prenatrpani ger. Mongolci so namrec izredno gostoljubni ljudje, kjer se gostoljubje ne konca samo pri nasmesku, temvec zmeraj s prijaznim povabilom v prijetno notranjost gera ter s pogostitvijo s skodelico kobiljega mleka (ponavadi se najde tudi kaksna kobilja dlaka) ali mongolskega caja, ki vselej potegne precej na slano. Potem ko smo pokurili vse konjske izstrebke ter se pogreli z slanim mongolskim cajem, smo v puscavskem vetru nadaljevali pot proti 200 kilometrov oddaljenem Bayanzag-u. Med potjo sem si izmenjal stevilne poglede z divjimi mongolskimi konji, ki kraljujejo v prosti naravi in sele sedaj mi je jasno zakaj Mongolija ponuja carobne prizore in zakaj se v tej dezeli spoznanje in dozivetje novega zajemata z veliko zlico.